Mladina: intervju z Rudijem Pavšičem, predsednikom SKGZ

Slovenska skupnost v Italiji je spet na udaru Berlusconijeve vlade, ki se je odločila drastično zmanjšati proračunska sredstva za delovanje manjšine. Z veliko težavo sprejeti zaščitni zakon je obležal na mizi predsednika dežele Furlanije – Julijske krajine Renza Tonda, ki odlaša s podpisom dekreta. Slovenskemu šolstvu, medijem in drugim manjšinskim ustanovam, če bo italijanska vlada izpeljala svoje namere, grozi kolaps. O tem smo se pogovarjali z Rudijem Pavšičem, predsednikom Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), ene izmed dveh krovnih organizacij Slovencev v Italiji. Pavšič je vodenje Zveze prevzel sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Kako je danes biti Slovenec v Italiji?

Lepo, ampak težko. Tu sem doma tako, kot sta tu doma Italijan in Furlan. Težje pa je biti Slovenec zato, ker moram pogosto dodatno utemeljevati drugim, tudi njima, da sem na svojem, da sem enakopraven v tej deželi in v tej državi, in ju prepričevati o koristnosti enakopravnega sobivanja, ki nima alternative. Da pa bo plemenita ideja o ustvarjalnem sobivanju zares postala polnokrvna, bo minilo še nekaj časa, saj se na tej poti soočamo s številnimi ovirami, ki jih postavljajo zadrte nacionalistične skupine in tudi italijanska država. Ne smemo se umikati. Trst je tudi naš, slovenski, in namenoma grem enkrat na teden na glavni trg Unita, v center tržaške buržoazije, pijem kavo in berem Primorski dnevnik. Ne zato, da bi izzival, ampak da s tem gostom kavarne povem, da je Trst tudi moj, da so ga gradili in soustvarjali tudi Slovenci. Leta 2004 smo vsi pričakovali, tudi vi ste to upanje nekajkrat poudarili, da se slovenski skupnosti v Italiji, z vstopom Slovenije v Evropsko unijo, časi jasnijo. Zdaj pa so zaradi ravnanja italijanskih oblasti ogrožene njene kulturne ustanove, slovenskemu šolstvu grozi zaprtje vrat … Optimist sem bil že leta 2001, ko je bil v italijanskem parlamentu, po dolgih letih odlašanja, sprejet zaščitni zakon za slovensko narodno skupnost v Italiji, saj je bila to zgodovinska prelomnica, ker nas je italijanska država prvič zakonsko priznala. Takšen zakon bi lahko bil sicer sprejet tudi prej, vendar nobeden izmed osnutkov ni vključeval zaščite slovenske skupnosti v Benečiji, kjer se je odvijala zgodovina Slovencev drugače kot na Tržaškem in na Goriškem, slovensko navzočnost v Benečiji pa so zanikali z različnimi izmišljenimi zgodovinskimi in jezikovnimi izgovori. Ko je bil zakon končno sprejet, smo dobili pravne temelje za naše razvijanje na ozemlju, kjer že več kot tisočletje živijo Slovenci in ki so nam ga sicer skozi vso to dolgo zgodovino kratili, vendar smo se obdržali na svoji zemlji. Toda z uresničevanjem določb zaščitnega zakona se nenehno nekaj zapleta in obstaja realna bojazen, da boste ostali na pol poti. Zakaj? Še vedno obstaja nekakšen strah pred našo polnopravnostjo. Čutim ga predvsem v nekaterih političnih krogih desne provenience in zanimivo ter paradoksalno hkrati je, da se je povečal z vstopom Slovenije kot samostojne države na evropskem prizorišču. Vsi, tudi v Italiji, ocenjujejo, da je Slovenija uspešna evropska država, da zanjo ne veljajo grdi balkanski prilastki, ki jih nadvse radi nadevajo slovanskim narodom z vzhoda, in kar naenkrat je njihov stari arzenal psovk ostal prazen. Toda usedline prastrahu pred Slovani in Slovenci so marsikje še močno prisotne v zavesti italijanske