fallback-thumbnail

Ogledalo: Tabla kot epitaf

V torek, 18. novembra je Trst gostil srečanje med italijanskim premierjem Silviom Berlusconijem in nemško kanclerko Angelo Merkel. Ni potrebno ugibati, da je bila gospodarska recesija v ospredju pogovorov. Zunanja ministra Franco Frattini (Italija) in Walter Steinmeier (Nemčija) sta ob robu srečanja obiskala tudi nekdanje uničevalno taborišče Rižarno. Dan pozneje, to je 19. novembra, so prav tako v Trstu slovesno odprli odsek hitre ceste, ki povezuje dosedanjo avtocesto A4 s Trstom in njegovim pristaniščem. Gre za mastodontično delo s trikilometrskim predorom v kraških skalah in med jamami, z visokimi nadvozi in z mrežo odvozov, ki je bistveno izmaličilo podobo Krasa v tržaški občini. Načrt za hitro cesto, ki naj bi povezovala Trst z Italijo, je nastal v sedemdesetih letih, ko je bila še Jugoslavija. Trasa je izpeljana tako, da dodatno začrtuje mejo med državama, od katerih ena ni več Jugoslavija, ampak je postala samostojna Slovenija. Duh miselnega in fizičnega ločevanja, ki je narekoval ogromne gradnje, pa je ostal še danes prisoten v delu italijanske vodeče politike. Slovenski politični predstavniki, krovni organizaciji Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij, krajevni predstavniki so se morali namreč pošteno truditi, da je tržaški župan Dipiazza dal postaviti v goščavo smerokazov dve obcestni tabli, ki v slovenščini imenujeta bližnji slovenski vasi. Avtomobilisti ju bodo težko zasledili! Po mednarodnih sporazumih in na osnovi zaščitnega zakona iz leta 2001 bi morale biti na tem področju table in smerokazi dvojezični, a ni tako. Tržaški občinski možje so zaslutili nezadovoljstvo dela slovenskega prebivalstva, ki živi ob veliki cesti in so preventivno priredili v predoru veliko ljudsko slavje. Odvijalo se je v soboto, 16., in v nedeljo,17. novembra, torej pred otvoritvijo nove ceste. Predor so osvetlili kot disko klub, povabili so ansamble ter zastonj delili cmoke, kraško joto in točili vino. Veselica je privabila na tisoče ljudi. Kdo naj ne bi bil zadovoljen z veliko dovoznico, ki bo služila šibkemu tržaškemu pristanišču? Po pojedini se samo zahvališ. Glede pristanišča pa tole: desnosredinska politika ga nikakor noče povezati s Koprom, kot je to bilo v času levosredinskega županovanja. Kitajci so označili kot zanje interesantno luko, ki bi šla od Reke do Benetk! V predoru, kjer je potekalo slavje, se pričenja del sedanje zgodbe slovenske manjšine v Italiji. Zakon torej je, ob novi cesti pa ni dvojezičnosti. Tu je treba dodati, da se je tržaški župan skliceval na deželnega desnosredinskega glavarja Renza Tonda, ki še ni podpisal po zakonu predvidenega odloka. Odlok določa občine in področja, kjer naj velja vidna dvojezičnost, slednja pa predvideva tudi dvojezične smerokaze. Papirji so na guvernerjevi mizi, on pa ne dvigne peresa… Pri Tondovem molku se zgodba iz tunela, ki je med Padričami in Lonjerjem (Kras nad Trstom), preseli v videmsko pokrajino. Na tem ozemlju se je namreč pričela desna ofenziva proti Slovencem in zaščitnemu zakonu. Start zanjo je dala zmaga Berlusconija na vsedržavnih volitvah in nepričakovana zmaga desnosredinske koalicije v deželi Furlaniji Julijski krajini. Premnogi smo računali, da bo ponovno zmagal kralj kave Riccardo Illy, a se je po volilnem porazu moral vrniti v znano družinsko podjetje. S šampanjcem je nazdravila desnica. Skupina deželnih svetnikov je naglo in v nasprotju z vsedržavnim zaščitnim zakonom in novim deželnim (Illyjevim) zakonom predlagala osnutek, ki naj bi spremenil slovenska narečja v videmski pokrajini v povsem nove in neslovenske spačke. Nastala so “nadiščina”, “po nasin” (po naše) in seveda rezijanska govorica, ki naj nima nobene vezi s slovenščino. V skrajšani obliki je v rimskem parlamentu omenjeno dikcijo izmišljenih narečij predložil večni in mogočni furlanski poslanec Ferruccio Saro. Cilj akcije je bil jasen: izbrisati iz videmske pokrajine slovensko prisotnost. Konsekvenčno