Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

IX. občni zbor SKGZ

Trst - Kulturni dom, 17. decembra 1972

Predsedniško poročilo

Boris Race

Dvoletno obdobje, ki nas loči od zadnjega občnega zbora naše Zveze, je bogato z dogodki v mednarodnem življenju in v državi. Vse to nas, seveda, zadeva kot del svetovne in državne skupnosti, pa tudi dogodkov v neposredni zvezi z našo narodnostno skupnostjo ni bilo malo.
Vse kaže, da poraja prve sadove spoznanje, da bi tretja svetovna vojna res pomenila uničenje človeštva in vsega, kar je to v tisočletjih ustvarilo. Ta naša sodba sloni na nekaterih dejstvih: velesile, ki bi bile v morebitni novi svetovni moriji protagonistke, skušajo razjasnjevati medsebojne odnose in se o nekaterih vprašanjih tudi dogovoriti. Spor glede Nemčije je poravnan. Bil je namreč v Evropi glavna ovira za sporazumevanje in bi v danem trenutku lahko postal povod za spopad. Razrešil ga je Brandtov realizem, ki ga je na zadnjih volitvah potrdila večina zapadnih Nemcev. Pripravlja se evropska konferenca o varnosti, na kateri naj bi prišlo do splošnega dogovora o stalnosti današnjih meja kot glavnem pogoju za ohranitev miru. Konferenca bo morala tudi svečano zagotoviti varnost in suverenost vsake, tudi najmanjše evropske države. Ni še pogašeno zarišče vojne na Srednjem vzhodu, predvsem pa se mora vietnamsko ljudsko že 27.leto boriti za svobodo proti ameriškemu imperializmu. Pred mesecem in pol smo že mislili, da smo na pragu miru tudi na tem delu sveta, toda napadalci še niso prizadejali dovolj gorja. Trpečemu in krvavečemu vietnamskemu narodu želimo, da bi tudi on, predvsem pa njegov mlajši rod, spoznal, kaj je mir, in da bi si uredil svojo domovino po lastni zamisli.
Upajmo torej, da smo pred obdobjem miru, in tudi v tem vidimo večje možnosti ua ureditev naših narodnostnih vprašanj.
Odnosi med Jugoslavijo in Italijo so se v tem obdobju še izboljšali, čeprav je prišlo do trenutnih zastojev. Poudariti pa moramo, da je bilo v stikih na raznih ravneh vedno prisotno ravnanje z manjšinami in da je prišlo v tem pogledu do določenega napredka na razgovorih med obema zunanjima ministroma Tepavcem in Morom februarja l97l v Benetkah, kar je bilo potrjeno ob obisku predsednika Tita v Rimu marca istega leta.
Sodimo, da je bila koristna večja poglobitev in razširitev izmenjav, informacij in stališč med političnimi organizacijami na regionalni ravni, med SZDL in ZK Slovenije na eni strani ter političnimi strankami dežele Furlanija-Julijska krajina na drugi. Na takih srečanjih je vprašanje narodnostnih skupnosti zavzemalo eno najvažnejših mest, kar toplo pozdravljamo, ker vemo, da se ob teh prilikah marsikatero vprašanje razčisti. Pripomniti pa moramo, da bi bilo zelo škodljivo, če bi poleg pozitivnih rezultatov podobna srečanja porajala paternalizem ali celo njegovo utrjevanje.
V italijanski republiki je bilo v teh dveh letih politično življenje zelo razgibano. V letu l97l je nova ustvarjalna smer združene akcije sindikatov začela dajati vidne sadove tudi na politični ravni, na ravni reform v korist delovnega človeka. Predvsem je treba podčrtati reformo stanovanjskega sistema, delno tudi davčno reformo in odnose v kmetijstvu. Novo družbeno vlogo sindikatov poudarjamo tu zaradi tega, ker je v italijanskem političnem sistemu originalna in je bila učinkovita ob vzporedni akciji vseh naprednih vladnih in opozicijskih političnih sil v državi. Izkazalo se je, da je v današnjih družbenih razmerah v državi s tako kombinirano akcijo mogoče doseči največjo afirmacije delavskega razreda bodisi glede pravičnejše porazdelitve dobrin, ki jih ustvarja, bodisi glede njegovega vpliva na splošne družbene razmere.