populacije, kar podpihujejo in izkoriščajo tudi politiki, ki blokirajo ne le uveljavljanje zaščitnega zakona za slovensko manjšino v praksi, ampak tudi nekatere projekte, ki bi lahko bili na tem območju koristni za Italijo in Slovenijo. Na kaj mislite? Zaradi prastarih »programov« v glavah takšnih ljudi severnojadranska pristanišča ne morejo skupaj izkoriščati svojih primerjalnih prednosti, ki jih imajo. In prav Trst, ki ima velike pristaniške zmogljivosti, se zaradi tega prastrahu otepa sodelovanja in to v lastno škodo. Sicer pa negativen odnos do tujcev nasploh v Italiji dosega nevarne razsežnosti, strah pred okuženjem italijanstva s tujci pa, čeprav votel, na politični borzi dobro kotira. V tem kontekstu predstavljamo tudi Slovenci za marsikoga »ljudi z vzhoda«, ki ga ne poznajo, se ga bojijo in se hočejo zavarovati pred okužbo. Temu se je mogoče zoperstaviti s pokončno držo, z normalnim obnašanjem in spodbujanjem dialoga z vsemi tistimi italijanskimi krogi, ki so zanj odprti in zmorejo strpno, brez nacionalističnih strasti, razpravljati o ključnih vprašanjih vsakdanjika. Vrniva se k zaščitnemu zakonu za slovensko manjšino, zdi se nenavadno, da njegove določbe tudi po sedmih letih še niso uresničene. Kar precej časa je minilo, da se je oblikoval paritetni odbor, ki ima pomembne pristojnosti na tem področju. Sam sem bil njegov član v prvem mandatu in mislim, da smo opravili, kljub težavam, precej dela. Najpomembnejša naloga paritetnega odbora je bila evidentiranje območij, za katera velja zaščita narodne manjšine. To smo naredili. V soglasju z 32 občinami, v katerih bi lahko uveljavili zaščitne norme, smo pripravili dokument in ga poslali v Rim. Dobila ga je prejšnja Berlusconijeva vlada, se z njim strinjala in ga poslala v podpis predsedniku države, ki je dekret podpisal in se strinjal s predvidenim obsegom občin, kjer veljajo zaščitne norme. Ker pa mora ta dokument, da ga bo mogoče izvajati v praksi, podpisati še predsednik deželne vlade, se je vse skupaj zaustavilo pri njem. Zdaj leži na mizi predsednika Furlanije – Julijske krajine Renza Tonda in čakamo na njegov podpis. Gre za vidno dvojezičnost, torej za označevanje naselij, ustanov, smerokazov na cestah v italijanskem in slovenskem jeziku in zdaj ga, ker Renzo Tondo ne spoštuje dekreta predsednika Republike, nihče ne uveljavlja? Tako je. Zato je resnici na ljubo za marsikaterega župana Tondovo zavlačevanje s podpisom alibi, da tudi sami ne storijo ničesar. Še več, poslabšujejo razmere. Poglejte, čez dva tedna bodo odprli zadnji odsek avtoceste do slovenske meje. Na tem območju so bili prej dvojezični smerokazi in table z napisi krajev, zdaj pa ob avtocesti, ki pelje skozi naselja, kjer živijo Slovenci, ni niti enega dvojezičnega napisa. Tržaški župan pravi, da ne more narediti ničesar, ker ni dekreta. Konec tedna se bomo spet sestali s predsednikom Tondom, vendar sem skeptičen, kajti bližajo se spomladanske upravne volitve in verjetno sedanja desnosredinska vlada ne bo tvegala, da bi uveljavila dekret v kakšni izmed občin, saj bi ji lahko škodilo na volitvah. Zapleta pa se tudi v Benečiji. Poleg zaščitnega zakona in neuveljavljenega dekreta obstajajo tudi drugi zavezujoči dokumenti italijanske države za varovanje pravic slovenske manjšine. Tudi teh ne spoštujejo, mar ne? Vsi se izgovarjajo le na zaščitni zakon. Toda v njem jasno piše, da se z njim ne razveljavljajo drugi zakoni, ki urejajo raven varovanja