Rudi Pavšič o sodelovanju med krovnima organizacijama

Člani Izvršnega odbora Slovenske kulturno-gospodarske zveze so na zadnji seji tega našega organa izrazili nelagodje glede sodelovanja med med našo organizacijo in Svetom slovenskih organizacij. Želeli so, da določene ocene pridejo v javno razpravo, češ da izražajo podobna mnenja tudi ljudje v organizacijah, kjer člani našega IO delujejo. Kot predsednik SKGZ nisem mogel utišati njihovih razmišljanj in predlogov, ki so našli svoje izraze že na kongresu SKGZ. Od kod občutki, da je sodelovanje med SKGZ in SSO nazadovalo oz. da ni napredovalo, kot si je naša javnost pričakovala? Mediji objavljajo novice o tem, da skupaj s predsednikom SSO Dragom Štoko dokaj pogosto obiskujeva vladne predstavnike v Italiji in v Sloveniji ter da se udeležujeva sej organizacij, kjer sva prisotna kot predstavnika obeh "krovnih". Bralci in člani naše organizacije pa se sprašujejo o sadovih teh srečanj ter zakaj ostaja toliko življenjsko pomembnih vprašanj v slovenski manjšini nerešenih. Ta vprašanja naši ljudje bolj občutijo od številnih potovanj dveh predsednikov v Rim in Ljubljano, ki so gotovo potrebna, ne morejo pa izpolniti vseh pristojnosti krovnih organizacij. Na kongresu SSO in v pismu predsedniku Štoki po njegovi izvolitvi sem kot predsednik SKGZ navedel konkretne probleme, ki mi jih člani moje organizacije dnevno zastavljajo ter vprašujejo, če bomo za te probleme kaj naredili. Odgovorim jim, da je za vsak pomembnejši premik potrebno soglasje v manjšini in da SKGZ ne more rešiti sama, kar je v pristojnosti vsaj dveh. Vprašanja so v bistvu naslednja: 1) Naši kulturni, športni in drugi narodni delavci se sprašujejo, če sta v perspektivi za manjšino res potrebni dve krovni organizaciji, ki velikokrat delata stvari ločeno, ko pa bi jih lahko skupaj. Kdaj bo čas za eno skupno krovno organizacijo? 2) S strani kulturnih delavcev, politikov, gospodarstvenikov in ljudi, ki so "ob robu" manjšinske organiziranosti, a nas opazujejo s kritično distanco, poslušam potrebo, ki jo občutim tudi sam. Celokupna manjšinska organiziranost ne more ostati zaprta v svojo dano stvarnost in odklanjati objektivne potrebe po spremembah. Že prevečkrat citirana Programska konferenca in njen sklepni dokument sta izpostavila več paradoksov v manjšinskem delovanju, istočasno pa sta nakazala vrsto možnih pobud. 3) SKGZ in SSO sta si v t.i. manjšinski, in dejal bi, v vseslovenski civilni družbi prevzeli nemajhne odgovornosti, večje kot se morda zdijo dvema predsednikoma ali njunim sodelavcem. Zahteva o javnem priznanju predpostavlja sposobnost, da bosta organizaciji motor manjšinskega kulturnega, izobraževalnega, športnega, gospodarskega in drugačnega delovanja in razvoja. Motorno kolo pa potrebuje dve kolesi. Prva zahteva, ki se nam skupno zastavlja je, da znata krovni organizaciji v širokem stiku z javnostjo izpostaviti jasnejše cilje in prioritete v manjšini in to glede na naše intelektualne kot finančne sposobnosti. 4) Da bi bili kos izvesti pravilne izbire, smo v zaključnem dokumentu Programske konference izpostavili potrebo po ustanovitvi organov, ki jih navajam: skupno predstavništvo, pravna služba, šolski forum, forum za gospodarstvo, koordinacijski urad za socialno skrbstvo in mladinski forum. Že namestitev omenjenih organov bi lahko po nekaj sejah pričela nakazovati jasnejše poti, po katerih naj se premikamo. Obstajajo seveda še druga področja delovanja in problemi, o katerih naj bi skupno razpravljali v že ustanovljeni a vedno manj dejavni Koordinaciji SKGZ/SSO (le ta se je v prejšnjem obdobju že nekajkrat zbrala skupaj). Ker so vsi omenjeni organi ali ne ustanovljeni ali pa "speči", si upam v imenu SKGZ predlagati konkreten potek del, ki bi dokazal, da sta SKGZ in SSO sposobni skupaj izvajati odgovornosti, ki sta jima poverjene. Predlogi so naslednji: a) Koordinacijo SKGZ – SSO je potrebno oživeti. Koordinacija naj sestavi koledar srečanj in naj imenuje ožje operativno telo, ki bo posredovalo Koordinaciji predloge za razpravo in odobritev. To bi lahko storili v kratkem času, saj je zasnova skupnega telesa že pripravljena. b) Prve seje Koordinacije naj bodo namenjene razpravi o tem, kaj lahko iz zaključkov Programske konference uresničimo, kaj je težje izvedljivo in končno, kaj je danes primerneje pustiti, kot je. Kakovostna rast manjšine in njenih dejavnostih ter racionalizacija dela bi bili nedvomno v splošno korist manjšine. c) Po osnovnih ugotovitvah in domenah, bi morali organizaciji skupno analizirati položaj, naloge in cilje naših ustanov. Zanje je treba najti skupno platformo, da bi se ne ponovile nerodnosti, kot takrat, ko je SKGZ predlagala selitev knjižnice iz ulice sv. Frančiška v obnovljen dom pri Sv. Ivanu. Naš predlog je ostal osamljen, pomembno pa je, da ni bilo alternativnih predlogov za konkreten problem prostorske stiske same knjižnice. Takšna in drugačna vprašanja so skupna. Če nastopa en sam, se pobuda izjalovi. č) Nadalje predlagam, da bi obnovili mesečna srečanja obeh tajništev, kjer bi se dogovarjali o sprotnih zadevah. Vse to ne pomeni, da ne bova s predsednikom Štoko še nadalje obiskovala naše institucionalne sogovornike. Resnično sodelovanje krovnih pa je nekaj več. V bistvu gre za institucionalno omizje, kjer je resnično možno sklepati o problemih, ki so v interesu vse slovenske narodne manjšine v Italiji. To si od nas ljudje pričakujejo in menim, da vsi.

Rudi Pavšič Predsednik SKGZ