fallback-thumbnail

OGLEDALO: Reformistična akcija in manjšinska resničnost

PRIMORSKI DNEVNIK, 21. aprila 2010

V prejšnjem Ogledalu sem zapisal nekaj misli o SKGZ kot organizaciji civilne družbe, ki želi ubrati pot reform. Osredotočil sem se na idejno plat "reformizma" v SKGZ, implicitno pa sem napovedal, da nameravam zapisati še nekaj odstavkov o reformistični praksi, skratka, o stvareh, ki naj bi se jih reformistično usmerjena organizacija lotila. Pri tem sem označil kot že obstoječo osnovo za razmišljanje gradivo programske konference in zaključno poročilo, ki sta ga podpisala in predstavila SKGZ in SSO skupaj. Glede same SKGZ nisem mogel, v že itak za mnoge ali večino predolgem članku, povzeti njene zgodovine. Navedel sem nekatera imena ljudi, ki so imeli v organizaciji nedvomno težo. Ob njih je seveda še vrsta drugih, vendar ni bil moj namen pisati seznama zaslužnih mož. Omenjeni ljudje so bili nosilci določenih idejnih razlik, smeri in povezav. Želel pa sem povedati, da se je nek svet, nedvomno njihov svet, zaključil, česar se nekateri živeči dokaj lucidno zavedajo. Glede reformističnih programov SKGZ, ki so po eni strani v nastajanju, po drugi pa so razvidni iz raznih zapisanih stališč, bi vsekakor počakal na bolj uradne predstavitve, čeprav se stvari tako hitro razvijajo, da zahtevajo takojšen odziv. Naglica današnje politike žal botruje marsikateri poenostavitvi. Sposobnost posredovanja problemov pa je umetnost, posebno, če niso vse novice lepe in dobre. Kot neko še vedno možno osnovo za razmislek sem omenil gradivo in zaključni dokument programske konference. Vem, da je bila ta konferenca stokrat omenjena in da jo po sedmih letih doživljamo kot enega izmed neuspelih poskusov razmišljanja in ukrepanja v manjšini. Verjetno pa se ne motim, če to konferenco označim kot višek sodelovanja med dvema osnovnima idejnima opcijama v povojnem življenju Slovencev v Italiji. Kot mnogi viški je skrival tudi ta pričetek določenega razhajanja. Sama konferenca je že med potekom postala polemična, vzbujala je nezadovoljstva in marsikdo se je ob raznih ugotovitvah čutil prizadet ali ogrožen. To je potem razvidno v zaključnem dokumentu, ki bolj kot nekaj jasnih sklepov predlaga ustanovitev serije uradov, sektorskih odborov in komisij. Ko se v politiki pričnejo ustanavljati nove komisije, pomeni, da akterji nimajo dovolj moči ali pa da ni tolikšnega soglasja, da bi lahko zapisali neke operativne sklepe. Kljub temu pa je zaključni dokument jasno predvidel današnje težave. Uvod zaključnega dokumenta izraža dokumentirano zaskrbljenost nad izvajanjem zaščitnega zakona za Slovence št.38/2001 in zakona za manjšinske jezike 428/1999. Politični položaj je bil novembra 2003 za Slovence ponovno zapleten. V Rimu je bil ponovno trdno v sedlu Berlusconi, v Furlaniji Julijski krajini pa je prišlo spomladi istega leta do preobrata, ko je na deželnih volitvah zmagal Illy s svojo levosredinsko koalicijo. Dejansko se je Illyju nasmehnila sreča zaradi spora v desni sredini. Illy je tako "trajal" le en mandat. Rim je ostajal ključen tako za zakon kot tudi za finančni položaj slovenske manjšine. Pa tudi v sami levi sredini so bila stališča do Slovencev različna, saj so šla od prepričanih zagovornikov pravic Slovencev do mlačnih ali indiferentnih mnenj. Nekaj podobnega ostaja tudi danes, kar je deloma razumljivo. V naši deželi ni nikoli bilo neke medetnične solidarnosti. Del Furlanov je npr. zgodovinsko nasprotoval Slovencem in v Gorici so Slovenci videli v Furlanih negativni element in to že pred prvo svetovno vojno (beri Tumo). Položaj v Trstu poznamo, čeprav se med ljudmi stvari spreminjajo. Marsikateri politik pa ostaja pripet na nerazumljivo etnično sovraštvo. Predvidevati, da bo uresničevanje zaščitnega zakona težavno, je bilo logično. Težje je bilo določiti pot, kako se zoperstaviti negativnim trendom. Vsekakor smo Slovenci imeli v takratni deželni upravi boljšega partnerja, kot ga imamo danes, ko lahko kvečjemu govorimo o institucionalnem sogovorniku. Rim pa je, kakor vemo, glede marsičesa deloval zaviralno, čeprav takrat ni bilo neke splošne krize in vlada sredstev ni ne višala in ne nižala. Na deželni ravni so se določena vprašanja pričela postopoma reševati, čeprav je danes očitno, da bi za neke jasnejše osnove potrebovali še en mandat levosredinske vlade. Gospodarska kriza bi bila zaviralni element za vse, nekaj pa bi se le dalo sistemsko rešiti. Tako ni in zaskrbljenost iz uvoda zaključnega dokumenta PG je danes stvarnost. V oddelku dokumenta, ki je namenjen kulturi pa lahko beremo: "Kljub kulturni stvarnosti, ki se na različnih poljih razlikuje in obenem prepleta, je treba delovati v mejah tako materialnih kot kadrovskih možnosti, ki naj zagotovijo finančno stabilnost kulturnih organizacij in