pravic manjšine. Imamo Londonski sporazum iz leta 1954 in Osimske sporazume iz leta 1974, ki narekujejo dvojezičnost. Če bi bila politična volja, bi bila lahko že na podlagi teh dokumentov uveljavljena dvojezičnost. V resnici se igrajo s pravicami ljudi in morali bomo nekaj narediti, da se bo to končalo. Republika Slovenija pa bi morala odločneje podpreti naša prizadevanja. Kako? Tako kot je leta 2000, ko je intervenirala na vseh ravneh v Italiji, da je zaščitni zakon šel skozi poslansko proceduro. Bal sem se, ali nam bo uspelo, saj se je vse skupaj dogajalo tik pred koncem mandata Prodijeve vlade. Če bi takrat poslanci dejali prihodnjič, bi se stvar lahko zavlekla še za nekaj mandatov. Res pa je, da smo takrat imeli veliko podporo vseh relevantnih dejavnikov tudi v Trstu. Podpirali so nas takratni župan Ricardo Illy, tržaški, videmski in goriški škofje, na odmevnem zborovanju na trgu sv. Antona v Trstu pa se je zbralo 8000 ljudi, slovenske in italijanske narodnosti, ki so zahtevali sprejem zakona. Tedanji predsednik italijanskega senata mi je dejal, da je presenečen nad intenzivnostjo lobiranja za zaščitni zakon. Leta 2004, ko sta tedanji predsednik italijanske vlade Romano Prodi in predsednik slovenske Anton Rop nazdravljala na trgu, ki povezuje obe Gorici, smo vsi pričakovali, da so grda poglavja o uresničevanju manjšinskih pravic mimo. Vi ste Goričan. Kako ste doživljali to manifestacijo? Pri nas v Gorici je bilo vseskozi malce drugačno razpoloženje do slovenske skupnosti kot denimo v Trstu. Bolj razumevajoče, če lahko tako rečem. Zato me presenečajo nekatere poteze sedanje desnosredinske občinske uprave v Gorici, saj so dejansko korak nazaj v sodelovanju med mestoma. Tisti trg je postal sicer simbol Evrope, ki povezuje dve mesti, vendar danes sameva, ker italijanska goriška oblast ne nadaljuje po poti sodelovanja z Novo Gorico. Zaznavam nekakšno italijansko umikanje, kar verjetno vpliva tudi na gospodarsko sodelovanje. Po drugi strani pa se Italijani jezijo, ker Gorica umira, zapirajo trgovine, v Novi Gorici pa se vsak dan dogaja nekaj novega. Kot da ne bi vedeli, da ima Nova Gorica, skupaj z Gorico, potencialni trg s pol milijona prebivalstva na vzhodu. Pokojni senator Darko Bratina, ki ga cenijo v obeh narodnih skupnostih, je širokopotezno razmišljal celo o eni namesto dveh bolnic za obe mesti in še o kakšnem skupnem projektu. Zdaj pa se nič ne dogaja in priče smo retrogradnim procesom. Zdi se mi, da se je v dobršen del italijanske populacije v Gorici spet zalezel nekakšen prastrah pred Slovenci, hkrati pa se je okrepil lažni občutek njihove superiornosti, kar ni dobro. Prej ste mimogrede omenili skrb zbujajoče ravnanje italijanskih oblasti s slovensko skupnostjo v Benečiji. Kaj se tam dogaja? Poseči moram nekoliko v zgodovino. Beneški Slovenci so se leta 1884, ko je nastajala meja med Kraljevino Italijo in avstro-ogrsko monarhijo, odločili, da ostanejo v Italiji. Toda to ni bila Beneška republika, ampak nova italijanska država, ki je hotela postati nacionalno čista. Posledice so za slovensko nacionalno skupnost katastrofalne. In še na nekaj moram opozoriti. Takoj po vojni je na tem območju delovala tudi paravojaška organizacija Gladio, ki je štela tri tisoč ljudi, ustrahovala je ljudi, predvsem Slovence, saj se je tedanja italijanska oblast v protikomunistični histeriji bala, da bi postali peta kolona Jugoslavije. Ker so bili Slovenci tam slabo organizirani