Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Šport in vzgoja

Ivan Peterlin

Sklic programske konference - s strani naših krovnih organizacij SKGZ in SSO - smo v našem športnem svetu občutili kot nadvse pozitivno in res težko pričakovano novost. Prevzel nas je prijeten občutek, da se končno v tem našem zamejskem prostoru nekaj vendarle premika, da se končno le prebujamo iz otopelosti in malodušja, v katera smo zapadli, da je končno v ta naš turobni, zatohel in mračni prostor posvetil žarek svetlobe, prepojen z novim upanjem, nabit z novimi pričakovanji. Za vse nas je bil to neke vrste znak; dobra in edinstvena priložnost, da na novo spregovorimo o sebi, o naši vlogi, da razmislimo o morebitnih storjenih napakah v preteklosti, da se odkrito soočimo z nelahko realnostjo, da zgradimo nekaj novega, nekaj, kar naj nas na novo opredeli kot strnjeno narodnostno manjšino s statusom subjekta, nekaj, kar naj nam vlije novih moči, da bomo zdržali, se na novo utrdili, na novo zadihali. Ne vem, če bo Programska konferenca vse te cilje osvojila, vem pa, da smo se vsi na vseh področjih zagnano vrgli v delo s trdnim prepričanjem, da se vloženi napor izplača in da je če drugega ne korak poštenosti in dostojanstva, če sedemo za isto mizo, si pogledamo v oči in brez fige v žepu poskusimo na glas razmišljati o naši bodočnosti. Na skupni delovni mizi se je tako nabralo ogromno materiala; z vseh področij so kapljale teze in sinteze, nastajal je skupni in strateški utrip . V to razburkano morje novih razmišljanj se je z vso silo pognal tudi naš šport, ki je predvsem preko svojih vodstvenih struktur začutil, da gre tokrat za enkratno priložnost, ki mu je dana, da zaplava vzporedno z drugimi dejavnostmi našega človeka, da lahko končno res postane enakovreden partner vsem ostalim dejavnikom in se ob dobrih programih lahko razvije v enega izmed stebrov naše skupnosti, v dejavnost, ki naj bo prežeta z organiziranostjo in ustvarjalnimi načrti, ki morajo biti kos novim hudim izzivom časa. Res sami izzivi: izzivi za vse nas navznoter in izzivi navzven! Toda kako prepričati sebe, predvsem pa druge, da smo že danes eden najvitalnejših segmentov naše družbe, povsem življenjski in še vedno, kljub ne ravno najbolj rožnatim časom, polni optimističnih gledanj na bodočnost? Kako se prebiti do receptov, po katerih tako hrepenimo prav vsi, da bi se ohranili in utrdili, da svoje preteklosti ne bi zanikali in zamolčevali, ampak da se nasprotno kvečjemu ob starih brazdah na novo učimo in prav ob pogledu nazaj v naše korenine ponovno spravimo v pogon po ožilju nov pretok krvi, polne kisika, obnovljene neučakanosti in obnovljene zagnanosti? Odgovor na vsa ta vprašanja, ki so se nam vrtoglavo pojavljala v mislih, je bil v bistvu zelo preprost: treba se je bilo zagnano vreči na delo, v podrobno raziskovanje našega pisanega športnega sveta. Morali smo najprej ugotoviti in si biti na jasnem, kaj je danes pravzaprav v resnici slovenski šport, kakšne in katere so njegove številčne in vsebinske zasnove, kje so siva področja, kje so razlogi za razvojne zastoje, kaj je tisto, kar našemu športu zagotavlja uspeh in kaj ga morebiti potiska v zaton. Skratka, morali smo se dokopati do točno definirane slike vsega, kar lahko pojmujemo kot slovenski šport v Italiji. Povsem neskromno lahko rečem, da smo opravili res ogromno delo, ki je predvsem od naše športne krovne organizacije ZSŠDI zahtevalo veliko truda in veliko miselnega in organizacijskega napora: prečesali smo teritorij, k delu in analizam smo pritegnili na desetine naših strokovnjakov, priredili smo javni posvet o našem športu, skupščine predsednikov naših društev so bile diskusijsko obarvane. In kot sinteza vsega dela je luč sveta tako zagledala na 120 straneh tiskana Raziskava o slovenskem športu v Italiji, ki je tudi naš temeljni dokument in pisno gradivo za programsko konferenco. Seveda se tu ne bom spuščal v nikakršno podrobnost, saj bi to bilo zelo zamudno in prav gotovo tako dolgočasno, da vaše pozornosti ne bi pritegnilo. Zato bom nanizal le zaključne globalne teze, povsem tako kot izhajajo iz naših spoznanj ob preučevanju in preverjanju vsega zbranega materiala. Naj torej navedem zaključne teze.

