Livio Semolič: Dinamično soočanje ali zaprti izključujoči krogi?

31.03.2012

Livio Semolič (foto slosport.org)

Prav ima g. Luciano Ceschia, ko pravi, da je bilo treba precej poguma (o zrelosti naj presodijo drugi) za organizacijo srečanja o odnosih med dnevnikom Il Piccolo in slovensko tržaško skupnostjo v sklopu praznovanja njegove 130. obletnice. Priznam, da tudi v samem vodstvu SKGZ je bilo precej pomislekov o tem, kako bodo pobudo sprejeli naši člani in širša manjšinska skupnost, saj je vsem jasno, da se nismo še povsem otresli vsakovrstnih pogojevanj iz preteklosti in da nas še vedno bremenijo tudi pri vsakdanjem delovanju.

Potrebno je bilo nekaj poguma za čisto "preprosto" pobudo, kjer smo se lahko sproščeno in odkrito soočali z glavnim urednikom vplivnega tržaškega dnevnika in poslušali danes politično dokaj odmaknjena (in neprizadeta) mnenja bivšega vladnega podtajnika Budina. Kot je bilo potrebno tudi nekaj poguma, da se SKGZ pogleda okrog sebe in preko spleta preveri, kako na našo skupnost gledajo slovenski in italijanski someščani in sovaščani ter na podlagi tega skuša bolj učinkovito uveljaviti slovensko narodno skupnost v Italiji.

V tretjem tisočletju, dvajset let po padcu berlinskega zidu, po epohalnih spremembah, s katerimi je končno padla fizična meja med Italijo in Slovenijo itd., naša manjšina še vedno potrebuje pogumne geste za čisto normalne dejavnosti, ki sodijo v vsakdanje interagiranje med člani široke in raznolike tržaške skupnosti. Določene javne in pol javne reakcije na zadnje pobude SKGZ nekaterih bolj ali manj uglednih predstavnikov naše manjšine in celo napadi v slogu inkvizicije dokazujejo, da del naše organizirane skupnosti ni dojel novih vsesplošnih dinamik in še manj sprejel globoke sporočilnosti tržaškega srečanja treh predsednikov. Podoben ali še večji deficit dojemanja teh sprememb sicer občutimo tudi pri določenem italijanskem delu Trsta, ampak tudi tam se je marsikaj spremenilo in se še spreminja.

Pri vsem tem bi bilo verjetno vredno si postaviti enostavno vprašanje, kaj je za tržaško skupnost in predvsem za slovenski del te skupnosti bolj koristno vrednotiti in gojiti: pozitivne dinamike soočanja ali negativnost zaprtih izključujočih krogov?

So bile pobude SKGZ in združenja ezulov ANVGD, sen. Budina in sen. Totha, Primorskega dnevnika in Piccola v smeri približevanja med Slovenci in ezuli pozitivni ali negativni zgodovinski premik v teh krajih? Je to dodatno obremenilo tržaško skupnost ali jo je delno razbremenilo? Je to prispevalo k izboljšanju ali poslabšanju odnosov med različnimi skupnostmi v mestu? Je vse to okrepilo ali ošibilo položaj naše skupnosti? Skratka, so tudi za naš obstoj ugodnejše umirjene ali napete razmere?

Vse to ni bilo enostavno ne za ene ne za druge in vsi smo imeli kanček poguma v prepričanju, da se moramo zazreti v prihodnost predvsem v korist mlajših generacij, katerim seveda ne smemo zakrivati preteklosti, še manj pa jim moramo obremenjevati bodočnost.

Tudi danes SKGZ nadaljuje po poti takega dialoga, ne da bi se odrekla nobeni vrednoti, ki je jasno omenjena v njenem statutu in v vedno večjem prepričanju, da bomo lahko našo narodno skupnost v Italiji še dodatno razvili - in ne samo ohranili - z jasno vizijo naše vloge povezovalca tega prostora med Slovenijo in Italijo, ne pa s tem, da smo zazrti vase v iskanju zunanjega sovražnika, ki naj bi bil vzrok vseh naših problemov.

Skgz je spravila na podstrešje zgodovine staro orodje in orožje konfliktov prejšnjega stoletja, danes smo se opremili in še vedno se opremljamo z novimi pristopi, ki nam pomagajo razumeti in se soočati s sodobno manjšinsko družbo, ki se kot vse okolje spreminja z neverjetno hitrostjo in kjer so medetnične dinamike pridobile čisto drugo dimenzijo sobivanja, kar je tudi razvidno iz populacije naših šol.

Ravno zaradi tega smo postavili šolo, izobraževanje in nasploh mlade v center pozornosti naših vsebinskih in tudi finančnih posegov, kjer žal imamo precej omejen manevrski prostor, zaradi vedno bolj pereče krize. Tudi zato si prizadevamo, da bi udejanjili znotraj manjšinske organiziranosti nekak »spending review«,ki bi omogočil sprostitev enega tudi manjšega dela finančnih sredstev v korist novih dejavnosti.

SKGZ bo prepričano nadaljevala po tej poti, še naprej pa bo spoštovala tudi tiste manjšinske dejavnike, ki bodo zbrali druge poti, saj se zavedamo, da so vsi spoštovanja vredni in vsem iskreno priznavamo dobronamerno delo v čim večjo korist naše narodne skupnosti.

Livio Semolič, pokrajinski predsednik SKGZ za Goriško

Tiskaj >>

---