Manjšinske zgodbe, jota in teran

Slovenci v Italiji, če izvzamemo naše narodne posebnosti, smo integrirani v italijanskem družbenem tkivu; točneje, smo vključeni v severni kulturno-mentalitetni lok in to v dobrem in slabem. Način našega življenja je soroden, povprečen socialni standard je dober, ne zaostajamo več ne po izobrazbi in ne po kakovosti dela. Nismo družbeni emarginiranci, ampak smo vključeni v gospodarske, poklicne, delovne in druge tokove, ki so podobni tistim, ki označujejo srednji sloj (v povprečju) prebivalstva iz naše dežele in širšega severa. V prvem povojnem času ni bilo tako in smo Slovenci pomenili tudi na Goriškem in Tržaškem socialno šibkejši družbeni del, da ne govorimo o Benečiji. Objektivno se je naš položaj spremenil, manj pa naše politične in drugačne orientacije. Razlog ostaja narodno vprašanje. Ko bi še vedno ne vladale narodne diskriminante, bi se Slovenci verjetno tudi politično opredeljevali nekoliko drugače in postali mobilnejši. Na Južnem Tirolskem, kjer nemško govoreči ljudje nimajo narodnega problema, ampak jim »manjšinskost« pomeni celo dodatek in boljše življenje, se je pričela politična in drugačna monolitnost manjšine rahljati. Tradicionalne pokrajinske vlade ljudske stranke (SVP) pa ne znajo vedno dajati dobrih odgovorov na vprašanja mladih, intelektualcev, novih potreb in tudi novih protagonistov na desetletja zamrznjeni politični, gospodarski in kulturni sceni. Omenil sem južnotirolski primer, ker lahko opažamo tudi v slovenski manjšini miselne in drugačne premike, ki jih je sprožilo rahljanje velikih mitsko-ideoloških bojev in razlik (komunizem-antikomunizem, mit Jugoslavije in podobno). V prostor, ki se je vsaj deloma zrahljal in ponekod izpraznil, ne prihajajo samo dobre politične in kulturne navade. Kot italijanski sever se tudi Slovenci srečujemo s pojavi populizma, demagogije, antiintelektualizma, s postavljanjem barikad, obenem pa z individualizmom, družbenim drobljenjem, z agresivnimi spori med skupinicami in podobnim. Slovenska manjšina se kot skupnost ločuje med številnimi interesi, med različnimi nazori, navadami in cilji. Naglaševanje enotnosti je zato včasih stvarno, drugič potreba, tretjič pa samo fraza. Živim na vzhodnem delu tržaškega Krasa, kjer smo bili priča različnim in bolj ali manj samoniklim gibanjem za cilje, ki se potem niso uresničili. Najpomembnejša in najbolj masovna akcija je bila nedvomno tista, ki je želela z referendumom ustanoviti samostojno občino, kjer bi bile središče Opčine z okoliškim teritorijem. Razlogi za odcep od Trsta so imeli in imajo nedvomno stvarno podlago. Velik trud, na desetine sestankov, uspešno zbiranje podpisov pa ni privedlo do konkretnih rezultatov, ker pobudniki niso našli ustreznega političnega izhoda, podpor in zavezništev. Njihove zahteve so imele močnejše politične in drugačne nasprotnike. Spontanost akcije ni privedla do nekih bistvenih rezultatov in je zadeva utihnila. Vzhodni Kras pa nadalje živi s svojimi številnimi nerešenimi problemi, začenši z urbanizacijo, ki omogoča npr. že kar divje gradnje hiš, ki kažejo na špekulacije, delovanje lobijev itd. Slab odnos med mestom in kraškim zaledjem je opazen tudi v teh dneh, ko gre za načelna vprašanja. Zadeva s cestnimi tablami na novem in, po moje, grozljivem (estetsko, urbanistično, naravovarstveno) odsekom hitre ceste za Trst in za tržaško pristanišče je bila in ostaja škandalozna. Načrt je nastal nekje