Športna aktivnost, ki zaobjema v sebi v celoti osnovne temelje splošne vzgoje in ki je v svojih okvirih ena primarnih postojank v sklopu vseh dejavnosti slovenskih ljudi v Italiji, nedvomno zaobjema široke plasti naše populacije, ki gre od zgodnjih otroških let pa do pozne starosti (približno 7.000 ljudi) Združenje slovenskih športnih društev v Italiji mora strateško in z dinamičnimi projekti zaobjeti predvsem dva segmenta: bazen mladih od 0 do 18. leta starosti, ki mora postati čvrsta osnova za dosego tudi morebitnih vrhunskih rezultatov, aktivnejše pa mora pristopati tudi v svet takozvane rekreacije, to je do tistega segmenta naših ljudi, ki jih moramo strnjeno obdržati v naši sredi in jim nuditi možnost večje aktivnosti.
Spričo danes povsem spremenjenih - predvsem družbenih - razmer glede na našo preteklost na teritoriju, kjer delujejo naša društva, lahko ta odigravajo danes ob že ustaljenih vlogah tudi povsem novo vlogo. Gre za težnjo po sproščenem in povsem nevsiljivem zbliževanju med tu živečima narodnostima. Naša društva so lahko danes laboratorij sožitja. Pogoj pa je, da so za to strokovno dobro pripravljena in obenem odlično vraščena v prostor, kjer delujejo.
Združenje slovenskih špoprtnih društev v Italiji mora kot povsem legitimna krovna organizacija zavestno prevzeti nase vlogo vsebinskega usmerjevalca vsega delovanja na terenu. Ob pomoči tudi zunanjih strokovnjakov mora pripraviti podrobne načrte: tako analitične (panožne) kot globalne. Posebno pažnjo mora posvetiti intenzivnejšemu udejstvovanju najmlajših in postaviti mora prioritetne lestvice dejavnosti, ki jih gre podpirati. Krovna organizacija ZSŠDI se mora tudi neposredno in avtonomno vklapljati v realizacijo pobud na terenu.
Posamezna društva se morajo miselno podvreči globalnim rešitvam, tako kot jih narekujejo izsledki raziskave o športu. Seveda ne more biti stvar korenita in takojšnja: vendar je nujno, da se v glavah postopno razvijajo nova gledišča in da so nameni vseh povsem trdni.
Tisti del našega vrhunskega športa, ki vsebinsko ni več obarvan s temeljimi smernicami osnovne športne politike, kot jo danes začrtujejo načela krovne organizacije ZSŠDI in ki se ne skladajo s splošnimi ugotovitvami, sklepi in strategijami progamske konference SSO SKGZ, tisti del našega športa ne more predstavljati v skupnem interesu posebnih prioritet. Ta vrhunskost je dejstvo, ki ga ne smemo zanemarjati in ki nam mora biti v ponos, ne more pa biti prva in edina skrb organov ZSŠDI, ampak predvsem okolja, v katerem se je razvila. Osrednji športni forum mora svoje moči osredotočati na področja, ki so zapopadena pod točko 1).
Nujna je vzpostavitev tesnejših povezav med slovenskimi športnimi okolji, nujno je podiranje barikad in nujna sta gradnja širokega sodelovanja ter ustanovitev novih področnih panožnih tehničnih centrov, kjer mogoče posamezno društvo na videz izgubi neko lidersko veljavo na račun trdnejše uveljavitve centra. To je tudi edina pot tako za preživetje samih centrov kot tudi za dosego vidnejših rezultatov v mejah začrtane športne politike.
Veliko pozornost bomo morali usmeriti v povsem nov trenutek, ki bo še kako zaznamoval ta prostor: gre za vstop Slovenije v Evropsko uniijo. Novi okviri in drugačna vloga: do včeraj smo bili takozvani most med dvema državama (Slovenijo in Italijo), most, po katerem so veselo korakali eni in drugi, nas pa je hrbet v glavnem boll, do včeraj parola o skupnem-enotnem telesno-kulturnem prostoru, pa smo ta slogan v glavnem ponavljali samo mi, danes - ob padcu mejnih blokad (in upamo - tudi blokad v naših glavah) - moramo sprejeti ta nov izziv. Ob dejstvu, da smo odlični poznavalci obeh jezikov in smo torej v privilegiranem položaju, moramo odigrati vlogo protagonistov. To lahko storimo: s svojo številčnostjo in kakovostjo na vseh ravneh. Odpirajo se torej nove razsežnosti pred našim športom.
S temeljito organizacijo in menedžerskim pristopom k stvari moramo povsem na novo valorizirati vse slovenske športne centre, kjerkoli obstajajo. S političnimi oblastmi se moramo prebiti do dogovorov, da centre življenjsko napolnimo: v jutranjih urah s študirajočo mladino, od prvih popoldanskih ur naprej pa morajo športni centri resnično postati centrale združevanja, dobrega počutja, čitalnice in prijetno zbirališče za tudi starejše.
V težnji za uveljavitev splošnih interesov zamejskega športnega gibanja je skupni nastop vseh društev pod okriljem ene same krovne organizacije velika dragocenost in nuja, ki ju je treba obvarovati za vsako ceno.

