Debatni večer v Doberdobu: Dimitrij Volčič in Miloš Budin o Jugoslaviji

PRIMORSKI DNEVNIK, 1. decembra 2010

»Za tedanje razmere je bil Tito izredno uspešen voditelj. Znal je izkoristiti mednarodne okvire, da je Jugoslavijo uveljavil na svetovni šahovnici. Slonela je na njegovi karizmi in na mitološkem ugledu, a ni razčistil odnosov med posameznimi narodi v skupni državi. Vojna med Srbi in Hrvati leta 1991 se je začela v znamenju spopada med četniki in ustaši, torej z refleksi iz leta 1945. Titova Jugoslavija je zamere zamrznila, a jih ni premostila,« je v ponedeljek v Doberdobu izjavil, Miloš Budin, ki je na debatnem večeru v organizaciji Slovenske kulturno gospodarske zveze imel za sogovornika Dimitrija Volčiča in trideset oseb v dvorani kulturnega društva Jezero; med njimi sta bila podžupanja Luisa Gergolet in župan Paolo Vizintin.

»Tito je bil tipičen človek dvajsetega stoletja. Verjel je v novega človeka, v svojo ideologijo in lastno interpretacijo svoje ideologije, ljubil je življenje, bil je izvrsten taktik, znal je izbirati sodelavce in jih nato proglasiti za nasprotnike, znal je izkoristiti trenutke, ki mu jih je zgodovina ponujala, a je nazadnje zamudil svoj čas. Bil je človek s pretirano prevelikimi sposobnostmi in napakami svojega časa,« je dejal Volčič. S Titom se je sicer zaključil ponedeljkov večer, ki pa ga je Tito navdihnil. Tega dne je bila obletnica drugega zasedanja Avnoj leta 1943 v Jajcu, kjer so predstavniki vseh jugoslovanskih narodov položili temelje novi federativni Jugoslaviji in iz Tita naredili maršala Jugoslavije.

Doberdobski večer, kjer naj bi prerešetali pojem Jugoslavije, se je začel z nekaj zgodovinskimi poudarki obeh gostov s političnim pedigrejem, ki jima je vprašanja postavljal Livio Semolič, pokrajinski predsednik SKGZ. Slišali smo, da je Jugoslavija spočela iz ideje in potrebe po združitvi južnih Slovanov po propadu Avstroogrskega cesarstva. V sebi pa je že imela semena svojega konca, je ugotavljal Budin: »Vsi jugoslovanski narodi so imeli neko neobvladljivo aspiracijo, da bi svetu in sebi dokazali, da zmorejo lastno državo. Ta obsedenost je zrahljala vezi med njimi. Do razpada je nazadnje prišlo, žal s prelivanjem krvi.« »Kaj bi bilo, ko ne bi bilo nekaterih posameznikov – na primer Miloševića -, ki so dvigali napetost? Bi zmogli federativno ali konfederativno državo, ki bi bila za Balkan najbolj koristna rešitev? To dokazuje okoliščina, da je danes vse bolj izrazita ekonomska soodvisnost med nekdanjimi jugoslovanskimi državami,« je dodal Volčič in zatrdil: »Jugoslavija ne bi propadla, če ne bi propadala Sovjetska zveza in socialistični sistem vzhodnoevropskih držav. Ko se je Sovjetska zveza razbila na petnajst držav in ni več grozila Balkanu, je vsakdo začel iskati lastno pot. V zgodovini so se nove nacije vedno rojevale ob propadu cesarstev.«

»Je Jugoslavija torej propadla, ko po njej ni bilo več potrebe?« je sogovornika izzval Semolič. »Tako je. Socialistični sistem je propadel, ker ni poznal večstrankarske demokracije in tržne ekonomije. Vlogo je odigrala tudi ilegalna ekonomija, ki je bila tedaj razširjena in je imela interes, da gre skupna država po kosih,« je menil Budin in pristavil: »Jugoslavija ni bila sistemsko trdna država, v katero bi državljani zares verjeli. Dobro se spominjamo, kako so bili jugoslovanski nogometaši izredni kot posamezniki, kot ekipa pa so nam dajali velika razočaranja. Poleg tega sistem, ki je ljudem na primer omogočil, da si sezidajo hiše z neverjetno nizkimi obrestmi, je državo izžemal.« Čas propadanja socialističnih režimov – tako Volčič – je razodel potrebo po iskanju neke tretje poti v družbeni ureditvi, ki ne bi iz socializma vodila v ekstremni kapitalizem. Ta je v današnjem kriznem času pokazal vse svoje šibkosti. Vendar se ta tretja pot, z značilnostmi socialdemokracije, o kateri se je veliko sanjalo, ni porodila na pogorišču socializma.

Po Budinovi oceni se je izkazalo, da je Italija ravnala odgovorno, ko se je pripravljala na čas po Titu, česar pa ni storil tisti del slovenske narodne skupnosti v Italiji, ki je svojo ekonomijo naslanjal na Jugoslavijo: »Vsako napoved, da Jugoslavija ne bo preživela brez Tita, smo psihološko odklanjali. Zgodovina nam ni dala prav. Ko bi bili previdni, bi naši ekonomiji dali drugačne temelje, a je nazadnje z Jugoslavijo še sama začela propadati.« Budin je nato obrnil pogled v sedanji čas in spomnil, da so v teku procesi pomiritve in sprave tudi med Srbijo in Hrvaško, kar dodatno širi pot povezovanju med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami. »Toda neke Evroslavije danes ni na obzorju,« je dodal.

V odzivih publike, ob zaključku večera, je bilo zaznati predvsem porazno oceno današnje družbene ureditve, ki ji je neprestana rast odvzela človeški obraz in jo pahnila v krizo. Morda bi družba potrebovala to, kar je bilo v socializmu dobrega. Morda bi bilo treba začeti od začetka, smo še slišali iz dvorane.