in brez pomoči, je Gladio tam uspešno sejal strah in preganjal slovenstvo. Razmere so se spremenile šele po sanaciji potresa leta 1976, ki je hudo prizadel Benečijo. Razdejal je vse naše vasi. Potres je bil, pa naj se sliši še tako čudno, priložnost za Benečijo in za gospodarski razvoj. Nastali so novi proizvodni obrati in vse več ljudi je dobilo delo doma. Tudi Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ) je investirala v nekaj tovarn in odprla zasebno šolo v Špetru. Uspeli smo, da je ta šola, sicer dvojezična, največja na tistem območju. Večja od italijanskih šol. Do takrat v Benečiji ni bilo slovenskih šol in v resnici niso poznali knjižnega slovenskega jezika. Od kod potemtakem zdaj teze, da v Benečiji ne živijo Slovenci? V nos jim gre, da ima šola velik uspeh in da so vse druge naše organizacije tam zelo delovne. Našli so se kvazi strokovnjaki, ki zagovarjajo teze, da živijo v Benečiji ljudje, ki govorijo nekakšno praslovanščino, za Rezijane pa celo trdijo, da so ruskega izvora. Tako špekulirajo zato, ker starejši ljudje ne znajo knjižnega jezika, saj se ga pač nikdar niso učili. In zdaj poglejte, kaj so naredili! Za uveljavljanje zaščitnega zakona so organizirali nekakšen referendum. Na njem pa so prikazali stvari tako, kot da bi z uveljavitvijo zakona morali vsi govoriti knjižno slovenščino, ne pa več svoje rezijanščine. Seveda so se ljudje odločili za rezijanščino, saj je protislovenska propaganda naredila svoje, uveljavljanje zaščitnega zakona v Benečiji pa se sooča z dodatnimi težavami. Kaj pravijo številke? Koliko Slovencev živi v posameznih pokrajinah? Po podatkih notranjega ministrstva, kjer radi nižajo številke, živi v Italiji 80.000 Slovencev, od tega 40.000 v videmski pokrajini, okrog 30.000 na Tržaškem in 10.000 na Goriškem. Toda ob teh številkah, ki so po moji sodbi daleč prenizke, saj nas je najmanj 100.000, se zmeraj postavlja vprašanje, kdo je Slovenec. Zame je Slovenec tudi tisti, ki ne zna slovenskega jezika, ker mu je učenje preprečil fašizem in se je zaradi asimilacije slovenski skupnosti oddaljil in se usmeril v italijanski svet. Na mednarodnih simpozijih, kjer se ubadamo z manjšinsko problematiko, zmeraj opozarjam, da je za določanje velikosti manjšinske populacije dovolj pregledati že telefonske imenike in nagrobnike na pokopališčih, da ugotovite, čigav rod živi tam. V Italiji boste našli, če se boste lotili ugotavljanja, veliko poitalijančenih slovenskih priimkov. In zdaj pripravlja Berlusconijeva vlada proračun za naslednja tri leta, ki bo zelo omejil sredstva, namenjena slovenski manjšini. Italijanska država že od leta 1990 daje za delovanje manjšinskih organizacij isto vsoto denarja. Zaradi tega smo na slabšem za 30 odstotkov, saj vlada ne upošteva inflacije. Po novem predlogu hoče Berlusconi manjšini vzeti še 40 odstotkov sredstev za njeno delovanje. To pelje v brezizhodno situacijo. To je tako hud udarec, kot smo ga doživeli pred desetimi leti, ko so uničili naše gospodarstvo. Zdaj so se spravili na kulturo, šport, izobraževanje! In pri vsem tem gre za borih 5 milijonov evrov, ki jih daje italijanska država za delovanje ustanov slovenske manjšine. To vsoto italijanska državna letalska družba izgubi s svojim poslovanjem v treh dneh. Kako bo to prizadelo manjšinske ustanove? Slovenska manjšina v Italiji ima 320 organizacij in društev. Med njimi so gledališče, študijska knjižnica in raziskovalni inštitut. Sem sodi tudi Primorski