Dovolite mi še zaključno misel. Če govorimo o športu na splošno kot o enem edinstvenih sredstev pri vzgoji mladega človeka, smo si prav gotovo edini, da šport že sam po sebi nosi v sebi zelo pozitivne naboje: mlad človek si s športno delavnostjo utrjuje zdravje, krepi svojo samozavest in značaj, uči se samoodpovedovanja in si privaja čut žrtvovanja. Seveda je tudi naš šport vse to! Vendar pa ni samo to! Naš šport je prežet še z bogatejšimi vsebinskimi vrednotami, ki so za naš slovenski prostor bistvenega pomena. Zbiranje naših ljudi v okviru neke športne aktivnosti pomeni konec koncev nuditi slovenščini veliko širši manevrski prostor. Pomeni tudi to, da ostaneš v slovenskem okolju od mladih nog pa tja, če želiš, do pozne starosti! Vendar pa kljub vsemu temu naš šport sam na sebi ne pomeni prav veliko, če ne pride do tesnih povezav in zlitja z drugimi dejavniki naše družbe, predvsem s kulturo. Kaj nam pomaga uspešna ekipa, če je naš Kulturni dom prazen? Kako bi lahko bili zadovoljni in ponosni ob odmevnem športnem uspehu na naših igriščih, a bi istočasno ugotavljali, da naše gledališče igra pred prazno dvorano? Kaj nam pomeni dober športni rezultat, če pa v isti sapi zatrjujemo, da slovenska knjiga zlepa ne najde poti k našim mladim? Po mojem so prav to resnični izzivi našega zmedenega, globaliziranega, poplitvenega časa; izpit za vse nas, da z našimi mladimi, ki so konec koncev naša bodočnost, stopimo v sozvočje in skušamo z njimi v življenju, v našem vsakdanu, igrati isto partituro. Prepričan sem, da je taka bodočnost možna in povsem realna!