v sedemdesetih letih, ko sta bila še Jugoslavija in Tito. Ni ranil le Krasa, ampak je zakoličil mejo med dvema državama in blokoma. Problem slovenskih tabel je v gozdu smerokazov posledica tega ločevalnega mišljenja. Menim pa, da bi z dviganjem barikad manjšina ne dosegla niti tistih dveh skromnih tabel, ki jih je po dolgih pogajanjih ukazal postaviti župan Dipazza. Zadeva vidne slovenščine na teritoriju ni zaključena (manjka tudi Tondov odlok), vendar je in bo lahko le usklajena politična akcija pričela odpirati špranje v zidovih revanšistične desnice, ki ima v Trstu oblast. Dejstvo, da je tržaška občina poskrbela za veliko ljudsko slavje v novem avtocestnem predoru, ni brez simbolno-političnih valenc. Jota in vino sta prikrila toponomastično vprašanje in slovenski tabli. Mesto si je s cementom in tuneli dokončno »prisvojilo« del Krasa. Dvomim pa, da bi v tem kontekstu lahko zmagala slovenska politika »trdih jajc«, toliko bolj, ker je bila največkrat poražena in to z goriškim Travnikom vred. Ne zagovarjam molka, nikjer nisem opazil zadovoljstva, vendar določen način nastopanja ni in ne bo preplašil italijanske iredentistične desnice, nasprotno… Poglejmo, kaj se je na primer zgodilo s poskusom, da bi v videmski pokrajini uvedli izmišljena narečja, kot sta nadiščina in »po nasin« ter z njima odcepili tudi rezijanščino iz vsake možne denominacije, ki vstavlja rezijansko, kanalsko in beneška narečja v območje slovenskega narečnega tlorisa. V parlamentu obstaja še Sarov popravek, deželni svet pa je dejansko umaknil za nedoločen čas zakonski osnutek nekaterih desnih svetnikov iz Čedada, Gorice in Trsta. Glede vprašanja je prišlo v sami desni koaliciji do razhajanj, saj sta imela resne pomisleke tako Severna liga kot UDC in verjetno še kdo. Slovenci oziroma njihovi predstavniki so se morali truditi s pletenjem dokaj goste diplomatske mreže, da so znotraj same večine pomagali zamrzniti omenjene predloge. Osebno menim, da bo veliko težje doseči, da bi se vlada v finančnem zakonu odpovedala krčenju sredstev, ki jih namenja manjšini na osnovi zaščitnega zakona št.38/01. Če krčenju dodamo splošne reze za gledališča in možno krčenje sredstev za tisk, bo manjšina očitno revnejša in šibkejša. S tem vprašanjem se ukvarja lepo število slovenskih predstavnikov, vendar se srečujejo z razlogi moči in ne pravice. Krčenje sredstev slovenski manjšini v Italiji ter italijanski v Sloveniji in na Hrvaškem ne bo reševalo državne blagajne. Ker so sredstva za slovensko manjšino v bistvu ista že kakih 17 let, manjšina ni večala svojega kulturnega, izobraževalnega, založniškega, športnega in še kakega drugega delovanja. Skratka, ni pripomogla k ustvarjanju deficita kot tiste ustanove, ki so se v Italiji resnično večale ter ustvarjale tudi nepotrebno in odvečno. Tu pa smo pri bistvu vseh vprašanj in problemov: značilnost desne Berlusconijeve vlade je, da ne išče kompromisov in dialoga, niti s parlamentarno opozicijo ga ne. Verjetno nam lahko najbolj pomaga nastop Slovenije, vendar je italijanska vlada zašla celo v spore z samimi evropskimi inštitucijami in skušala dokazati, da ji nihče nič ne more in da je »na svoji zemlji« ona edini gospodar. S takšno vlado se je težko pogajati, ker postavlja na mizo gola razmerja moči in številk. Politična stvarnost je danes povsem različna od tiste, ki je botrovala uspešni manifestaciji Slovencev na Trgu sv. Antona v Trstu, ko je v Rimu vladala leva