dnevnik in cela vrsta kulturnih, prosvetnih, športnih domov. Ne morem si predstavljati, kako bomo delali. Če bodo uspeli, nas bodo spravili ob 70 odstotkov denarja za naše delovanje. Toda v naših ustanovah ne delajo le prostovoljci, ampak so v njih zaposleni profesorji, novinarji, igralci, raziskovalci, kar je nujno za normalno delovanje narodnostnih institucij. Predvideni zakon o medijih pa bo dodatno prizadel slovenske tednike in Primorski dnevnik. Primorski dnevnik, Novi Matajur, Novi glas in Dom so že zdaj v finančnih težavah. Vlada ne bi smela varčevati pri teh medijih, saj so življenjskega pomena za manjšino. Isto velja za šolstvo. Ne moreš z istim vatlom meriti vsedržavnih medijev in manjšinskih, ki so specifični in ne morejo živeti povsem na ekonomski logiki. In vse to se dogaja v nasprotju s sprejetim zakonom o zaščiti manjšine. Šolska reforma je povsem protislovensko usmerjena, predvideva zapiranje šol z manj kot tristo učenci. Za nas to pomeni, če bo ta politika obveljala, da lahko zapremo vse šole, saj nobena nima takšnega števila učencev. Lahko pričakujete pomoč deželne vlade? Kje pa! Furlanija – Julijska krajina ima poseben status v Italiji prav zaradi večnacionalnosti. Zato dobi iz Rima osem odstotkov več sredstev, kot bi jih sicer. Če bi mi dobili le en odstotek teh sredstev, bi lažje dihali. Poglejte podatek. Zaradi tega posebnega statusa dobi dežela iz Rima okrog 400 milijonov evrov na leto in od tega milostno pokloni slovenski manjšini 200.000 evrov. Zdi se mi, da bi nas radi izbrisali z obličja zemlje kot narodno skupnost, vendar so malce v strahu za denar, ki ga dobivajo zaradi nas. Če so nekoč italijanske oblasti bolj »sramežljivo« preprečevale delovanje institucij slovenske manjšine, pa so zdaj udarile z vso grobostjo! V minulih petindvajsetih letih tako grobega napada zares ni bilo. Kar naenkrat je odprtih nekaj za manjšino življenjskih vprašanj, reševanje pa se ne premakne z mrtve točke. Ne verjamem, da je to naključje. Nekdo skrbno režira zgodbo, ki hudo prizadeva Slovence v Italiji. Ste lahko konkretni? Težko rečem kaj konkretnega. Toda do zdaj se je Rim glede manjšinske problematike vedno posvetoval z ljudmi v Trstu in na ravni dežele. Če je bil zaščitni zakon v tistem kočljivem trenutku sprejet, je bil zato, ker so v Rimu spoznali, da stojita za njim župan Trsta Illy in krajevna cerkev. Danes je na oblasti v deželi in v Trstu, pa tudi v državi, desnica. V vladi je Tržačan Roberto Menia. Ne rečem, da stoji on za to politiko, vendar pa je zagotovo seznanjen z razmerami in zagotovo ga tudi v Rimu pobarajo, kaj misli. Vendar se minister Rupel rad pohvali s svojo pomočjo slovenski manjšini. Ste ga prosili za pomoč? Pred zadnjim srečanjem s Frattinijem nas je Rupel povprašal, katera vprašanja naj izpostavi. Jasno smo rekli, da je v ospredju naše bitke podpis predsednika deželne vlade na dekretu o uveljavljanju zaščitnega zakona. Ker spadata s Tondom v isto politično bratovščino, smo Rupla zaprosili za intervencijo. Sicer je zunanji minister Frattini v Ljubljani svojemu kolegu Ruplu svečano obljubil, da bo slovenska manjšina dobila več denarja za svoje delovanje, pa so nam ga celo zmanjšali. O kritičnih razmerah smo s posebnim pismom seznanili tudi predsednika Republike Giorgia Napolitana in druge, pa tudi slovensko oblast. Zakaj ne internacionalizirate problemov v okviru Evropske unije, ki deklarativno namenja pravicam manjšin mnogo pozornosti? Če