ustanov. V tem smislu je treba smotrno izkoriščati osebne in materialne resurse, izdelati večletni investicijski plan in pospeševati v mejah možnosti sinergije med subjekti, ki delajo na sorodnih področjih".Tega zdravorazumskega načela se ni skoraj nihče držal. Mislim, da se je dokaj obširna kopica posameznih "subjektov" preplašila in odklonila spremembe, racionalizacijo in podobne zadeve. Ogledalo ni mesto, da bi razmišljal o tem, kdo je bolj kriv. Dve poti pa sta bili jasni. Prva je bila ta, da Slovenci v Italiji ob izglasovanju zaščitnega zakona nismo zaključili svojega boja za pravice. Temeljito je bilo treba spremeniti strategije in taktike, najti prepričane zagovornike in tudi kako "špranjo" med desnosredinskimi vrstami. Treba je bilo in je biti prepričljiv v Sloveniji, kjer ljudje prav gotovo ne čutijo vprašanja slovenskih manjšin v sosednjih državah kot prioriteto. Tega ne čutijo mediji, kulturniki, gospodarstveniki in tudi mnogi politiki ne. Ukvarjajo se pač z drugimi, za Slovenijo očitno pomembnejšimi zadevami. Skratka, prizadevanja za pravice v Italiji in za sensibilizacijo v Sloveniji je bila in ostaja zapletena naloga. Istočasno pa je bilo nujno, da se vsi, ki se ukvarjajo z manjšino in njenimi organizacijami, pripravijo na morebitne težke čase in stiske. Pa tudi ko bi ne bilo nobene krize, je sedanja strukturiranost manjšine preprosto nevzdržna: finančno, kadrovsko in drugače. Po osamosvojitvi Slovenije in parificiranem priznanju obeh svetovnonazorskih opcij, so se pričele dodatno množiti dejavnosti, organizacije, domovi in stroški. To smo lahko dokumentirano razumeli že pred sedmimi leti, vendar je prevladal instinkt, da vsak ohrani svoj vrtiček. Reformna misel mora nujno podirati to prepričanje in zagovarjati potrebo, da vodstva v manjšini gledajo preko lastnega plota in upoštevajo splošno finančno in kadrovsko stanje. Ob tem "priporočilu" bi moral nujno preiti iz splošnega h konkretnemu, drugače ostanemo pri besedah… Zadeva je silno občutljiva. Zelo od blizu sem doživel nekaj kriz, včeraj in danes, in vem, kako to izgleda. Leta 1990 sem bil v vrtincu Primorskega dnevnika. Videl sem krize Slovenskega stalnega gledališča in uvidel, da je zadnja v primerjavi s prejšnjimi tista, ki bo pustila najgloblje posledice. Spremljam krizo NŠK, a tudi krizo drugih manjših organizaciji. Konec koncev delam na tedniku, ki je sam v kriznem stanju in to je moj drugi "krizni" položaj. Danes me ne ne skrbi toliko zase, saj zaključujem svoj delovni "lok", skrbi pa me za mlajše generacije, ki jim lahko resnično zmanjka tal pod nogami.Vidim pa nekaj svetih prioritet, ki jih lahko mirne duše zapišem: slovenska šola, Primorski dnevnik, krajevni tisk in nekaj organizacij v videmski pokrajini in Gorici. Ohraniti moramo možnosti za mlade in zagotoviti tisto nujno množičnost množične prisotnosti, ki legitimira obstoj celovite skupnosti. Če razpravljam o kulturi, so zelo pomembni posamezni ustvarjalci in prav tako so pomembne strukture, ki lahko vrednotijo določeno kulturno, znanstveno in raziskovalno delo Slovencev v Italiji. O gospodarstvu sem povedal skoraj vse v zadnjem Ogledalu. To, če so ali niso Slovenci v Italiji sposobni izvesti nekaj uspešnih gospodarskih pobud, ostaja bistveno, posebno če so te pobude tako velike in osveščene, da lahko dajo svoj prispevek tudi neprofitnemu življenju slovenske manjšine. O ostalem lahko razpravljamo, vendar se vsaka prosvetljena oblast trudi, da si "pridobi" vpliv na medije, na šolo in tudi na inteligenco. Skrbi za znanje. Drama italijanske desnice je, da ni imela in nima intelektualcev: zato ni ne moderna in ne produktivna, ampak samo konservativna in korporativna. Če naj povzamem misel o akcijski reformi, je pomembno, da ostanemo realisti glede političnega, gospodarskega, kadrovskega in drugačnega objektivnega, torej splošnega, in subjektivnega, torej manjšinskega, položaja. Kot dobri družinski očetje bi morali predvidevati različne scenarije in se ne ustrašiti temnih slik. Cankar je zapisal, da piše črno zato, da bi ljudje bolje videli luč. Misliti reformistično pa pomeni sestopanje z meglic na tla resničnosti. To pa ni naloga samo krovne organizacije. Vsak pošten odbornik ali predsednik bi moral danes delati z društvom, organizacijo ali ustanovo tako, kot če bi bila del njegove družine in usode. To pomeni, da se lahko odpoveš počitnicam, novi obleki, skratka, tistemu, ki ni nujno. Pri tem ni potrebna panika, ni pa sprejemljivo obnašanje v smislu, da se bodo stvari itak uredile same po sebi. Tako razmišljam tistih trideset sekund, ko ob sobotah kupujem Superenalotto… Ace Mermolja

Povezane objave

FORUM IDEJ: Ni res, da vsi mladi bežijo, želijo pa si priložnosti
Predsednica DZ Republike Slovenije obiskala Trst
Iz Čedada odločen poziv za dvojezično šolstvo