Toda kapital se je tega začel dobro zavedati in se je odločil, da ustavi pohod delovnih množic k oblasti. S sodelovanjem vsemogočne nazadnjaške birokracije je obujal k življenju fašizem in zaokrenil vladno krmilo proti desni, kljub temu da izid predčasnih parlamentarnih volitev še zdaleč ni narekoval take rešitve. Tako nimamo Slovenci žal v sedanji vladi nobenih zagovornikov, pa naj je bila njihova moč v prejšnjih vladah še tako šibka.
Fašizem je torej dvigal glavo. Cinično je s terorističnimi dejanji ubijal ljudi, da bi ustvaril psihozo strahu in negotovosti ter s pomočjo zaščitnikov sprevrgel krivdo na levico, s čimer je hotel izsiliti potrebo po redu" in obračun z vsem naprednim gibanjem.
V naših krajih je vrsta fašističnih podlih dejanj zadnjih treh let dolga. Slovenci s svojimi obeležji in jezikom smo bili tudi to pot, kot že v preteklosti, med najbolj pogostimi cilji.
Od skupnih 64 fašističnih akcij na Tržaškem in Goriškem v zadnjih treh letih jih je bilo 24, torej nekaj več kot tretjina, naperjenih proti Slovencem. Sem štejemo 15 pomazanih ali odstranjenih slovenskih napisov. Vidimo torej, da si fašizem pri nas ostri zobe predvsem v protislovenskih akcijah in da se njegov bes, podobno kot na Koroškem, izživlja predvsem na vidnih javnih slovenskih znakih.
Fašizem pa ne dviga glave samo pri nas, ampak je sestavni del črne internacionale, ki se manifestira na različne načine z edinim ciljem: zasužnjiti delovnega človeka in cele narode. Pri tem ne smemo zanemarjati dejstva, da pri izvajanju svojih načrtov uživa podporo določenih centrov političnih moči, ki formalno niso fašistični, in tudi vplivnih državnih organov.
V Avstriji je prišel njegov trenutek, ko so se na Koroškem pojavile prve topografske table s slovenskimi napisi. Izzivalno in objestną ostranjevanje slovenskih napisnih tabel nas je spomnila na fašistični teror pri nas pred petdesetimi leti in na nacistično nasilje v sami Avstriji, predno jo je pogoltnila führerjeva Nemčija. Do Slovencev se je fašizem na Koroškem potrdil v vsej svoji grozljivi vsebini: hoče njihovo narodno smrt!
Fašizem se v Avstriji kot v Italiji krepi s popustljivostjo državnih in sodnih organov, saj nekaznovano izvaja nasilje proti družbi in Slovencem. Krepi ga tudi dejstvo, da preprečuje - in tega se dobro zaveda - izvajanje narodnostnih pravic Slovencev. Slejkoprej spada boj proti fašizmu med temeljne cilje političnega boja zamejskih Slovencev. Zato smo tržaški Slovenci z navdušenjem sodelovali na protifašistični manifestaciji l4. decembra 197O in se strinjali s tržaškim županom, da je bila ta manifestacija zgodovinskega pomena zaradi enotne prisotnosti vseh sestavnih delov naše družbe, kjer se je ponovno odkril čut bratstva med občani italijanskega ali slovenskega jezika, ki jih združuje neodpovedljivo sovraštvo do fašizma in njegovega nasilja, ker jih Trst, ki je dva koraka od meje, ne sme ločevati, ampak združevati.
Pozornost protifašistične in slovenske javnosti je zbudil tudi govor tržaškega generalnega prokuratorja ob otvoritvi novega sodnega leta januarja l97l. Prvič po fašistični dobi je bilo ob taki priliki govora o slovenski narodnostni skupnosti in smo slišali obsodbo divjanja fašistov "proti katerim, tako se zdi,je politična oblast preveč popustljiva".
SKGZ je, v skladu s svojim protifašističnim programom, stopila v tržaški Enotni protifašistični odbor in se aktivno udeleževala vseh njegovih akcij proti fašizmu.
