OGLEDALO: Med resničnostjo dejstev in izkrivljeno zavestjo

OGLEDALO – Med resničnostjo dejstev in izkrivljeno zavestjo Tržaški pisatelj Claudio Magris je opozoril na val populizma, ki preplavlja marsikatero evropsko državo, med njimi je tudi Italija. Populizem je manipulacija z množicami, ki verjamejo v izkrivljeno stvarnost, v zrežirano igro in ne v življenjsko resničnost. Mediji in novinarji nosimo nedvomno del krivde za rastoči populizem. Proti populizmu so edina zdravila znanje, kritična zavest in informacija, ki sloni na dejstvih. S temi izhodišči in zaradi teh problemov sem si med redkimi ambicijami, ki mi preostajajo, zastavil cilj ali vsaj željo, da dialogiram z mladimi oz. mlajšimi. To ne pomeni očetovskega odnosa, ampak posredovanje izkušenj, soočanje, ki je lahko tudi ostro in, zakaj ne, kritično. Pri tem početju sem tudi sam pripravljen sprejemati kritike, saj lahko "pogoltnem" tako konstruktivne kot destruktivne. Slednje bi mlajšim vendarle rad prihranil, a je življenje tako, da se moraš soočati tudi z destruktivnimi ocenami. Kako nanje reagiraš, je drugo vprašanje. Vsekakor je boljša destruktivna kritika od zlagane pohvale, ki te vodi v iluzijo. Pričel bi torej prav pri svojih mlajših kolegih novinarjih. Njim bi svetoval permanentno izobraževanje, veliko branja, metodo, da vedno poglobijo informacije. Pri majhnih časopisih je delo pogostokrat mrzlično, obenem pa rutinsko in po svoje tudi dolgočasno. Novinarski poklic je za ogromno večino piscev obrt, kot je to pravilno ugotavljal pokojni kolega Lucijan Volk. Vseeno pa ima naš poklic povsod neka pravila, svojo etiko in moralo. Pesnik ali pisatelj lahko črpata iz imaginarnega sveta in pripovedujeta zgodbe, ki se v resnici niso zgodile. Novinar ne. Ko novinar piše kroniko, lahko daje različne poudarke, njihova osnova pa so dejstva. Ko napiše mnenjski članek, je lahko subjektiven in manj bo avtocenzure, bolj bo članek zanimiv. Mnenje ali daljše razmišljanje pa morata nujno sloneti na informacijah, na znanju in poznavanju stvari. Cilj je ponuditi bralcu razlog za razmišljanje, ki bo slonel na dejanskem problemu in ne v fikciji. Nadalje, če novinar napiše reportažo, bo pozornost usmeril na določene aspekte, druge pa opustil ali pa jim dal manjšo težo. To je neizbežno. Vseskozi pa je bistveno, da sloni novinarsko delo na dejstvih, na dogodkih, ki so se resnično zgodili. Pomemben je tudi kontekst, v katerem se nekaj dogaja. Časovna dekontestualizacija omogoča Berlusconiju, da grozi s komunizmom po komunizmu. Opažam, da mlajši in starejši kolegi večkrat prezrejo omenjene principe, ne poglobijo svojih informaciji in nudijo bralcem zavajajoče predstave dejstev. Včasih to delajo v dobri veri, mnogokrat pa zato, ker ostajajo pokorni sluge gospodarja. Tega problema se ne bom dotikal in dal prednost prvemu sklopu vprašanj. Naj mi ne zameri, vendar bom kot dokaz zapisanega izbral uvodnik Poljanke Dolhar z naslovom "Če se manjšina cepi na manjšine". Objavljen je bil v četrtek, 29. oktobra 2009 v Primorskem dnevniku. Za svojo kritiko sem izbral članek Poljanke Dolhar, ker je nadarjena za pisanje, ima v sebi novinarsko žilico in je škoda, da bi se prepuščala nekim pavšalnim sodbam. Njen članek navajam kot primer, obenem pa zato, ker se dotika nelahke problematike, ki jo Primorski dnevnik večkrat prikazuje na netočen način. In še zadnje dejstvo: Poljanka Dolhar me je malce "rešila", ko sem ugibal, kaj naj napišem za Ogledalo. Spodbudila me je in zato sem ji hvaležen. Ne bi ponavljal njene ocene o enotnosti oziroma neenotnosti manjšine, kajti tu gre za povsem legitimne poglede novinarke, ki jih v marsičem delim. Citiral pa bi naslednji odstavek: "Na torkovi debati je bilo jasno, da med njimi (komponentami op. ur.) prednjači preživetje naše skupnosti in njenih organizacij. Skupni končni cilj torej obstaja, do njega pa vodijo različne poti. Kdo naj