Posvet Foruma 21 in Primorske univerze o zgodovinskem spominu

Spoštovani,

v razpravo se vključujemo (ne zastopam le sebe) kot italijanski državljani slovenske narodnosti. Ta status omogoča posebno osvetlitev problema, o katerem je govor na današnjem posvetu. Odnose med Slovenijo in Italijo lahko označujemo kot dobre iz dveh vidikov. Prvi sega pred slovensko osamosvojitvijo, ko sta po drugi svetovni vojni državi, za slovensko stran je bila to Jugoslavija, podpisovali skupne pomembne dokumente in sporazume vse do Osima, imeli redne diplomatske in politične odnose, rahljali mejo, krepili medsebojne gospodarske odnose, izvršili vrsto kulturnih, znanstvenih in drugih izmenjav. Naštete kontakte bi lahko opremili z datumi in številkami. Ni pa možno kvantificirati mreže stikov med ljudmi, ki so v velikem številu prekoračevali mejo, se srečevali, si izmenjevali ideje in blago. Množica mikro človeških odnosov ob slovenso-italijanski meji je bila predstraža kasnejših političnih in zgodovinskih dogodkov.

Drugi vidik je naslednji: danes je Slovenija samostojna država, tako Slovenija kot Italija sta članici Evropske unije in Nato pakta, Slovenija se pripravlja na Schengensko odpravo meje in na sprejem skupne evropske valute, to je evra. Skupno evropsko življenje nas bo sililo v dejanja, ki jih narodno čutenje še vedno bremeni. Z integracijo morajo vse evropske države spreminjati del lastne zavesti in se obenem odrekati nekaterim konkretnim pristojnostim in simbolom. Med Slovenijo in Italijo obstajajo pa dejstva, ki bremenijo sicer dobre odnose. Ko razpravljamo o sivih sencah o odnosih med Slovenijo in Italijo, vemo na kaj mislimo. Skušal pa bi shematično izpostaviti nekaj omenjenih aspektov z vidika tistih, ki doživljamo neprebolele spore neposredno. Bilo pa bi reduktivno in neplodno, ko bi povedano zreducirali na manjšinsko vprašanje, saj gre v resnici za narodne in nacionalne zadeve.

Glede zgodovinskega spomina bi dodal naslednje. Z osamosvojitvijo sta slovenska država in narod opravila veliko samospraševanja. Vemo, da ne moremo graditi jutrišnjega dne, če ne odpravimo bremen iz preteklosti. Spomin pa ni le razumski faktor, ampak vsebuje čustva, simbole in mite, ki jih ljudje in narodi ne metabolizirajo z naglico politične pragmatike. Prav tako je zgodovinopisje veda v stalnem razvoju, ki ponuja vedno nova branja. Zato se je potrebno vračati k pragmatiki politike in se odločiti za hitrejša dejanja. Gledano z vidika Slovenca iz Italije, Slovenija ne potrebuje svojega »dneva spomina« kot odgovor na italijanski dan spomina za fojbe in ezule. Potrebno je, da se navznoter in obenem v odsnosu do italijanskih sosedov poenotimo glede vseh zlih dejanj, ki smo jih povzročili sebi in sosedom kot povračilno maščevanje in izven nuje, ki jo je narekoval boj proti nacifašističnemu okupatorju. Gre za zla dejanja, ki so se dogajala izven logike OF in NOB, ki pomenita kamna v mozaiku svobodne in demokratične Evrope. Skupno poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije omenjena dejanja koncizno in natančno opredeljuje in če se odločimo, da naj bo omenjen dokument osnova za konkretna dejanja, potem ni razlogov, da se ne bi opravičili. Ko smo izrazili to pripravljenost, je nujno naglasiti prvo točko problema. Italijanska država se uradno ni nikoli opravičila slovenskemu narodu za zločine in trpljenje, ki jih je fašizem zakrivil napram Slovencem od požiga Narodnega doma v Trstu (1920), preko posebnih sodišč, usmrtitev bazoviških junakov ter vse tja do okupacije Ljubljane in posledične vojne. Mislimo na specifično priznanje krivde fašističnega režima, kot jo je Italija izrekla npr. do Židov, in ki se tiče specifično slovenskega naroda. Dikcija:«v spomin na vse žrtve nasilja« je reduktivna in ne pove vsega v dvostranskih odnosih.