Oktobra 1971 se je vršilo v Italiji ljudsko štetje. Slovenske organizacije in vsedržavne stranke, ki vključujejo tudi Slovence, so že pred štetjem, podobno kot v letu 1961, izjavila, da štetje po narodnosti pri nas še ni mogoče, ker niso popravljene krivice, ki jih je Slovencem povzročil fašizem, in ker tudi v vsem obdobju po drugi svetovni vojni Slovenci ne uživamo enakopravnosti in smo še vedno izpostavljeni pritiskom, zaradi česar bi rezultati štetja dali izkrivljeno sliko.
Kljub temu je bilo določeno, da se izvede štetje po narodnosti v tržaški pokrajini. Slovenci smo obsodili tudi ta enostranski ukrep, ki ustvarja videz, da živimo Slovenci samo v tržaški, ne pa tudi v goriški in videmski pokrajini.
Ob štetju so pristojni uradi storili vse, da bi bilo naštetih čim manj Slovencev. Začelo se je pri tem, da popisovalcev niso poučili o obstoju in vlogi slovenskih popisnih pol, za katere velja obveza londonskega sporazuma, ki govori o enakopravnosti slovenskega jezika. Popisovalci so imeli s seboj samo eno popisno polo kot vzorec in so dobili navodila, naj si gredo posamezni občani sami po slovenske pole na popisne urade. Zabičali so jim, da ne smejo sprejemati slovenskih pol in so potem, ko so občinski popisovalni uradi končno sprejeli slovenske pole, grozili županom, da jih bo do prijavili sodišču.
Izvajal se je torej sistematičen in koordiniran pritisk na občane, popisovalce in župane z namenom, da bi čim večje število Slovencev prestrašili in da ti ne bi napisali, da so Slovenci.
Končalo se je sicer s sprejemanjem slovenskih pol, toda ves potek štetja je še dokaz več, da v teh razmerah ni mogoče priti do prave narodnostne slike pri nas. S tem je torej tudi potrjeno stališče, da rezultati štetja po narodnosti nimajo in ne morejo imeti nobene vrednosti.
Ob tej priliki je bila pomembna množična in uspela akcija na Goriškem, kjer so Slovenci zahtevali slovenske popisne pole, sklicujoč se na določila ustave.
Slovenci smo z borbenostjo in vztrajnostjo dosegli, kar nam pripada. Skupaj s Primorskim dnevnikom smo slavili pomembno zmago proti nacionalistični birokraciji in začetni mlačnosti drugih dejavnikov. Ljudsko štetje 1971 je pomemben mejnik v našem boju in bo za vzgled, kaj je mogoče doseči z enotnostjo, pogumom in vztrajnostjo.
V preteklem dvoletnem obdobju se je notranje politično življenje v Italiji obogatilo tudi z ukrepi, ki dajejo tej družbi pozitivnejši pečat. V tem času je bil namreč sprejet južnotirolski paket, ki pomeni rešitev narodnostnega problema nemške narodnostne skupnosti in oplemenitenje odnosa do narodnostnih skupnosti nasploh. Celoten paket in razprava o njem predstavljata odličen vir proučevanja in vzporejanja manjšinske zakonodaje.
Tu zasledimo lahko samokritični odnos države in določenih političnih plasti do narodnostnih skupnosti, konkretizacijo pojma in vsebino avtonomije na raznih področjih družbenega življenja. Paket je dal korektno interpretacijo sorazmernega oziroma pravičnega zastopstva v javnih službah in predstavniških organih, razbil je dotlej še mnogokje prisotno mnenje, da pomeni zaščita manjšine zgolj zagotovitev uporabe jezika, šolstva in razvoja kulture, in potrdil, da pomeni taka zaščita nekaj mnogo širšega, ker mora segati v upravo, zagotoviti razvoj gospodarstva, zagotoviti torej vpliv narodnostne skupnosti na industrijalizacijo, stanovanjsko politiko, zaposlovanje, zdravstvo in druge komponente družbenega življenja. Končno pa je prišla do polnega izraza vloga subjekta, ki jo je odigrala nemška narodnostna skupnost s svojimi specifičnimi organi.
