Minister Žekš na razširjeni seji Izvršnega odbora SKGZ
PRIMORSKI DNEVNIK, 26. oktobra 2010
TRST – Do kdaj se bo slovenska manjšina ukvarjala le s finančnimi problemi in dejansko zanemarjala svoj razvoj? Dokler ne bo Italija sistemsko in trajno rešila vprašanje financiranja, je prvi in samoumevni odgovor. To je nedvomno res, vprašanje pa zahteva širše razmišljanje, o katerem v manjšini (še) ni soglasja. Žal, menijo pri Slovenski kulturno-gospodarski zvezi, ki je na sinočnjo odprto sejo svojega izvršnega odbora povabila slovenskega ministra Boštjana Žekša, vladnega sekretarja Borisa Jesiha in generalno konzulko Vlasto Pelikan.
Novice o italijanskih prispevkih za leto 2011, ki v teh urah prihajajo iz Rima, so zelo slabe. Vladni predlog državnega proračuna (minister Giulio Tremonti) namenja slovenski manjšini 2,8 milijona evrov, kar je dejansko 2,4 milijona evrov manj prispevkov, kot jih je manjšina dobila v letošnjem letu (vključno s t.i. Berlusconijevim dodatkom). Rudi Pavšič je to napoved iz Rima ocenil za katastrofalno, naravnost strašljiva pa je vsota 35 milijonov evrov (podatek je posredoval predsednik SKGZ), ki naj bi jih Rim od leta 2001 privarčeval iz zaščitnega zakona in torej na koži Slovencev in njihovih kulturnih organizacij.
Odločilno vlogo bo pri tem znova imela Slovenija, je napovedal Pavšič, kar sta pritrdila Žekš in Jesih. Slovenija si v odnosih z Italijo intenzivno prizadeva za sistemsko rešitev problema financiranja manjšine. Minister o tem ni pesimist in verjame v premik v odnosih med Rimom in Ljubljano. Decembra bo srečanje obeh vlad, v katerega SKGZ in Žekš polagata veliko upanj, saj manjšina, kot je poudaril Pavšič, se ne more in ne sme osem mesecev v letu ukvarjati le s finančnimi težavami. »Slovenci nismo manjšina na barikadah in hočemo igrati aktivno vlogo v tem prostoru, ki pa nam je trenutno še kar onemogočena,« je še grenko ugotovil Pavšič.
Vsi so soglašali, da predstavlja samostojni ministrski resor za Slovence v zamejstvu in po svetu obogatitev za Slovenijo in za manjšino. To pa še ni dovolj. Še vedno je premalo kulturnih in drugih odnosov ter izmenjav (npr. med raziskovalnimi ustanovami), v manjšini (tako Jesih) je še vedno doma stara mentaliteta, »da če bomo imeli v Ljubljani boljše prijatelje, bo naša stran v zamejstvu nekaj pridobila.« Vladni sekretar ni ravno zadovoljen z aktualno sestavo vladnega sveta za zamejce, saj meni, da bi morali v tem organu najbrž sedeti ugledne osebnosti iz vrst manjšine, ki niso ravno direktno povezane s krovnima organizacijama in s političnimi strankami.
Slovenija ocenjuje, da se Slovenci v Italiji žal še niso sposobni za tesnejše in kvalitetnejše sodelovanje. Ljubljana pač sprejema »status quo«, ni pa nikjer zapisano, da je s tem stanjem zadovoljna. Žekš in Jesih sta bila glede tega še kar previdna, prisluhnila sta pripombi zastopnikov SKGZ, da v drugi krovni organizaciji SSO ni zaznati želje in volje ne za novo organiziranost manjšinske skupnosti in tudi ne za bolj smotrno porazdelitev finančnih prispevkov iz Italije. Glede finančne pomoči Slovenije sta bila Žekš in Jesih precej bolj jasna: Ljubljana bo v prihodnosti še bolj nadzorovala efektivno porabo prispevkov in bo po svojih močeh dala prednost skupnim razvojnim projektom, ki jih – kot sta dala razumeti – ni ravno veliko. Sistem manjšinskih dvojnikov ni v sozvočju z novimi časi, je vsekakor večkrat poudaril minister za Slovence v zamejstvu in po svetu.
S.T.