Posvet sindikatov o slovenski manjšini

PRIMORSKI DNEVNIK, 10. februarja 2010 TRST – Razprava na ponedeljkovem posvetu CGIL, CISL, UIL o slovenski manjšini ni bila ravno pestra, posegi, ki smo jih slišali, pa so obelodanili stare in nove probleme naše skupnosti. Vsi, ki so se oglasili (vključno s sindikati), pogrešajo dvoje stvari: skupno manjšinsko omizje in nove razvojne ideje, ki jih ta finančna kriza postavlja v ozadje. Ace Mermolja (SKGZ) je pozdravil pobudo sindikatov, glavno pozornost pa je namenil finančnim aspektom zaščitnega zakona. Gre za neke vrste politično-industrijski načrt sistematičnega krčenja državnih prispevkov. Njihova nominalna vrednost se v glavnem ni spremenila (če izvzamemo za letos napovedana krčenja), realna vrednost prispevkov pa je iz leta v leto manjša. Mermolja je govoril o »smrti na obroke«. Navedel je primer Slovenije, ki svojim manjšinam ni znižala, a tudi ne zvišala prispevkov in, kot pozneje ostali razpravljalci, govoril o nejasni usodi Slovenskega stalnega gledališča. Na teater se je navezal deželni svetnik Igor Kocijančič, ki se boji, da bo SSG po odhodu komisarjev spet tam, kjer je bilo ob njunem imenovanju. Treba je torej čimprej ukrepati, zlasti kar zadeva statut gledališča, za katerega si Kocijančič obeta aktivnejšo vlogo SKGZ in SSO. V nasprotnem primeru bo manjšina vse odločitve prepustila Pokrajini in Občini Trst, ki se bosta o statutu najbrž dogovorili ob »političnem blagoslovu« Dežele. Za Kocijančiča je bilo srečanje v Kulturnem domu po eni strani izgubljena priložnost za odkrito soočenje v manjšini, po drugi pa lahko pomeni začetek novih plodnejših odnosov med manjšino in sindikati. To je želja Nives Košuta, ki v slovenski manjšini zelo pogreša skupno omizje. Nihče si ne dela utvar, da bi lahko takšno omizje odločalo v imenu manjšine, skrbelo pa bi vsaj za neko sintezo stališč, ki se pojavljajo v naši skupnosti. Tega žal ni in ga tudi ni videti na obzorju. Manjšina v teh težkih finančnih trenutkih potrebuje mirno in zelo premišljeno držo in nikakor ne proglasov ali sloganov, ki so sami sebi namen in ne peljejo nikamor. Navedla je primer glasbenega šolstva, kjer smo rabili skoraj deset let, da smo se sprijaznili z državno reformo glasbenih konservatorijev. Tržaški občinski svetnik Stefano Ukmar je prepričan, da racionalizacija v manjšini ne pomeni krčenja delovnih mest, kot stalno trdijo nekateri. Racionalizacija pomeni, da ko imaš v isti vasi dve dvorani v eni koncentriraš več dejavnosti, drugo pa lahko daš v najem. Ukmarja v manjšini zelo motijo dvojniki. Omenil je dva časopisa v Beneški Sloveniji, dve glasbeni šoli in dva kulturna domova v Gorici. Politika se mora potruditi za ohranitev in po možnosti za zvišanje vseh javnih prispevkov manjšini, tudi SKGZ in SSO pa se morata bolj potruditi, da bo narodna skupnost zadihala s pogledom naprej, kar se danes ne dogaja. Razprava se je precej obrobno dotaknila tudi šolskih vprašanj. Kocijančič, ki je tudi član deželne komisije za slovenske šole, je na tem področju omenil dobro sodelovanje s Pokrajinama Trst in Gorica. Zastopnik šolskih sindikatov CGIL, CISL in UIL je povedal, da ne soglaša s tistimi, ki v manjšini trdijo, da reforma (ali reforme) ne bodo bistveno vplivale na šole s slovenskim učnim jezikom. Spremembe je doslej občutilo predvsem osebje, z nedavno reformo višjih šol pa se tudi za Slovence napovedujejo precejšnji premiki oziroma novosti, ki ni nujno, da bodo pozitivne. Prej nasprotno.