Razprava

Jurij Kufersin

Mojo intervencijo podajam v tem sklopu, ne bo pa se nanašala na športno tematiko. Vse, kar bom povedal pa vsekakor izhaja iz izkušenj, ki sem jih pridobil prav z delom na tem področju in specifično z delom s študijo, katere zaključke je prej predstavil profesor Ivan Peterlin. Zaključke smo sprejeli na naši zaključni športni konferenci in sedaj jih na posameznih skupščinah predsednikov še poglabljamo in pilimo. Najprej naj izrazim zadovoljstvo ob poslušanju uvodnih referatov obeh predsednikov, ki sta, po mojem, dobra osnova ne samo za današnjo diskusijo, ampak in predvsem za naš bodoči razvojni projekt. Iz njihove sintetičnosti, odprtosti in konstruktivnosti bi se morali vsi nekaj naučiti. Skupno delo nam je namreč nujno potrebno, saj se moramo vprašati, kje bi bila danes naša narodna skupnost, če tega sodelovanja med krovnima organizacijama ne bi bilo. To sodelovanje se nam zdi danes, med drugim, povsem normalno in samoumevno, pa vendar ni bilo lahko priti do njega. V tem času je moral marsikdo večkrat odstopati od svojih idej in prepričanj, zato da se je to lahko uresničilo. Sedaj je čas, da od svojih stališč vsaj delno odstopijo tudi tisti, ki tega niso še storili. Z doseženim smo lahko danes zadovoljni, vendar se ne smemo s tem zadovoljiti in se tu ustaviti. Pot je bila začrtana, sedaj pa je treba naprej. Izdelati moramo sintezo tega, kar je in bo izšlo iz te konference in poslednično sestaviti razvojni načrt. Tega pa gotovo ne bomo mogli narediti, če ne bomo znali dati sedanjemu sodelovanju višjo organizacijsko obliko. Zato povsem podpiram predlog za skupno predstavništvo, ki sta ga predsednika ponovno predložila. Danes smo slišali kot med drugim že na prvi plenarni seji PK da se vsi načelno strinjajo s potrebo po tem organu. Pa vendar je šlo mimo že poldrugo leto! Po mojem ne smemo iskati popolnega strinjanja in soglasja vseh o vsem, sicer se bomo ponovno ustavili. Začeti je treba in to na dobrih, trdnih in čim širših temeljih. Tudi zgradbe, ki imajo svoje točne načrte, se potem popravljajo med gradnjo. Zakaj ne bi šli po isti poti in na isti način tudi pri tem problemu? Istočasno se ne smemo ustaviti samo pri skupnem predstavništvu. To bo izrazito politični organ , ki se ne bo mogel ukvarjati z vsem. Zato mislim, da so nam potrebne tudi višje in bolj dorečene organizacijske oblike sodelovanja med krovnima. O tem je že bilo govora; mislim, da je treba s to razpravo nadaljevati in ne je opustiti. Ker o tem ni bilo danes govora in ker smatram, da je prav, da se to vključi v zaključke PK, podčrtujem, da so zelo važni stiki s sorodnimi manjšinami in predvsem z italijansko narodno skupnostjo v Sloveniji in na Hrvaškem. Na športnem področju to uspešno potekajo že nekaj časa in to sodelovanje smo prenesli tudi na krovni organizaciji. Vendar tudi pri tem segmentu se ne smemo ustaviti in moramo iti dalje. Na koncu še nekaj o izrazu obvezujoče , ki je bila danes večkrat omenjena. Seveda, živimo v državi, kjer se niti zakoni popolnoma ne spoštujejo, zato je jasno, da za vse, kar bomo skupno sklenili, nimamo nikakršnega sredstva za kontrolo realizacije. Vse je prepuščeno dobri volji. Pa vendar, če ne bomo začeli izvajati skupno sprejetih sklepov ne glede na to, če nam osebno 100% prijajo, ugajajo in odgovarjajo, potem bo naša skupna bodoča pot mnogo težja. Nad tem se moramo zamisliti vsi. To mora veljati za vse, seveda v prvi vrsti tudi za mene!

Miloš Tul

Glede na svoje skromne izkušnje glede združevanja na športnem področju in glede na to, da ugotavljam, da so okoli tega termina velike bojazni, sem se v zadnjem trenutku odločil, da povem svojo misel. V športu smo začeli z združevanjem sil pred mnogimi leti. Jasno je bilo, da ni bila ta rešitev optimalna, v določenem trenutku bolj nuja kot drugo, sedaj se ta pojem postavlja v nov kontekst. Zdaj ne bi rekel, da gre za nujo, temveč za strategijo, za metodo dela. Verjetno kdor je vzel to besedo preveč dobesedno, mislim, da tako na športnem kot na kulturnem področju, kjer imam tudi nekaj izkušenj, moramo govoriti o sodelovanju. Ni nujno, da to sodelovanje ali združevanje nosi neke negativne plati. Iz svojih izkušenj lahko rečem, da smo bili deležni predvsem pozitivnih plati na športnem področju. S svojimi sto mladimi nogometaši smo v zadnjih desetih letih sistematično uspeli pokrivati vse igralne kategorije. Zmagali smo tudi prvenstva. Vsako leto imamo vsaj pet slovenskih ekip v mladinskih nogometnih prvenstvih. Brez te strategije tega gotovo ne bi dosegli. Isto velja za odbojko, košarko itd. Zaključil bom z mislijo, glede na to, da delam na šolskem področju. Absolutno ne moremo mimo pričakovanj naših mladih. Trdno sem prepričan, da kar delamo, snujemo in oblikujemo, je namenjeno predvsem njim. Zato je zelo važno, da je eno od izhodišč tudi to, kaj si mladi želijo, da bo njihovo in naše poslanstvo kvalitetno in uspešno.