Brez dvoma predstavlja južnotirolski paket primer, na katerega se bo morala sklicevati vsa bodoča manjšinske zakonodaja v Italiji in bo zato pomembno izhodišče pri dokončnem oblikovanju določil zakona za zaščito naše skupnosti.
Konec leta 1970 in vse leto 1971 je bilo za slovensko narodnostno skupnost v Italijo zelo razgibano. 3. decembra 1971 je bile kot sad štirimesečnega dela odposlano tedanjemu ministrskemu predsedniku Colombu pismo s podpisi slovenskih zastopnikov političnih, manjšinskih in kulturnih organizacij, v katerem smo zahtevali uzakonitev enakopravnosti in zaščito slovenske narodnostne skupnosti ter poravnavo škode, ki jo je naši skupnosti povzročil fašizem.
To pismo je pomembno, ker so v njem zastopniki vseh Slovencev v deželi Furlanija - Julijska krajina prvič strnili v dokument temeljne zahteve naše skupnosti in ker so ga podpisali pripadniki slovenske narodnostne skupnosti, bodisi v imenu slovenskih organizacij bodisi v imenu vsedržavnih strank. S tem je bila podčrtana težnja naše skupnosti, da se oblikuje v subjekt. Vse leto 1971 je za našo skupnost potekalo v znamenju pisma Colombu. Slovenska javnost je zahteve, ki so v pismu izražene, pľbiscitarno sprejela in prav tako zahtevala, da predsednik vlade sprejme slovensko delegacijo. To je prišlo do izraza na neštetih sestankih društev, organizacij in raznih skupnosti. Osrednja tema vseh Prešernovih proslav je bil ta dokument. Tudi demokratična italijanska javnost je pokazala solidarnost in je tako prišlo do podobnih zahtev tudi na občinskih in pokrajinskih svetih. S tem v zvezi je bil pomemben obisk slovenske delegacije pri predsedniku Berzantiju.
Leto dni je bilo treba čakati, da je Colombo sprejel slovensko delegacijo, in moramo priznati, da smo Slovenci od tega obiska pričakovali konkretnih rezultatov, predvsem obljubo, da bo sprejet zaščitni zakon za Slovence v Furlaniji - Julijski krajini, da bo torej, o že predloženih zakonskih osnutkih parlament čimprej razpravljal.
Kljub vsemu lahko sodimo, da je pomembnost obiska v tem, da je prišlo do prvega neposrednega stika slovenskih predstavnikov s predsednikom vlade, kar mora po mnenju samega predsednika predstavljati izhodišče za nadaljnje delo. Pomembna je tudi potrditev načela, da italijanska država želi v duhu ustave ovrednotiti in spoštovati manjšine, da vlada nasprotuje vsaki obliki asimilacije in da veljajo manjšinski problemi za vso slovensko narodnostno skupnost brez razlike.
Ob tem moramo ugotoviti, da enoletna bilanca ni za nas Slovence zadovoljiva. Res so parlamentarne volitve in druge krize marsikaj zavrle, toda današnji predsednik vlade je potrdil Oolombove obljube, zagotovila je dal celo pred parlamentom, le storjenega je bilo bore malo. V vsej povojni dobi je bila v zamejskih skupnostih izkazana skrb matice. V zadnjih letih je ta. skrb globja in še bolj angažirana, tako da so problemi zamejskih Slovencev stalno prisotni predwsem v SZDL in v Skupščini. S posebnim zadoščenjem smo pozdravili tista dopolnila ustave SR Slovenije, ki obvezujejo republiko za skrb za Slovence izven meja SFR Jugoslavije. V duhu teh določil se poglablja povezava med našimi kulturnimi organizacijami in osrednjimi slovenskimi, oziroma občinskih skupnostmi, kot so Kulturne skupnosti, ZPKO in Skupnost slovenskih gledališč. Želimo si da bi se čimhitreje uresničevale vse ostale pobude, da bi res ta prostor postajal vedno enotnejši.