ne bo šlo drugače, bomo posegli tudi po tem. Toda iluzij si ne delamo, saj se Evropska unija zaradi ljubega miru med svojimi članicami ne odziva dovolj ostro ob takšnih problemih. Morda bi s svojimi nastopi lahko več storili slovenski poslanci v evropskem parlamentu, kjer se Italija rada prikazuje kot brezgrešna država, če pa jo EU na kaj opozori, se vendar malce zgane. Zanimivo je, da so italijanski politiki, če na svoje težave opozori italijanska skupnost v Sloveniji, takoj zelo glasni. Ali lahko primerjate položaj italijanske manjšine v Sloveniji z vašim v Italiji? To je nehvaležno početje. Nedvomno pa so razlike velike. Nisem privrženec politike negativne recipročnosti v odnosu do manjšin, kar so nekateri v Sloveniji pred časom zahtevali. Sam sem v pogovoru s podtajnikom Nittom Francescom Palmo, ki je na notranjem ministrstvu pristojen za narodne manjšine, opozoril na neurejeno financiranje italijanske manjšine na Hrvaškem in v Sloveniji. V glavnem pa mora breme celotnega koncepta uveljavljanja pravic manjšine, seveda ob pomoči države matičnega naroda, nositi manjšina sama. Odvetniki od zunaj včasih bolj škodijo, kot koristijo. Če primerjamo položaj nemške manjšine v italijanski avtonomni deželi Poadižje – Trentino s slovenskim v Italiji, se ne moremo znebiti vtisa, da je italijanska država do Tirolcev manj mačehovska. Gre za povsem različne realnosti. Nemci so v deželi Poadižje – Trentino večinska populacija, imajo v svojih rokah vse institucije, imajo svoje gospodarstvo in ne rabijo miloščine iz Rima. Nedavno mi je bivši deželni glavar Južne Tirolske Louis Durnwalder dejal, da je njihova narodna skupnost v primerjavi z našo ozemeljsko strnjena, Slovenci pa živimo od Trbiža do Milj, vmes pa so Furlani in Italijani. Njihovo politično vodstvo je enotno, mi pa se opredeljujemo za več strank, kar ni samo po sebi slabo. Južna Tirolska ima bogato razvito gospodarstvo, našega pa so uničili. Tudi Slovenci v Italiji ste imeli močno gospodarsko zaledje, ki je veliko prispevalo h krepitvi narodne skupnosti. Ko se je znašla Tržaška kreditna banka (TKB) v težavah, menda neupravičeno, pomoči od Slovenije ni bilo? Ne, ni je bilo. Bila pa je pred petindvajsetimi, ko se so italijanske oblasti poskušale prav tako spraviti na TKB. V Rim je priletel tedanji guverner Narodne banke Jugoslavije in italijanskemu kolegu preprečil nakane z banko, kar kaže, da je imela Italija do nekdanje Jugoslavije drugačen odnos, kot ga ima zdaj do Slovenije. Dandanes ni nobena skrivnost, da so za uničenje TKB in Saftija, obe družbi sta pomenili hrbtenico manjšinskega gospodarstva, krivi tudi nekateri oblastniki iz Ljubljane zaradi neupravičene pasivnosti in so nas v bistvu pustili same. Demosova vlada je imela v sebi močan revanšistični naboj in šarila je tudi v zamejstvu, saj nas je vključila v del »udbomafijske zgodbe«, slovenski mediji pa so, kot po nareku, pisali TKB in Saftiju neverjetne zgodbe, polne obtožb. Članki so še topli prišli v Rim, kar so seveda Italijani izkoristili in se spravili na banko. Nedavno je izšla knjiga o tej zgodbi in v njej tedanji italijanski javni tožilec, ki je vodil proces, priznava, da je bil verjetno tudi sam zaslepljen, vendar je jasno povedal, da je bilo uničenje banke zrežirano, zadržanost matične države pa se mu zdi nerazumljiva. Toda sčasoma se vam je ponovno uspelo postaviti na noge in ustvariti solidno gospodarsko omrežje. Sam sem prišel na čelo Slovenske