Molk uradne Italije, užaljenost Slovencev in tudi težave pri izpovedovanju naših krivd so ustvarili izrazito negativne podobe Italijanov o Slovencih in tudi obratno. Slovenska narodna skupnost v Italiji je bila žrtveni kozel negativnih prispodob, občutji in posledičnih dejanj. Glede na objektivni položaj je bila slovenska manjšina v najslabšem stanju. Dejansko se je pred in medvojna preteklost spojila s povojnim obdobjem, ki še traja. Na to negativno kontinuiteto ne smemo pozabiti, ker bo resnična sprava med dvema narodoma in državama prav v premostitvi te kontinuitete, skratka, v preseganju preteklosti, ki še traja in deluje ter ni le stvar zgodovinarjev, ampak zaobjema politiko in človeške odnose. Ne bi tu naštevali vseh krivic, ki smo jih Slovenci v Italiji doživljali po drugi svetovni vojni in po podpisu mirovnih pogodb, skratka, v obdobju »dobrih sosedskih odnosov«.

Uradna Italija je v odnosu do Slovencev marsikdaj kršila lastna ustavna načela. Navedel bi le nekaj ilustrativnih primerov. Po vojni je bilo praktično staršem onemogočeno, da dajejo lastnim sinovom slovenska imena ali slovenske inačice drugih imen. Zato se povojne generacije zamejskih Slovencev imenujejo: Natascia, Francesco, Giuseppina, Almiro, Rodolfo, itd. Slovencem so bile nedostopne javne službe (razen šol) in ustvarilo se je mnenje, da če si Slovenec, ne boš imel istih življenskih šans, kar je bistveno pripomoglo k tihi asimilaciji.

V videmski pokrajini in Benečiji je bilo nasilje direktno in je imelo obliko uradnega ustrahovanja.Tudi delovanje tajnih organizacij, kot je bila Gladio, je danes dokumentirano. Pomoč, predvsem Slovenije, za jezikovno, kulturno in gospodarsko življenje Slovencev v Italiji je morala potekati v senci, kot da je šlo za nekakšno nečedno dejanje. Seznam krivic pa bi napolnil enciklopedijo. Mnogi italijanski in furlanski politiki in intelektualci danes odkrito pišejo, kolikšno težo so imele negativne prispodobe o Slovencih in kako so mnogi Italijani videli v slovenski manjšini peto kolono komunizma in seveda slovanstva. Slovenci pa smo se čutili tujci na lastni zemlji. To so dejstva.

Ni torej čudno, če je komaj leta 2001 levosredinska vladna koalicija izglasovala zaščitni zakon za Slovence in to po dolgih pogajanjih. Desnosredinska opozicija, ki je danes na vladi, pa je strnjeno glasovala proti zaščitnemu zakonu. Kolikšno moč so imeli pri tem nacionalistični predsodki in veti, ki so prihajali predvsem iz Trsta v Rim, dokazuje dejstvo, da je zaščitni zakon v bistvu dopolnilo ustavnih členov o pravicah manjšin in samega deželnega statuta Dežele Furlanije Julijske krajine. »Posebnost« so dajali zakonu stari nacionalistični predsodki. Po zakonu se je zaustavilo njegovo uresničevanje, saj se je spremenila politična podoba Italije, ko je na volitvah zmagala desna sredina. Podržavljena je bila dvojezična šola v Benečiji in država je povzela sredstva namenjena kulturnim dejavnostim Slovencev, ki jih je upošteval že zakon o obmejnih območjih. Kot po predvidevanjih pa se je zataknilo že pri določanju območja, kjer naj zakon velja. Za del italijanskih političnih sil, ki so glasovale proti zakonu, je predvsem vprašljiva zgodovinska prisotnost Slovencev v Trstu in Gorici, v Benečiji pa osporavajo dejstvo, da ima tamkajšnje narečje sploh kakšno povezavo s slovenščino. Ob partikularnih političnih interesih so tu v igri stari demoni o«drugem«, ki smo jih podedovali iz preteklosti. Vse to pa preprečuje uresničevanje zaščitnega zakona.

