Ogledalo: Kriza, reforme in stvarno soočanje (3)

V prejšnjem Ogledalu sem izpostavil politični okvir, ki pogojuje spremembe v organizacijski strukturi slovenske manjšine v Italiji. Ugotovitve, da bi manjšina potrebovala spremembe, inovacijo, reformistični pristop itd., niso nekaj izvirnega. Dovolj je, da prelistamo raziskavo SLORI-ja v knjigi »Pre-misliti manjšino« in bomo brali več trditev, kako je potrebno v manjšini nekaj spremeniti. Sredi splošne gospodarske, politične in celo moralne krize sam večkrat slišim, da so to trenutki, ki lahko pospešijo spremembe. Veliko bolj megleni so odgovori na vprašanja: »Kdaj? Kaj? Kako?« Zahteve po spremembi so včasih celo pretirane in izzvenijo pavšalno. Modro bi bilo, ko bi na osnovi dokumentov, ki so nastali med in po Programski konferenci, nadaljevali s konkretno razpravo. Brez domišljavosti bi ponudil nekaj izzivov tako, da upoštevam lastne izkušnje in izkušnje organizacije, v kateri delujem, to je SKGZ. Obvezen bo kak korak v preteklost, da ne bi prodajali staro za novo. Slovenska kulturno-gospodarska zveza je zanimiva, ker je bila dolga leta v bistvu najmočnejša nestrankarska organizacija Slovencev v Italiji in je zaznamovala tisto preteklost, ki se je pričela po razmejitvi med Italijo in Jugoslavijo leta 1954. Vodilni ljudje, ki so ustanovili SKGZ, so bili dejavni že pred vojno, med njo in takoj po vojni. SKGZ je nastala kot svojevrstna organizacija. Njen narodno-obrambni značaj je bil »sindikalni«, obenem pa nekaj več. Z določenih aspektov je sicer njena zgodovinsko – ideološka zapuščina neaktualna, mnoga izhodišča, vsebinska in praktična, pa ostajajo sodobna. SKGZ je bila ideološko opredeljena. Bila je zagovornica jugoslovanske poti v socializem. Njeni pogledi na narodno in torej manjšinsko vprašanje so bili marksistični. Najjasneje jih je v svojih spisih opredelil dr. Karel Šiškovič. Gre za poglede, ki jih je teoretiziral Edvard Kardelj, slednji pa se je nanašal na spise Lenina in Stalina. Nemajhen del omenjenih tez povzemajo tudi sodobni teoretiki in zgodovinarji. Politični voditelji SKGZ pa v praksi niso bili tako dogmatični, kot so jih prikazovali nasprotniki. V resnici SKGZ ni predpostavljala razrednega vprašanja narodnemu in niti ni zagovarjala nekega anacionalnega internacionalizma. Sicer bi nikoli ne prišlo do sintagme »država v državi« in do neredkih nesporazumov z italijanskimi tovariši. Ko se je sredi sedemdesetih let pričelo v okviru SKGZ močno razvijati gospodarstvo, ni bilo to neka samoupravna skupnost. Že omenjeni Šiškovič je zagovarjal tezo, da je potrebno ustvariti v manjšini, ki je bila tedaj v glavnem skupnost proletarcev in polkmetov, trdno meščansko jedro (danes bi temu rekli srednji sloj), ker da je slednje najmočnejši nosilec nacionalnih interesov. Ko je taisto gospodarstvo zašlo v krizo, ni bil vzrok zanjo prevelika integracija, ampak premajhna in prevelika odvisnost od Jugoslavije, ki je ugašala. Vsekakor pa je SKGZ od ustanovitve zagovarjala sožitje in soočanje z italijansko večinsko stvarnostjo. V tem smislu se je odločila, da ne bo stranka, ampak, da naj se Slovenci vključijo v napredne italijanske skupine. Kljub temu niso bili odnosi med SKGZ in strankama, kot sta bili KPI in PSI, nekritični in podrejeni, nasprotno. Bistveno pa je, da se je SKGZ od nastanka zavzela za poklicni pristop do jezika in kulture ter z vsemi močmi podprla slovenske ustanove, kot so gledališče, glasbena šola, knjižnica in nato SLORI , ki naj znanstveno utemeljuje zahteve po pravicah. Organizacija je ohranila Primorski dnevnik in se borila za njegov, ne vedno lahek, obstoj. Ustanovila je poklicno založbo, skrbela za knjigarno in likovne razstave ter tudi v ljubiteljsko kulturo vnašala zahtevne