kulturno-gospodarske zveze po zlomu TKB in Saftija. Začeli smo na novo in vzpostavili solidno gospodarsko infrastrukturo. Sedež Zveze smo preselili iz Trsta v Gorico. V naši skupnosti imamo skoraj tisoč podjetnikov in trgovcev, imamo banko in posojilnico, ki pomenita steber za naše gospodarstvenike. Na tem področju je motor delovanja izredno sposoben sodelavec v moji ekipi, Boris Peric, ki je zbral okrog sebe ekipo mladih in sposobnih gospodarstvenikov. Dosežki nam vlivajo samozavest, ta je v sedanjih gospodarsko negotovih časih še kako pomembna in potrebna. Pisatelj Boris Pahor je kritičen tudi do predstavnikov manjšine, ki so doslej premalo poenoteno nastopali v boju za narodnostne pravice. Delitve znotraj manjšine so bile »ideološke«, kar je krnilo njen skupni nastop v boju za pravice. So se razmere spremenile? Manj kot sem pričakoval. Strinjam se s Pahorjem, da ni razlogov za drobitev sil slovenske narodne skupnosti v Italiji in tudi ne za dve krovni organizaciji, pa četudi sta izraz posebnih zgodovinskih okoliščin, ki so botrovale njunemu nastanku. Če ne zmoremo preskočiti teh delitev, potem je nekaj narobe z nami. Sodelovanje med organizacijama je sicer dobro in lahko bi bili uspešnejši, če bi delovali v enotni krovni organizaciji na sindikalističnem načelu, saj so skrbi pri uveljavljanju pravic slovenske manjšine za vse, rdeče in črne, enake, problemi pa isti. Upam, da bomo sčasoma odpravili to anomalijo in presegli razlike, ki so ideološke narave. Ta vaša opredelitev je skladna z izjavo Stojana Spetiča iz stranke italijanskih komunistov, da je »naravnost škandalozno pogojevanje desnice, po katerem naj bi bila zaščita manjšine odvisna od politične opredelitve«. Kaj je mislil s tem? Če bi imeli enotno krovno organizacijo, bi politične stranke imele manj priložnosti za takšno pogojevanje. Zdaj pa pač poskušajo. Nekateri parlamentarci desne sredine so nam dali vedeti, da ne bomo rešili zagat z italijansko državo zato, ker smo levosredinsko opredeljeni. Ker smo levičarji torej. To z drugimi besedami pomeni, da je moč manjšinsko vprašanje, ki ga evropske in mednarodne listine in tudi italijanska ustava opredeljujejo kot ustavno kategorijo, urejati le po volji vladajoče ekipe. V to seveda ne moremo privoliti. In tudi res ni, da vsi slovenski volivci volijo levo sredino. Približno dvajset odstotkov jih voli desnico. Ampak to sploh ne bi smelo biti pomembno za reševanje gmotnega in siceršnjega položaja manjšine. Njene pravice so ustavno in zakonsko zagotovljene in uresničevati jih mora vsaka oblast ne glede na barvo. Se motim v občutku, da tudi slovenska oblast pristopa do zamejcev po »ideoloških« merilih? Kako zamejci občutite spremembe vlad v Sloveniji glede na njihovo »ideološko« matrico? Za Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo, kot eno izmed krovnih organizacij Slovencev v Italiji, lahko rečem, da ureja razmerja s Slovenijo vse od svojega začetka na institucionalni ravni in z istim pristopom do vsake vlade, ne glede na to, kakšne barve je. Ta način je edino pameten in ustrezen, saj se vlade menjajo, problemi manjšine pa bi morali biti za vsako izmed njih prednostni. To pa seveda nima nikakršne zveze z mano, levičarjem, česar nikdar ne zanikam, vendar za sodelovanje s slovenskimi ali italijanskimi oblastmi to ni relevantno. Ker ravnam tako, lahko vzpostavljam dobre odnose z vsako vlado, ki ne sprašuje, kakšne barve sem predstavnik Slovencev v Italiji.