Intervju z Liviom Semoličem

Kako ocenjujete vlogo in pomen SKGZ na Goriškem ob tako pomembnem jubileju?

To vlogo ocenjujem z velikim optimizmom, predvsem glede na splošno stanje na Goriškem. Zlasti v zadnjih petih letih so bili storjeni veliki koraki naprej v smislu sožitja. To se je še najbolj izkazalo v zadnjih dveh letih po zmagi leve sredine na občini, ko smo s hitrimi koraki lahko marsikaj premaknili. Širša goriška skupnost je dokazala zrelost in je spremenila odnos do nas Slovencev, kakor tudi do teritorija čez mejo. Danes je razvojni potencial tega območja bistveno povečan in manjšina je kot eden od protagonistov vključena v to dogajanje, kar je sad prizadevanj tudi SKGZ.

Kateri pa so bili slovenski dejavniki na Goriškem, ki so k temu rezultatu največ prispevali?

Gre za vrsto naših ustanov, ki delujejo že dolgo let. Naj za vse navedem Kulturni dom, ki je ubral pot delovanja v interesu celotne goriške skupnosti. Da se razumemo: ni bilo enostavno odpirati teh prostorov tudi italijanski skupnosti, a to so bili odločilni koraki, da smo med ljudmi premagali nezaupanje in dokazali, da smo odprta skupnost in so naše ustanove v korist vsem. Seveda so bile še druge sredine, denimo Kinoatelje, ne gre pa pozabiti pri tem vloge senatorja Darka Bratine, ki je nam je prvi nakazal pot. Marsikaj, kar je on napovedoval pred dvajsetimi leti se danes uresničuje.

Kaj pa odnosi znotraj manjšine? V kakšnem odnosu je SKGZ s sorodnimi organizacijami a Goriškem?

Tudi na tem področju si želimo utrditi sodelovanje s sorodno organizacijo SSO, ker so interesi slični, kadar ne celo enaki, kajti oboji skušamo delati v intresu naše skupnosti. Obstajajo občasno tudi dvomi, če vse to kar delamo, tudi naše članice sprejemajo in odobravajo. V tem smislu bomo morali še bolj posvečati pozornost včlanjenim organizacijam in izboljšati komunikacijski pretok, ki je včasih nedvomno pomanjkljiv.

Obstaja že dolgo razširjeno mišljenje, da so razlike med »taboroma« SKGZ in SSO na Goriškem globlje kot drugod, ali vsaj v pretklosti je bilo tako.

Večjih problemov med nami ni. Bi rekel tudi, da je vse večji občutek za skupne interese. So pa določene razlike, kajti delo SSO je bolj vezano na kulturno dejavnost, naše delovanje pa zaobjema tudi gospodarski in politični okvir. Vendar ocenjujem, da je delovanje obeh krovnih komplementarno.

Ali po tvojem obstajajo pogoji za pospešek na poti k skupni manjšinski orgaanizaciji?

Govoriti o skupni organizaciji je nekako kot govoriti o enotnem političnem subjektu na levi sredini. Veliko se govori, želje obstajajo, a morda časi niso še ravno zreli. Ni sicer nobenih znakov konfliktualnosti, a interesna področja so dejansko še nekoliko različna. Lahko pa rečem, da skupno pokrivamo zelo širok spekter manjšinskih interesov.

V sami SKGZ so tudi kritične pripombe do dela organizacije.

Seveda so in je tako tudi prav.Vendar morajo kritike priti do izraza, biti morajo realno iznešene, da jih organizacija percepira in nato v primeru potrebe ukrepa. Zaradi tega smo v zadnjem času sprejeli odločitev o tesnejšem povezovanju z včlanjenimi organizacijami.

Slišati je recimo očitek, da je SKGZ s svojim delom razmeroma dobro prisotna v mestu, okolica in podeželje pa sta bolj zanemarjena.

Res je, očitek je utemeljen, vendar gre upoštevati določene objektivne razloge. Dalj časa smo bili močno koncentrirani na dogodke, ki so bili vezani na mesto Gorica. Mislim najprej na tisočletnico, potem na stopanje Slovenije v Evropsko unijo z vsemi praznovanji in pobudami, pri katerih smo hoteli biti aktivno prisotni. Tudi udejanjanje (neuspešno) zaščitnega zakona terja veliko dela in energije. Pozitivni premiki v Gorici se poznajo, v programu dela pa imamo, da se poslej bolj posvetimo delu in stikom na podeželju. Večjo pozornost smo recimo posvetili šolskim vprašanjem, ki so v naši skupnosti še vedno v ozadju, čeprav so za njeno rast strateškega pomena. Med temi bi posebej izpostavil položaj v Laškem, kjer je treba šoli v Romjanu, ki je v nenehnem razvoju, pomagati. Žal ugotavljamo, da sta šola in družba še vedno preveč ločena svetova.

Kako pa ocenjuješ odnose z Novo Gorico?

Tu žanjemo rezultate za dolgoletno investicijo v to povezovanje. Srečne okoliščine so nam sedaj naklonile dva župana, ki se znata pogovarjati in sodelovati, tako da to teče kot še nikoli poprej. Vprašanje pa je globlje in zadeva perspektivo našega prostora, ko bo meja dokončno izginila. Glede tega smo mi nekakšne dvoživke in obvladamo ta prostor, kot ga nihče drug ne. Ta položaj moramo še znati bolje izkoristiti, kar bo naši skupnosti v prihodnosti v veliko korist.

Še neizbežno vprašanje o odnosih goriške SKGZ v razmerju to tržaške in videmske veje organizacije. Včasih je bilo zaznati trenja.

Treba je reči, da ima goriška SKGZ danes dosti boljše pogoje za delo, kot so na Tržaškem in v videmski pokrajini. To je čisto naključno, da smo prepleteni s pozitivnim dogajanjem, ki daje goriški SKGZ boljše možnosti ta razvoj kot tržaški ali videmski. Če se Goriška opredeljuje kot nekakšen laboratorij sožitja, smo v tem procesu soudeleženi tudi mi. Jasno je, da moramo ta položaj izkoristiti za rast in razvoj, znotraj organizacije pa je naša pozitvna izkušnja lahko koristna tudi za Trst in Benečijo, za katera si želim, da bosta dočakala boljše čase, tako kot smo jih mi.

Dušan Udovič

Primorski dnevnik – 27.11.2004