Gospodarski položaj pri nas ni rožnat. Deloma so temu krive zgrešene odločitve o posameznih velikih industrijskih enotah in o pomorstvu, ni pa nobenega dvoma, da je v vsej povojni dobi utrpelo gospodarstvo, predvsem Trsta, največ škode zaradi politične nestrpnosti in zgrešene vere v samozavestnost in zaradi iluzij, da more veliko pomorsko, trgovsko in industrijsko mesto živeti brez zaledja, zaradi katerega je pravzaprav nastalo. Če danes ni gospodarski položaj Trsta, Gorice in deloma Čedada tak, kakršen bi bil, če bi se odvijal po tirih po kakršnih so ga usmerjali kratkovidni povojni politiki, in če živijo naši kraji nekoliko samostojnejše gospodarsko življenje od ostalih področij v državi, kjer je položaj bolj zaskrbljujoč, se je treba zahvaliti odprti meji.
To spoznanje ni novo, sprejeli so ga in ga širijo odgovorni politični in gospodarski krogi, ki upravičeno trdijo, da je posebno za življenje Trsta nujno prijateljstvo in sodelovanje z Jugoslavijo in Avstrijo ter z drugimi zalednimi državami. "Alternativa taki usmeritvi je lahko samo zaprtje Trsta, njegova izolacija, pomaknitev na rob dogajanja in njegova dokončna zadušitev", pravijo.
To stališče je tudi naše, toda vse to ne bo uresničeno, če bomo na tej strani meje Slovenci neenakopravni državljani, če ne bo beneškim Slovencem priznano, da so del slovenske narodnostne skupnosti, če ne bomo vsi skupaj zaščiteni kot skupnost in nam ne bo zagotovljena narodnostna bodočnost. Kratkotrajno bi bilo prijateljstvo z osrednimi Slovenci, če bi še naprej obstajala nestrpnost do nas, odkrito ali samo tolerirano tiho nasilje nad nami. Pravi, trajni in glavni člen prijateljstva je lahko le narodnostna skupnost, ki se ne boji jutrišnjega dne.
Zgolj sklicevanje na ustavna določila ni prineslo Slovencem konkretne uveljavitve narodnostnih pravic. Tudi posebni statut je v mnogih določilih ostal mrtva točka, ker ni bil ratificiran. Zaradi tega se je vedno močneje uveljavljala zahteva, da je treba s posebnimi zakonskimi določbami zaščititi našo skupnost.
Komunistična partija Italije je že leta 1970 predložila osnutek zakona za pravno zaščito naše skupnosti. Naslednje dvoletno obdobje je tudi glede tovrstnih pobud bogato. 15. julija 1971 so poslanci Socialistične stranke Italije predložili svoj osnutek, 15. septembra istega leta je SKGZ izdelala osnutek ustavnega zakona, ki prenaša, podobno kot v bocenski pokrajini, vse bistvene zaščitne norme na deželo, 15. novembra 1971 sta v obliki peticije predložili svoj osnutek Slovenska skupnost in Slovenska demokratska zveza. PSIUP je svoj osnutek predložil konec istega leta. Letos so po izvolitvi novega parlamenta omenjene stranke ponovile svoj korak, deželnemu svetu sta prav tako letos, predložili svoj predlog SS in SDZ.
O tej problematiki je bilo podrobno govora na seji našega glavnega odbora 15. septembra lani. Na današnjem občnem zboru moramo ponovno poudariti, da je sprejetje globalnega zakona osnovna zahteva celotne slovenske narodnostne skupnosti.
Osnutek ustavnega zakona, ki ga je po južnotirolskem primeru izdelala SKGZ, je važen politični dokument, ki bo igral veliko vlogo pri utemeljevanju in formuliranju naših zahtev. Prepričani smo, da ta osnutek v pravilni obliki odraža duha južnotirolskega paketa na naših tleh. Določene kritike nekaterih podrobnosti so neutemeljena in sad predsodkov ali nepoznavanja sodobnih teženj po uveljavljanju narodnostnih skupnosti.
