SKGZ o reorganizaciji slovenskega obveznega šolstva

Slovenska kulturno-gospodarska zveza je pred kratkim posvetila problematiki šolstva sejo Izvršnega odbora in nanjo povabila predsednika Deželne šolske komisije in vodjo Urada za slovenske šole prof. Tomaža Simčiča. Na sestanku je bila izpostavljena s strani vseh udeležencev potreba po čim boljši ureditvi šolske mreže v funkciji potreb učencev in razvojne vizije naše skupnosti. Kot sestavni del italijanskega šolskega sistema smo seveda vezani tudi na vsedržavne dinamike in novo šolsko reformo, ki sicer na ravni pravilnikov vsaj delno upošteva našo specifiko. Glede vseh teh vprašanj je bilo kar nekaj formalnih in neformalnih sestankov, kjer se je izoblikovalo določeno soglasje predvsem glede reorganizacije obveznega šolstva v Trstu in Gorici. Formalni postopki so sicer še v teku in primerno je, da pri tem obdržimo čimbolj konstruktivni pristop. V tem smislu želimo tudi podpreti prizadevanje Deželne komisije in Urada za slovenske šole, ki se z veliko odgovornostjo posvečajo tej problematiki. Prepričani smo, da so določeni premiki na šolskem področju prepotrebni in tudi postopna vertikalizacija naših obveznih šol bi imela več pozitivnih kot pa negativnih učinkov, kar je bilo tudi večkrat poudarjeno. Tak model obveznošolske povezanosti nenazadnje poznamo tudi v Sloveniji in prav gotovo ne predstavlja tvegano neznanko v organizaciji izobraževalnega procesa. Vsaka sprememba lahko zahteva določeno odpovedovanje dosedanji utečeni stvarnosti, neutemeljena statičnost in neodločanje pa bi na daljši rok gotovo povsem negativno vplivale na razvoj našega šolstva in posledično naše narodne skupnosti v Italiji. Skgz izhaja iz koncepta, da pravice, tudi tiste na šolskem področju, niso nekaj papirnata, morajo biti predvsem sredstvo in priložnost za rast neke žive skupnosti, ki se spreminja in potrebuje primerna prilagajanja, tudi ko se naslanjamo na zakone in mednarodne obveznosti. Ko obravnavamo šolsko problematiko moramo biti zato sposobni gledati na njeno realnost, ki mora biti projecirana v prihodnost. Naša skrb mora biti ta, da si zagotovimo pogoje za čimbolj kakovostno šolo, njena ponudba pa mora sloneti na stvarnosti in na perspektivnosti prostora in časa, ki ga doživljamo. V tem smislu je treba primerno izkoristiti dejstvo, da nam nova »brezmejnost« nudi nove in zanimive priložnosti, ki veljajo za manjšinsko aktivnost v celoti, zato tudi kar zadeva šolsko področje. V ospredju naših prizadevanj mora zato vedno biti skrb za učence in dijake in kakovost njim namenjene učno-izobraževalne ponudbe.