elemente. Ni bil slučaj, da se je predsednik Klavdij Palčič zavzel, da pride do spremembe v imenu Prosvetne zveze, ki je postala Zveza slovenskih kulturnih društev. Cilj je bil dvigniti kakovost tudi na množični ravni. Ko se je gospodarstvo razvijalo, je SKGZ naglaševala kadrovsko in strokovno vprašanje v gospodarstvu, trudila se je, da bi dvignila izobrazbeno raven Slovencev v Italiji še na tem področju. V boju za pravice Slovencev se je SKGZ , kot že zapisano, zavzemala za strokoven pristop, obenem pa je bila pomemben dejavnik enotne delegacije. SKGZ je v ugodnih trenutkih znala najti inovativne rešitve. Ko je bila na višku svoje moči, je npr. omogočila nastanek dvojezične šole v Špetru. Slednje bi brez SKGZ, ki je v Benečijo posegla še z gospodarskimi objekti in dajala ljudem delo, preprosto ne bilo. Napačno je misliti, da je pod režijo SKGZ in s podporo Jugoslavije teklo vse kot po maslu. Obstaja obširna dokumentacija o cikličnih in dramatičnih krizah slovenskega gledališča. V težave je večkrat zabredel Primorski dnevnik, kjer so dolga leta novinarji prejemali krepko nižjo plačo od sindikalne. Možnosti za delovanje na Goriškem so bile izrazito skromne. Porajale so se dileme, predvsem v Sloveniji, ali naj se nadaljuje s pomočjo Benečiji, ali pa naj se tamkajšnje Slovence prepusti usodi. Prevladala je opcija okrepljene pomoči. Skratka, SKGZ je zgodovinsko podpirala boj za pravice Slovencev v Italiji, podpirala je njihovo izobrazbeno rast in izboljšanje gmotnega položaja. V manjšini je skušala ohranjevati kakovost, podpirala je najrazličnejše posamezne umetnike in raziskovalce itd. Ne idealiziram, ampak podajam dejstva. Ob tem ni dvoma, da so ljudje, ki so se izoblikovali v ilegali, v vojni, v NOB, v partijskih šolah, uvajali dovolj stroge hierarhične lestvice in demokratični centralizem. Tako je ostalo dalj časa. V praksi pa se je marsikaj že pred mnogimi leti kazalo kot »šibko«, vendar so prevladovale ideološke odločitve. Kot pozna reakcija na fašizem in na požig Narodnega doma je npr. obveljala ideja, da je treba teritorij, kjer živijo Slovenci, »posuti« s kulturnimi domovi. Kaj kmalu je bilo očitno, da so posamezne vasi in društva sposobna jurišati pri obnovi ali gradnji doma, ko pa je bil dom zgrajen, so zmanjkale ideje in denar. Kljub temu še danes marsikdo s ponosom »tišči« zase svojo neuporabno hišo. Ni več razlogov, da ne bi en dom kril širši teritorij. Same poklicne ustanove in organizacije so pričele dobivati težo in razsežnost, ki ji manjšina ni bila kos in ki je verjetno niti ni potrebovala. Če je bila v začetku potrebna določena oblika, je pozneje poklicne ustanove pričel razvoj skupnosti prehitevati. Manjšina je vsestransko rastla. Množil se je njen intelektualni potencial. Jasno je postalo, da ne bo možno zaposliti vseh raziskovalcev, umetnikov, znanstvenikov in drugih profilov. Nastala je potreba po agilnih jedrih, ki bi bila koristna vsem tistim, ki uspešno delujejo tudi izven organiziranega manjšinskega kroga. Potrebni bi bili informativni centri z novimi tehnologijami, servisiranje, dajanje možnosti za »odskok« in še kaj. Ogrodje slovenske hiše pa je bilo že tako vraščeno, da se ga ni dalo premikati kot lego kocke. V tem smislu je simptomatičen šport. Ko se je iz »telesne kulture« prelevil v šport kot kompetitivno panogo, so se potrebe radikalno spremenile. Sanjski košarkarski Jadran je sovpadal z viškom »družbenega« gospodarstva. Pozneje in v krizi pa je bilo nemogoče tekmovati, npr. v nogometu, brez italijanskih igralcev in trenerjev, brez drugih sponzorjev, skratka, brez iskanja kisika izven slovenskega kroga. Zato je ZSŠDI racionalno izbralo, da posveti svoje sile naraščaju in vzgoji mladih ter tako ujelo duh programske