Vsem Slovencem je jasno, da ne bi prišli do predsednika vlade, če ne bi šli tja skupaj. Prav tako mora biti jasno, da se tudi v parlamentu ne bo nič spremenilo, če ne bomo skupno nastopali. Zaradi tega je pripravljenost za skupne nastope preizkušnja zares iskrene želje, da Slovenci dejansko in čimprej pridemo do svojih pravic. Leto volitev je šlo mimo, treba se je torej dogovoriti za nadaljne nastope v Rimu. Spričo tolikih osnutkov in spričo tega, da ima vsak osnutek koristna določila, bo nujno potreben dogovor o minimalnih okvirih, ki naj jih vsako določilo vsebuje. Beneška Slovenija je obvezen predmet obravnavanja na naših občni zborih. S tem ne bomo odnehali vse dotlej, dokler ne bo naši tamkajšnji skupnosti priznano, da je del slovenske narodnostne skupnosti v deželi Furlanija - Julijska krajina. To priznanje se sila težko prebija skozi predsodke, nacionalistično miselnost in celo strankarske koristi. Sekretar tržaške KD je našim zastopnikom letos spomladi zagotovil, da stoje deželni, goriški in tržaški komite njihove stranke - ne pa videmski, kar je zelo zgovorno - na stališču, da se ne sme beneškim Slovencem ovirati, da bi izrazili svojo narodnostno pripadnost. Treba je reči, da je to lepo priznanje za dosedanje početje te stranke in predvsem oblasti. Toda kdo naj garantira, da bo novo stališče vsaj za naprej spoštovano, če pa videmski pokrajinski odbor, v čigar območje Beneška Slovenija spada, tega ne sprejema? Je pa po drugi strani res, da je predsednik vlade pred 14 dnevi pozdravil skupino beneških županov in jim dal priznanje za dosedaj izkazano "patriotičnost slovenskega prebivalstva nadižkih dolin". Težko se je znajti v vseh teh minusih in plusih, vsekakor pa je za nas temeljna preizkušnja, kako se stališča odražajo v vsakodnevni praksi. In prav dogodki zadnjih tednov dokazujejo, da je bil storjen korak nazaj. Lansko leto je kulturno društvo "Ivan Trinko za tečaj slovenskega jezika dobilo šolsko sobo v Špetru, letos so mu jo odklonili.
Ne glede na vse to, pa je v Benečiji dejavnost društev in skupin vedno živahnejša, krepi se njihovo sodelovanje. Prebujajoča se narodnostna zavest čuti potrebo, da se vedno bolj manifestira na kulturnih prireditvah, srečanjih in okroglih mizah. Med najbolj pomembne akcije Benečanov prištevamo lahko srečanji na Matajurju in Kamenici, Dan emigranta v Čedadu, ustanovitev Enotnega odbora organizacij Nadižkih dolin, srečanje predstavnikov beneških društev s predstavniki strank pred volitvami, tečaj slovenskega jezika, v Švici pa razgibanost Društva izseljencev iz Beneške Slovenije, širjenje njegovega članstva, srečanje njegovih predstavnikov z italijanskim poslanikom v Bernu in priznanje društva s strani dežele, s tem da je bil njegov zastopnik imenovan v novoustanovljeno Konzulto za izseljeništvo. Dejavnost Benečanov in njihova borbenost bosta pospešili izboljšanje njihovega narodnostnega in pravnega priznanja.
O naši mladini je govora že v tajniškem poročilu. Tu bi bilo treba s posebnim poudarkom dodati zrelost, zavednost in borbenost dijaške mladine ob zasedbi šol pred dvema letoma, ko je poleg reforme šole terjala izpolnitev vseh zahtev Slovencev glede šolstva. Ob tej priliki se je ustvarila v preteklih dneh pa utrdila borbena enotnost dijakov slovenskih in italijanskih šol, kar je kvalitetna sprememba v teh odnosih, če upoštevamo, da je še pred petnajstimi leti služila italijanska srednješolska mladina za manevrsko maso pri nacionalističnih in protislovenskih manifestacijah.
Po tolikih izjavah, da nas nočejo asimilirati, da nam je treba dati pravice, da bogatimo okolje, res ni bilo mogoče držati v brezpravnosti slovenskega kmeta na Tržaškem, kar zadeva vodnje njegovega zdravstvenega zavarovanja. Letos jo bila končno ukinjena komisarska uprava nad blagajno, ki so jo dolga leta vsiljevali samo zaradi tega, ker je bilo jasno, da bi volitve prinesle zmago Kmečki zvezi. Letošnja zmaga liste Kmečke zveze je nagrada za njeno dvajsetletno delo v prid slovenskega kmečkega prebivalstva.