bi morali v Rimu spremeniti zakon št. 482 iz leta 1999, ki določa pravice zgodovinskih jezikovnih manjšin v Italiji. Nato bi lahko segli po zaščitnem zakonu št. 38 iz leta 2001, ki priznava prisotnost Slovencev v videmski pokrajini in, med ostalim, podržavlja dvojezično šolo v Špetru. Čemu namreč priznati Slovence tam, kjer jih ni? Prav nič nedolžna akcija se je umaknila za nedoločen čas, saj so med deželno razpravo prišla do izraza nesoglasja v sami desnosredinski večini, pomagala pa je tudi diplomatska mreža, ki jo je spletla manjšina. Vodilni v Deželi FJK so slišali, kako postajajo toni slovenske vlade odločnejši in manj prijazni. Manjšina pa je vedno krepkeje klicala na pomoč matično Slovenijo in grozila z nastopi v Bruslju. Če je manjšina po napornih bitkah, po posegih zunanjega ministra Rupla in same slovenske vlade z Janšo na čelu dosegla dva napisa in umik zloveščega zakona (bera je skromna, a boljša kot nič), je ostalo povsem odprto finančno vprašanje. Tu se zdi italijanska vlada neizprosna. Slovenska manjšina že celih 17 let ne prejema poviškov pri prispevkih, sedaj pa ji grozi dodatno klestenje sredstev. Od proračuna za leto 2008 bi iz zaščitnega zakona manjšina prihodnje leto (2009) prejela cirka 21 odstotkov manj sredstev, naslednje leto bi prejeli cirka 23 odstotkov manj, sekira pa bi dokončno padla leta 2011, ko bi manjšina prejela kar 40 odstotkov manj. Če k temu prištejemo inflacijo, ki je 17 let odžirala prispevke, pademo na minus 70 ostotkov! K temu je potrebno dodati nov zakon o šolstvu, ki bo odslovil z dela mnoge slovenske učitelje in zaprl kar nekaj razredov. Zakon o založništvu preti z napovedanimi rezi predvsem edinemu slovenskemu dnevniku Primorskemu dnevniku, ki bi ga vsako krčenje spremenilo v lokalni bilten. Krčenje sredstev za gledališča bi prisililo manjšino k razmišljanju, kako zapreti Slovensko stalno gledališče v Trstu. Ostale kakovostne in poklicne dejavnosti bi se itak zdesetkale. Manjšina bi bila obsojena na amaterstvo. To so dejstva in problemi, s katerimi se srečuje slovenska manjšina v Italiji, ko je Slovenija povsem enakopravna evropska članica, ko so padle schengenske meje, ko je taista Slovenija celo predsedovala EU. Manjšina pa ostaja politični problem. Slednja si seveda pričakuje slovenske pomoči. Nekatere korake Janševe vlade smo omenili. Nova vlada bo morala narediti druge, saj italijanska oblast v tem trenutku nikakor ni prožen in popustljiv sogovornik. To okuša italijanska opozicija in to okušajo dijaki, profesorji, državni uradniki in vsi, ki množično protestirajo zaradi klestenja sredstev. Berlusconi je razdelil državo in državljane med “naše” in “njihove” in igra mu (še) uspeva. Že omenjeni Saro je predstavnikom manjšine Rudiju Pavšiču (SKGZ), Dragu Štoki (SSO) in senatorki Tamari Blažina na nedavnem rimskem sestanku zabrusil, da manjšina ne bo dobila denarja, ker se je množično opredelila za opozicijsko opcijo. Najvišjo politično saržo v deželi FJK pa ima tradicionalni nasprotnik manjšinskih pravic Roberto Menia, ki je edini vladni podtajnik in ga v Rimu poslušajo. Prof. Samo Pahor očita manjšinskim vodstvom “kapitulantstvo”, dejstvo pa je, da čelni spopad koristi tudi tisti tržaški in deželni desnici, ki ni nikoli prebavila zgodovine, mej, izgube Istre in podobnih zadev. Ta desnica ima še vedno glasove, denar in vpliv v Rimu. Da bi njeni razlogi ne izginili, pa potrebuje spopade. Pa še to, raba slovenščine v javnosti je pomembni del pravic. Brez sredstev za kulturo, šole in medije pa je manjšina obsojena na zaton. Dvojezična tabla se lahko spremeni v epitaf. Skratka, pot iz stiske ne bo za manjšino lahka, brez jasne pomoči Slovenije pa skoraj nemogoča, saj so se namesto debate o pravicah uveljavili razlogi moči in tu ostaja manjšina manjšina…

Ace Mermolja

Povezane objave

FORUM IDEJ: Ni res, da vsi mladi bežijo, želijo pa si priložnosti
Predsednica DZ Republike Slovenije obiskala Trst
Iz Čedada odločen poziv za dvojezično šolstvo