sredina, v Trstu pa je bil župan Illy. Zgrešeno je vihteti kopja in ne meriti moči in volje nasprotnika. Vsaka stvarnost zahteva primerno strategijo in taktiko. Prav zaradi nove stvarnosti bi morala manjšina razmišljati stvarno, brez hudih notranjih polemik in neke volilne demagogije. To pa pomeni tudi pogled vase, kot naredi družina, ki se ji zmanjšajo dohodki. Ne moremo npr. več skrivati starih šibkosti manjšine, ki se o konkretnih problemih, predvsem finančnih, ni sposobna bistveno dogovarjati. Težko se manjšina premakne iz granitnega finansiranja v sorazmerju 50/50 in zato bo težko v finančni stiski z dogovorom poskušala postaviti neke prioritete. Bojim se, da bodo v imenu ljudstva, ljubiteljsko-društvene in »bazične« hrbtenice manjšine nastradali tisti subjekti, ki so dražji ter se poklicno in strokovno ukvarjajo s slovenskim jezikom in s slovensko kulturo. Niso slučajne muke pri iskanju predsednika Slovenskega stalnega gledališča, ki nam vendarle zna ponuditi (gledališče) kak vrhunski umetniški dosežek. Ne bodo se odpovedali neplodnim dvojnikom in ne bo prišlo do racionalizacije glasbenega šolstva, kjer je jasna razlika med gojenci in njihovimi starši, ki si želijo osnovne glasbene izobrazbe od tistih, ki se odločijo za konservatorij, ker ima status univerze. Tržaški Tartini je prejšnji teden odprl "Akademsko leto" (Anno academico), ne vem, če sta naši glasbeni šoli akademiji. Ne vem niti, če zaključi študije in prične glasbeno kariero konsistenten odstotek dijakov, ki se vpiše v prvi razred. Čeprav stopam po lastnih prstih, bi lahko strnili tudi založniške vrste, vsaj kar se tiče operative, distribucije, promocije in same selekcije. Ni vse vredno, kar izide: to vemo vsi, ki se ukvarjamo z založništvom. S količinskim merjenjem, s podajanjem številk vpisanih in podobnim pa vodilni ožijo prostor kakovosti, ki po svoji lastni naravi ni ne množična in ne ljubiteljska. Marko Sosič je v nekem gledališkem listu pravilno ugotavljal, kako različno sta izzvenela pevski zbor, ki je nastopil na lanski osrednji slovenski Prešernovi proslavi v Mariboru ter petje zbora tržaškega Verdija, ki ga je prav tako poslušal po radiu. To ne pomeni, da je treba ukinjati ljubiteljsko zborovsko petje, so pa tudi pri tem meje med čisto rekreacijo in skupinami, ki imajo ambicioznejše načrte, več znanja in bolj izurjena grla. Ni vse enako. Žal pa zapadejo v krizo prej kakovostne ljubiteljske skupine kot pa tiste, ki v skoraj isti postavi delujejo z manjšimi ambicijami dvajset in več let. Dosegati vrhove zahteva delo in trud, ki ga ljubiteljski pristop v določenem trenutku onemogoči. Med množičnim in vrhunskim ostajajo razlike v samem delu. To velja tako za šport kot za kulturne in umetniške dejavnosti. Ugotovitev ne pomeni brisanja, vendar se mora skupnost razjasniti, če želi ali more ohranjati tudi vrhunce. Populizem, antiintelektualizem, obramba lastnega vrtička se v določenem trenutku zoperstavijo prav iskanju kvalitete. V krizi je trdoživejši tisti, ki ne leta visoko, saj je poceni in živi s skromnimi zahtevami. Ne vem, če je v tem rešitev kulturnega problema manjšine, ki obstaja, kot morda ni še nikoli. Sprašujem se: ne silimo morda v bledikavo amaterstvo v trenutku, ko nas tudi nasprotniki želijo prikazati pred krožnikom jote in s kozarcem kislega terana v roki? Komedijo o dobrem divjaku poznamo že iz Slataperjevih časov, zato ni modro, da se v igro uvrstimo sami. Ace Mermolja