SKGZ si je tudi v tem obdobju prizadevala biti prisotna vedno tam, kjer je šlo posredno ali neposredno za koristi naše skupnosti in se trudila, da bi njeno delovanje in uspešno delo članic okrepili samozavest in narodno zavest pripadnikov naše skupnosti.
Priznati moramo, da smo bili odsotni predvsem na zakonodajnem področju, tako parlamentarnarnem kot deželnem, pa tudi v popularizaciji tistih veljavnih zakonskih določb, ki jih je potrebno posluževati se, ker so koristne za našega človeka in skupnosti. V tem pogledu smo bili že leta pomanjkljivi in smo prepričani, da bomo z referentom za raziskave, ki bi bilo dobro, da bi se kril z referatom za zakonodajo, to vprašanje zadovoljivo rešili.
Zvezi tudi ni uspelo, da bi uspešno propagirala, naj bi se tržaški Slovenci sistematično in vsestransko posluževali pravic, ki izhajajo iz Posebega statuta, predvsem kar zadeva slovenski jezik v odnosu do javnih uradov in na sodiščih. Za to so se upravičeno ogrevali nekateri člani našega Glavnega odbora.
Najti bo treba pravo zdravilo za izruvanje atarizna, ki je še v nas, ki pa gotovo ni več v toliki meri na mestu in predvsem bo treba dobro in sistematično organizirati akcijo za akcijo, ki bodo pomenile prelom na posameznih področjih in se spremenile v prakso.
Delno so upravičeni očitki, da je SKGZ med našimi ljudmi premalo poznana in da bi podrobnejši vpogled v njeno delovanje žel več priznanja ter da bi marsikatera krivična sodba posameznikov o delu Zveze povsem odpadla. Pri tem ne smemo pozabiti na bistven vzrok, zaradi katerega naša organizacija ne pride v neposreden stik z ljudmi. Naša Zveza ni namreč organizacija ljudi, ampak zveza organizacij. Že leta razpravljamo, kaj bi bilo treba storiti, da bi posledice take situacije odpravili, in nekaj bo končno res treba napraviti, toda smo po drugi strani vedno prišli do zaključka, da morajo predvsem naše članice to storiti, da nas morajo torej ljudje spoznavati prek članic. Razen v primerih, ko nastopamo neposredno v javnosti - in to je razvidno predvsem v tisku - se sadovi naših naporov zrcalijo tudi v delu naših članic, ki sicer uživajo polno avtonomijo, toda o raznih njihovih problemih in pobudah razpravljamo z odgovornimi organi teh organizacij v cilju, da bi prišli do najboljše rešitve in da bi preverjeli pobude in stališča iz vidika neposrednih in perspektivnih interesov naše narodnostne skupnosti.
Kot je bilo že rečeno, se naša Zveza aktivno udeležuje protifašističnega boja pri nas. Tudi na koroške dogodke je hitro in odločno reagirala s svojimi stališči, s solidarnostjo s koroškimi Slovenci in predvsem z vztrajno zahtevo, da je spričo novonastalega položaja to vprašanje treba prenesti na mednarodno raven in da mora na tej ravni ostati vse dotlej, dokler ne bodo izpolnjene vse določbe avstrijske države pogodbe glede koroških Slovencev. Tega našega stališča verjetno ne delijo stoodstotno nekatere demokratične sile pri nas, ki vidijo rešitev manjšinskih problemov malone izključno pa v notranjem emokratičnem razvoju. Toda bodimo realisti. Če notranje sile niso sposobne tega vprašanja rešiti v doglednem času, ali ga sploh niso sposobne rešiti, potem je treba seči po drugih sredstvih, posebno če je s posebnimi dogovori to mogoče. Pa tudi če takih instrumentov ni, je dolžnost matičnega naroda, da ne pusti shirati dela lastnega telesa v sosednjih državah.