določi, katera je prava? Kdo je poklican za to, da sestavi seznam prioritet? Navedem naj samo nekatere možne dileme. Kako naj porazdelimo javna sredstva, do katerih imamo zakonsko pravico? Za ohranjanje poklicnega gledališča ali Primorskega dnevnika? Če je odgovor pritrdilen: kaj smo kot skupnost pripravljeni narediti za njun obstoj in razvoj? Če je odgovor odklonilen: v kateri sektor bi raje vlagali?". Odstavek daje jasen vtis, da imamo Slovenci v Italiji po zakonu možnost, da samostojno razpolagamo z javnimi sredstvi. Ni tako. Ta informacija ali mnenje je močno zavajajoče. Dejstva so drugačna, naša "subjektivnost" je krepko omejena (danes še prav posebej). Poglejmo vsaj, kako je z nekaterimi "zakonskimi" sredstvi. Zaščitni zakon št. 38 iz leta 2001 omenja sredstva v naslednjih členih: člen 8 (raba slovenskega jezika v javni upravi), člen 10 (javni napisi in toponimi), 11. člen (javne šole s slovenskim učnim jezikom), 12. člen (določila za videmsko pokrajino), 15. člen (glasbena vzgoja-sekcija Tartini), 16. člen (inštitucije in dejavnosti slovenske manjšine), 21. člen (zaščita družbenih, gospodarskih in okoljevarstvenih interesov), 27. člen (finančno kritje). Del sredstev ima v zakonu, kot je razvidno, že določen namen. Nekatera od teh sredstev niso bila izkoriščena, ker ni prišlo do uresničevanja zakona. Za dejavnosti manjšine obstaja najpomembnejši in letno izkoriščen 16. člen, ki določa višino sredstev za leti 2001 in 2002, nato pa piše: "Za naslednja leta se višina sklada določi letno s finančnim zakonom na osnovi 3. odstavka, točka d) zakona štev. 468." Vlada torej lahko s finančnim zakonom določa višino sredstev za inštitucije in dejavnosti slovenske manjšine. Če bo obveljal letošnji finančni zakon, bo manjšina prejela prihodnje leto milijon manj sredstev, naslednji dve leti pa po dva milijona manj letno. Sredstva se niso povišala od leta 1991, ko je manjšina prejemala podpore potom zakona za obmejna območja. Višina sredstev je pomembna pri izbirah, saj je kruto in očitno, da lahko s tremi milijoni evrov manjšina ohrani pri življenju le organizacije, ki niso drage in ki zaposlujejo malo ljudi ali pa nič. Gre za raven podhranjenosti, ko bo v bistvu nemogoče razpravljati o kaki kvaliteti. Pogajalska moč še tako strnjene in enotne manjšine pa je v odnosu do sedanje Berlusconijeve vlade skromna in se lahko v bistvu naslanja le na mednarodne odnose na osi Slovenija-Italija. Menim, da je bralcem jasno, da sedanja italijanska vlada ne sprejema predlogov opozicije, toliko manj, kar zadeva razporeditev finančnih sredstev. Dokaz tega je že usoda popravkov, ki jih je v senatni komisiji vložila sen. Tamara Blažina: vsi so bili zavrnjeni. Poljanka Dolhar omenja SSG in Primorski dnevnik. Sredstva za gledališče bi morala prihajati v najvišji meri iz Rima (FUS, ki bo skrčen) in iz blagajn krajevnih uprav (Tržaške Občine in Pokrajine ter z Dežele FJK). Krajevne ustanove so se doslej krepko izmikale zakonskim dolžnostim. Delna izjema je Dežela FJK. K temu je treba dodati dejstvo, da noben zakon ne more prisiliti krajevnih uprav, da pristopijo k nekemu stalnemu gledališče in prevzamejo zanj odgovornost. To je sad kulturne in politične volje. Ko pristopijo, so seveda dolžne izpolnjevati svoje naloge. Večina sredstev za PD prihaja iz zakona za založništvo in nekaterih drugih državnih zakonov, ki vsebujejo prispevke za večje število časopisov. Z nobeno vlado, niti Prodijevo ne, slovenskim politikom in organizacijam ni uspelo najti "varno" zakonsko zagotovilo za edini slovenski dnevnik v Italiji. To pomeni, da je potrebno vsako leto delati in čakati, kaj bo Primorskemu namenil finančni zakon. Teh dejstev preprosto ni možno obiti, kar pomeni, da Slovenci nimamo neke posebne avtonomije pri delitvi sredstev. Lahko se borimo, jasnih zagotovil pa nimamo. Tudi sredstva iz zaščitnega zakona za "inštitucije in dejavnosti