fallback-thumbnail

Odprta tribuna: Za razvoj naše šole potreben usklajen nastop pri pristojnih organih

Livio Semolič Tokrat se oglašam v zvezi s šolsko problematiko izključno v osebnem imenu, saj sem do teh vprašanj še posebno občutljiv in to iz številnih razlogov: predvsem kot oče dveh otrok, ki obiskujeta slovensko šolo, kot nekdanji profesor na slovenskih in italijanskih višjih srednjih šolah, kot sodelavec raznih parlamentarcev in vladnega poddtajnika in nenazadnje kot predstavnik civilne družbe. Vse to prepletanje vlog lahko učinkuje pozitivno ali negativno, gotovo pa mi ni dano, da bi obravnaval te zahtevne teme odmaknjeno. Najbolj dragocena izkušnja je gotovo vezana na sodelovanje z vladnim poddtajnikom, ko sem lahko neposredno in podrobno spoznal razne ministrske strukture, med katerimi tudi šolsko, in sem tudi jasno dojel kompleksnost posameznih ministrstev oz. celotnega državnega ustroja italijanske birokracije. Ta izkušnja me je naučila, koliko truda je potrebno vložiti tudi za najmanjši uspeh in koliko odprtih problemov (seveda ne samo manjšinskih) ostane nerešenih v nedogled zaradi raznoraznih, tudi malenkostnih razlogov. Taka je pač realnost italijanske države: (skoraj) vsi se tega zavedajo, nikomur pa do danes ni uspelo veliko spremeniti, še posebno na področju šolstva ne! S tem daljšim uvodom sem želel izpostaviti nekaj premis tudi zato, da bi se izognil možnim nesporazumom ali celo zlonamernim interpretacijam naslednjih misli: popolnoma se zavedam zelo resnih težav, ki pogojujejo redno delovanje naših šol in zato sem tudi v skoraj vsakodnevnem stiku z našimi šolskimi predstavniki,istočasno pa se ne strinjam s tistimi, ki obravnavajo našo šolo, ne da bi upoštevali vsedržavnega konteksta in ki stalno vlečejo na dan mednarodne sporazume kot potencialno “čudežno mazilo”. Pretirana dramatizacija v notranji dinamiki pelje izkjučno v sindrom vitimizma, s katerim lahko nenazadnje opravičimo in krijemo tudi katerokoli našo pomankljivost in šibkost. Nobenega dvoma ni, da se moramo vsi še posebej truditi za razvoj naše šole in v to vlagati največ pozitivnih energij, kot tudi nobenega dvoma ni, da so šolske strukture pod velikim pritiskom zaradi krčenja finančnih sredstev, kar zagotovo šibi tako manjšinske kot tudi vse italijanske šole. Za letošnje šolsko leto so sicer organiki našega učnega osebja ostali nedotaknjeni za razliko od italijanskih, ki so bili kar dobro okleščeni; po drugi strani pa nam pretijo hude posledice v primeru predvidenega krčenja neučnega osebja. Prav zato je potrebno pravilno uokviriti specifične težave, resno izpostaviti dejanske posledice, ustrezno nastaviti možne rešitve in posledično usklajeno nastopati pri pristojnih organih. S posebno pozornostjo pa bi verjetno morali obravnavati problem maloštevilnih vpisov na nekaterih šolah oz. smereh: napačno bi namreč bilo, da “druge” krivimo za tako stanje in celo zatrjujemo, da nam načrtno zapirajo šole, kot da bi imeli vsepovsod samo sovražnike. Da ne omenjam drugih norosti, ki jih žal slišim iz ust nekaterih bolj ali manj uglednih politikov, pri katerih prevladuje želja po eklatantnih izjavah pred tihim vsakdanjim naprezanjem za dobrobit naše šole! Na srečo in predvsem po zaslugi številnih sposobnih šolskih akterjev imamo tudi kar nekaj pozitivnih podatkov, kot je npr. konstantna rast vpisov v naše šole v zadnjem desetletju (podatki za Goriško kažejo npr. na 50% porast vpisov, saj se je število učencev od š.l. 2001/02, ko jih je bilo skupaj 1.040, v š.l. 2009/10 povišalo na 1.579). Treba je upoštevati splošno sliko našega šolstva, ki gotovo ni tako dramatična, kot bi jo nekateri želeli predstaviti, saj – kot pravilno ugotavlja min. Žekš – posamezni problemi ne smejo zasenčiti pozitivne celote! Naloga vseh nas je torej ta, da šoli stalno stojimo ob strani in ji pomagamo pri reševanju slehernega problema z realističnim pristopom in dejanskim konstruktivnim naprezanjem. Ob zaključku pa si kot oče želim, da bosta moja otroka imela pred sabo pozitivne in kreativne učne mentorje, ki bodo znali tudi z inovativnimi pristopi, ustreznimi pedagoškimi oprijemi in s primerno komunikativno živahnostjo privlačiti pozornost in zanimanje učencev ter s stalnim sodelovanjem staršev učinkovito sooblikovati vzgojno-izobraževalni proces, primeren za pričakovanja in potrebe mladostnikov tretjega tisočletja. To pa bo, kljub vsem naštetim težavam, odvisno izključno od nas samih in stalnega pozitivnega interagiranja med vsemi našimi šolskimi akterji. Srečno vsem ob začetku novega šolskega leta!

Povezane objave

FORUM IDEJ: Ni res, da vsi mladi bežijo, želijo pa si priložnosti
Predsednica DZ Republike Slovenije obiskala Trst
Iz Čedada odločen poziv za dvojezično šolstvo