Iz istih vzrokov smo ne samo zagovorniki, ampak tudi terjamo, da se govori o problemih naše narodnostne skupnosti na bilateralnih srečanjih vseh vrst in stopenj med predstavniki Jugoslavije in Italije in da pride ob teh prilikah do trdnih obveznost. 27 povojnih let živimo po kruti fašistični dobi še vedno v neenakopravnosti in so beneški Slovenci še zatirani. Mnogo naše krvi se je v teh letih izteklo in še so odprte rane. Družba, ali bolje Republika Italija je storila veliko premalo, ponekod celo nič, da bi preprečila hiranje naše skupnosti. Je mar mogoče, da bi ob vsem tem igrali samo na karto notranjega razvoja? To bi bilo samomorilno početje.
SKGZ je dala velik poudarek južnotirolskemu paketu in je bilo zgoraj tudi povedano zakaj. Ko je bilo govora o samem paketu, posebno še o osnutku za naš paket, je ponekod padla beseda o volksparteistvu, ki predstavlja za nekatere najslabšo varianto politične formiranosti manjšine, za druge pa vzgled, ki bi ga bilo ntreba posnemati.
Obe skrajnosti ciljata v prazno, če imata v mislih našo narodnostno skupnost. Politične in socialne razmere so pri nas tako različne od južnotirolskih, da je odveč strah prvih, da bi pridobitev podobnih pravic - prilagojenim seveda našim razmeram - kot jih uživajo južnotirolski Nemci, imelo za posledico zaprtost in nazadnjaštvo. Zgledovanje drugih pa je popolnoma nesmiselna gola želja, ki ne upošteva naše realnosti.
SKGZ bo južnotirolski paket še naprej popularizirala, ker se zaveda, da pomeni njegovo poznavanje poglabljanje "manjšinske kulture", in zaradi tega sredstvo za večje razumevanje naših zahtev.
SKGZ naleti v svojem delu in naporih večkrat na nerazumevanje. Za politične stranke je nemalokrat pravi nebodigatreba. Nekateri ji odrekajo politično vlogo, češ da ni stranka, drugi se boje, da bi stranka postala. Dobro vemo, da so formalistični pomisleki in politični strah pred nami samo pretveza. Življenje se razvija in porajajo se nova spoznanja, ki terjajo nove oblike boja, nove dodatne strukture. Naša Zveza je nova struktura, kakršne so nastale med zadnjo vojno in po njej in njen obstoj ne ogroža že obstoječih struktur. Povsem nerazumljiva je občasna hladnost dela levičarskih strank do naše Zveze, ki vendar dopolnjuje dejavnost strank samih in s tem krepi napredno fronto med Slovenci. Tudi ni na mestu občasna ljubosumnost slovenskih političnih formacij, ki sodijo, da jim naša Zveza konkurira, ne zavedajo pa se, da z našim obstojem in delovanjem zadržujemo v slovenskem krogu mnogo takih Slovencev, s katerimi ne bi oni nikoli imeli zveze. Poleg tega ima naša organizacija, ki ne nastopa na volitvah, velike možnosti stikov in vplivanja na razne stranke ustavnega loka tudi V času volitev, kar se je zgodilo pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami. Lahko rečemo, da danes nobena od teh strank načelno ne nasprotuje, da bi prišli Slovenci do svojih pravic. Je res, da si vsaka stranka po svoje zamišlja našo zaščito, toda bo tudi od vseh nas odvisno, ali jih bomo prepričali, da je prava zaščita le ena.
Zavedamo se, da igra naša Zveza veliko vlogo v boju naše skupnosti za svoje pravice in da niso zaman njeni napori, da v neugodnih razmerah, v kakršnih živimo, ostane čimveč Slovencev zvestih svojemu narodu. Dela je pred nami vedno več in se bojimo, da ne bomo vsemu kos, zato je treba SKGZ še bolj utrditi in prilagoditi njeno strukturo današnjim razmeram. Pritegniti je treba še mladih ljudi, ki bodo dali delu sodobnejšo vsebino in novega poleta, da bomo s še večjo vero gledali v bodočnost naše narodnostne skupnosti.