Izvajanje Rudija Pavšiča na IX. vseslovenskem srečanju

IX. vseslovensko srečanje "(Pre)živeti integracijo ali asimilacijo z vidika Slovenca v Italiji" Ljubljana, 2. julija 2009

Poseg predsednika SKGZ Rudija Pavšiča Spoštovani gospod predsednik, spoštovani gospod minister, spoštovani vsi prisotni! Ko se lotevamo teme, ki je danes na dnevnem redu, smo pred razpotjem: ali jo obravnavamo bolj s pesimističnega ali bolj z optimističnega vidika. V interesu vseh nas, ki živimo zunaj meja RS, nam je bolj koristen optimizem. Zato tudi sam na to temo, ki ni lahka in je prepletena s številnimi težavami, gledam optimistično. Postavljam si vprašanje, kaj narediti, da bomo ustvarili tisto pozitivno integracijo, ki bo na nek način odpravila ali brisala kvarno asimilacijo. Na podlagi tega izhodišča moramo Slovenci, ki živimo v Italiji, naravnati naše delo. Prepričan sem, da je Republika Slovenija v osemnajstih letih naredila veliko pomembnih korakov na svetovni in evropski ravni. Danes ima kar nekaj prednosti na tem področju. Dovolj je, da pomislimo na pomembna partnerstva in predsedovanja. Danes vodi Svet Evrope. Koristno bi bilo, ko bi Slovenija to svojo vlogo izkoristila tudi za boljše reševanje tovrstnih vprašanj v okviru tako pomembne evropske institucije. Svet Evrope lahko načelno in tudi konkretno poseže na področje varstva manjšinskih pravic in RS ima edinstveno priložnost, da primerno sproži ta argument. Pomembno je, da tudi znotraj naše narodnostne skupnosti obrnemo stran in teh vprašanj ne obravnavamo z romantično-žrtvenega vidika. Ni res, da biti manjšinec pomeni, da je hudo. Biti manjšinec pomeni, da je zahtevno, a vendar lepo. Ta položaj nam ponuja veliko priložnosti, da razumemo širši prostor in v tej stvarnosti lahko odigramo vlogo protagonista. Poznamo več jezikov in kulture sosednjih držav, živimo na področju, ki je bil svojčas konflikten in danes postaja nekaj propozitivnega za večji del evropske stvarnosti. Zato se nam postavlja vprašanje, ali želimo biti zraven ali se postaviti na rob tega dogajanja. V tem kontekstu se postavlja tudi vprašanje, kaj pomeni biti Slovenec v zamejstvu. Zame pomeni predvsem to, da si prizadevam, da je naša prisotnost, kjer živimo, čim bolj bogata, uspešna, da promoviram svoj jezik znotraj naše stvarnosti in da sprožam pobude, zato da se mojega jezika uči vedno večje število ne-Slovencev. Na ta način bomo prispevali, da se bo obmejni prostor opremil s tistimi instrumenti dobrososedščine, ki so jamstvo, da bomo bolje in konkretneje reševali tudi naše problematike. Ne zamišljam si, da se bo v ostrih konfrontacijah med sosedami učinkovito reševala naša problematika. Pred dnevi smo na seji Sveta za manjšine ugotovljali, kako še nerešena bilateralna vprašanja med Hrvaško in Slovenijo negativno vplivajo na stanje slovenske skupnosti na Hrvaškem. Prav je, da RS v še večji meri investira v odnose s sosednjimi državami. Ustvariti je treba čim boljše osnove za sodelovanje in prijateljstvo. Tudi ko razpravljamo o uresničevanju zaščitnih norm, moramo upoštevati pomembno vlogo, ki jo ima danes RS v kontekstu Evrope. Slovenija je za nas največje jamstvo, da bomo dosegli največ, tudi kar zadeva zaščito naše skupnosti v Italiji. To se je izkazalo v zadnjih mesecih glede napovedanih finančnih težav. Spričo povedanega je nujno, da se med nami pogovorimo in izoblikujemo strategijo teh odnosov. Doreči moramo, katere so prioritete v naslednjih petih, desetih letih. Gre v bistvu za vprašanja nacionalnega interesa in zato moramo najti skupen jezik in skupne rešitve. Prepričan sem tudi, da moramo biti veliko bolj samozavestni v prostoru, kjer živimo. To se pravi v prostoru, ki ga osebno pojmujem ne kot konfliktnega med različno govorečimi, ampak kot priložnost za pozitivno konfrontacijo in medkulturni dialog, ki mora sloneti na enakem dostojanstvu sogovornikov in skupnosti. To je izhodišče, ki ga moramo zagovarjati, ker je tudi v našem interesu. Ob zaključku naj mi bo dovoljena še naslednja misel. Danes bosta vidna predstavnika naše manjšinske skupnosti, predsednika Marjan Šturm in Bernard Sadovnik, deležna visokega priznanja Evropskega parlamenta. Priznanje dobita, ker sta stopila na pot političnega dogovarjanja z večinskim narodom. Verjamem, da nimata lahkega dela ne znotraj svojih organizacij, še manj zunaj njunih struktur, saj obstaja tudi mnenje, da je le v ostri konfrontaciji možno reševanje naših problematik. Evropa je nagradila politiko dialoga. Zato jima čestitam, ker sem prepričan, da bomo s takšnimi pristopi veliko več dosegli kot s politiko žrtev za vsako ceno.

Hvala lepa.