konference. Vse se je, pred tem, dodatno in krepko spremenilo, ko se je Slovenija osamosvojila in Jugoslavija razpadla. Takrat je del manjšine, ki je bil protikomunistični in protijugoslovanski, dobil enakopravno priznanje, enaka sredstva in v bistvu isto izhodiščno moč, kot jo je imela SKGZ. O tem sem pisal v prejšnjem Ogledalu. Posledica »izenačenja« so bila nova razmerja v manjšini, žal pa logike »pol-pol« ni uspelo graditi v smislu skupnega »dobrega«: uveljavila se je neekonomična dvojnost, to je hči ideoloških razdalj. Zrastli so novi domovi, širile se nove založbe in tisk, nastala je nova glasbena šola itd. Problemi, ki so bili že pred tem očitni, so se povečali. SSO je hodila po poteh, in napakah SKGZ. Lažje je bilo proizvesti dvojnike ali trojnike, kot pa preseči spore in nezaupanja ter zapolniti vrzeli, ki so bile v manjšini že prisotne. Včasih je bilo storjenih tudi nekaj korakov nazaj. Slovenci v Italiji nimamo več poklicne založbe. V Trstu ni kakovostne likovne galerije, ni več knjigarne, kot je bila. Gledališče s težavo ohranja nekdanjo raven, zmanjkali so nekateri agregacijski centri itd. Na umetniškem in drugih področjih se je težje prebiti v širšo slovensko javnost, razen, če kdo ne odide sam. Pri nepremaganem nezaupanju ne bi omenjal gospodarstva in imovine. Po krahu TKB nova SKGZ ni imela kaj deliti. Vztrajni so bili tisti, ki so leta lepili črepinje in ustvarili nekaj povsem drugačnega od prejšnjega družbenega gospodarstva. SKGZ je pomagala kot sila, ki je še vedno imela neko »moralno« moč, kar so pokazale volitve za Zadrugo Primorski dnevnik na Pomorski postaji v Trstu. Smer, ki se danes nakazuje, je v rahlejših in bolj fleksibilnih strukturah. Spreminjata se okolje in čas. Na robu bivše meje rastejo kot gobe univerze in univerzitetne smeri in to tudi v Novi Gorici in v Kopru. Pogoji za sodelovanje in interakcijo s kulturnimi in drugimi stvarnostmi so objektivno boljši. Povezave in praktične razdalje so se skrčile. To naj bi izkoristili. Pomembneje od kopice novih domov, ki nam jih ponuja zaščitni zakon, bi bilo imeti prodajno-kulturno središče sredi Ljubljane. Samo s fizično prisotnostjo postaneš del nekega prostora, ki je v tem oziru osrednje slovenski. Del italijanske stvarnosti postaja receptivnejši (glej zanimanje za Borisa Pahorja). Slovenski kulturni center namenjen italijanski večini pa ima smisel le, če postane prodorno podjetje. »Mašinerija«, ki je v Italiji »dvignila« Borisa Pahorja, je bila visoko profesionalna. Bistveno je zato vlagati v ljudi, ki delujejo kot poklicni »povezovalci« in manj v strukture, ki pomenijo permanenten finančni problem. Ne mislim na neko splošno »demontažo« stvarnosti. Mislim na to, da ni primarnega pomena to, kar se avtomatično ohranja, ampak to, kar je resnično koristno manjšini in njenim ljudem. Bistveni so zato vodilni kadri tudi v kulturnih in založniških strukturah. Krovna organizacija je lahko povezovalec, sindikalno-politični subjekt, ki brani pravice in potrebe, lahko ustvarja priložnosti za srečanja in soočanja, preprečuje, če ji uspe, da ne bi manipulirala s podporami kaka zlovešča politična roka, ne more pa nadomestiti odborov, ki imajo jasne dolžnosti in najbolje poznajo svojo stvarnost. Zato je med prioritetami usposabljati odbore in odbornike, da ubirajo racionalne smeri, da so zavestni in samozavestni, da tudi sami zastavljajo cilje in prilagajajo podobo organizacij resničnim potrebam. Pomembni so posamezniki. Verjetno je bodočnost manjšinske skupnosti v manjši strukturni organizaciji in v večji povezavi med sposobnimi in iznajdljivimi ljudmi. Naj ne bi bil človek po meri hiše, ampak hiša po meri človeka, kar večkrat pozabljamo tudi v vsakodnevnem in zasebnem življenju.

Ace Mermolja