Med ostalim: poročilo slovensko – italijanske zgodovinsko – kulturne komisije je postalo plen teh demonov in te opcije. Jasno pa je, da ni edina »žrtev«. Tudi pri tem ne gre le za manjšinsko vprašanje, saj za mnoge osamosvojitev Slovenije in njena opcija za demokracijo in Evropo nista spremenili starih nacionalističnih kodov in simbolov spora. Kljub vsemu temu pa si ne smemo dovoliti protislovja, da razpravljamo o dobrih sosedskih odnosih in tlačimo v svoje globine mržnje. Večji del italijanskega, furlanskega in slovenskega prebivalstva ob meji je sprejelo vstop Slovenije v Evropo kot katarzo po dolgi napetosti. V tem smislu je bilo veliko praznovanje v Gorici. Trezni ljudje se zavedamo, da je bodočnost Trsta, Gorice in videmske pokrajine v gospodarskem sodelovanju s Slovenijo, v gradnji infrastruktur, v krepitvi znanstvenega in kulturnega sodelovanja, skratka, v ustvarjanju skupnega sistema, ki bo omogočal napredek v gospodarstvu, v znanju, pri inovaciji in pri vsem, kar lahko dela širše območje kompetitivno na globalni ravni. Za uresničevanje tega je nujna volja držav, narodov in ljudi. Tudi pri zelo pragmatičnih stvareh, kot je gospodarstvo, je nujno, da partnerja spoštujemo in cenimo.

V omenjenem smislu so danes bistvena spravna dejanja, bistvena je vzgoja državljanov v smislu celostnega pogleda na preteklost, tudi na najbolj obskurno, in še pomembnejše je priznanje pravic, ki jih dajejo manjšinam mednarodne in evropske listine, italijanska in slovenska ustava ter zakoni in nenazadnje sama evropska ustava. Če se to ne uresniči, bo marsikatero nujno dejanje otežkočeno. Ko je šel italijanski zunanji minister Gianfranco Fini v Izrael, se je moral kot »dedič« postfašistične stranke opravičiti. Kako bo prišel v Slovenijo, kamor bo moral po svoji inštitucionalni vlogi venderle priti? Kako bo odšel na Hrvaško in drugam? Bo lahko v svoji polnosti opravljal vlogo zunanjega ministra, če bo imel v Trstu somišljenike, ki branijo zidove sovraštva, ki jih zgodovina ruši? Inštitucionalna naloga mu narekuje nekatere nadaljnje politične zasuke. Problemi torej niso majhni. Ker ni možno in zaželjeno zaustavljati napredka, skratka, škoditi samim sebi, pa je nastopil čas politične odločitve, da delamo v smeri odpravljanja psiholoških in mentalitetnih mej z vsemi dejanji, ki so za to potrebna.

Slovenska manjšina v Italiji ima pri tem bistveno vlogo. Potrebni smo Sloveniji in Italiji, seveda moramo biti tudi mi politično modri. V tkanju novih odnosov vidimo našo nemajhno vlogo in prepričani smo, da jo bo videla tudi osrednja Slovenija. Pri tem ne mislimo le na slovensko politično in kulturno elito, ampak tudi na širše javno mnenje, ki je do manjšin prevečkrat indiferentno, ker je očitno, da bodo vsa omenjena dejanja nujno zaobjela zavest in čutenja širšega slovenskega in italijanskega prebivalstva. Skratka, tudi prepreke se lahko spremenijo v nove razvojne možnosti. V to smo prepričani in smo zato optimisti.

Rudi Pavšič Predsednik SKGZ