slovenske manjšine" ne prihajajo na nek "manjšinski" račun, iz katerega bi potem črpali. Ne Pavšič in ne Štoka nimata blagajn. Omenjena sredstva deli Dežela FJK na osnovi posebnih norm. Predvidena je tozadevna posvetovalna komisija, ki jo sestavljajo razne slovenske komponente, predseduje pa ji odbornik za kulturo. Ta komisija ima posvetovalno vlogo, končno besedo ima deželni odbor. Pri tej zadevi je tako, da je moč komisije odvisna od deželne vlade. Ko je bil pod Illyjevo upravo odbornik Antonaz, njegov "pomočnik" pa bivši doberdobski župan Mario Lavrenčič, je bila beseda posvetovalne komisije bistvena. Z novo, Tondovo upravo in z odbornikom Molinarom kaže, da se odnosi spreminjajo in to v prid volje odbora in odbornika. V nobenem primeru pa niso slovenske organizacije ali stranke (posebno če so v opoziciji) tiste, ki imajo pri porazdelitvi sredstev zadnjo besedo. Dogovorjeni slovenski predlogi imajo seveda večjo moč od morebitnih dvojnih ali trojnih opcij, v nobenem primeru pa ni predviden organ, v katerem bi Slovenci sami in po lastni volji delili javna sredstva. Tudi volitve v manjšini ne bi spremenile tega dejstva. Zato je napačno posplošeno mnenje, da je vse odvisno od dogovora "med nami". Ni skrivnost, da prihaja slovenskim organizacijam v Italiji del sredstev tudi iz Slovenije. Manjšina in njeni krovni organizacij lahko na njihovo porazdelitev vplivajo s stiki, z dogovori in pogovori itd. Zadnjo besedo pa imajo vendarle država, pristojno ministrstvo in Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. V resnici izzveni stavek" Skupni končni cilj torej obstaja, do njega pa vodijo različne poti" takole: "Skupni končni cilj obstaja, do njega vodi več možnih poti, ni pa jamstva, da bo cilj dosežen." Zanj se je treba boriti v časih, ki manjšini niso najbolj naklonjeni in to iz več razlogov, pretežno pa političnih. Samoodločanje manjšine je utvara, avtoreferenčnost napaka. Dejansko imajo slovenske organizacije vseskozi opravka z dvema državama, s krajevnimi upravami, z različnimi političnimi opcijami itd. Zapisano ne izključuje možnosti izbir v sami manjšini, vendar morajo politik, sindikalist in novinar le vedeti, katera so pravila igre, kdo nosi večjo odgovornost in kje je morebitni ali resnični nasprotnik. V normalnih družbah pride do osnovnih konfliktov prav pri porazdeljevanju ali pa pri prerazdelitvi sredstev; posebno v časih splošne krize. To je že jasno vedel sicer vedno bolj pozabljeni Marx. Konflikti so v politiki a tudi v civilni družbi. Njihov najmočnejši motor je denar. Z zapisanim nisem želel napasti Poljanke Dolhar in niti "ubraniti" vodstva manjšine pred odgovornostmi. Želel pa sem opozoriti na neke zelo stvarne zakonske in politične implikacije, ki niso namišljene, ampak faktične. Naši subjektivni akciji dajejo objektivni pogoji določene okvire, spodbude, večkrat pa tudi težko premostljive zapreke. Slabi objektivni pogoji, kot je lahko krčenje javnih sredstev, žal ne pomagajo k izboljšanju subjektivne akcije. Tudi vprašanje:"Kdo je poklican za to, da sestavi seznam prioritet?" ima še neko predvprašanje:" Kaj narediti, da nas določena politika ne povozi in onemogoči kakršnokoli izbiro?" Mislim, da se bo moral pri tem vprašanju "mobilizirati" vsak posameznik, ki sta mu pri srcu slovenski jezik in slovenska kultura. In tudi v tem primeru ne bo šlo brez močnega zavezništva tako z deli italijanske družbe kot s prisotnostjo v slovenskem javnem mnenju. Ob tem apelu realistično pričakujem tudi ostrejše odnose znotraj manjšine, saj bomo priča potezam italijanske politične večine, da nas dodatno cepi in deli. Žal, tudi za manjšino in njeno dostojno preživetje ni enostavnih receptov, predvsem pa nismo vedno in zmerom sami odgovorni za to, kar se z nami dogaja. Odgovornosti so, pritiski in blokade "od zunaj" pa tudi. Na teh faktih lahko gradimo svoje mnenje in svojo pripoved.

Ace Mermolja