Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Kultura

Zaključni simpozij Programske konference SKGZ-SSO
Gorica, 8. novembra 2003

Ace Mermolja

Spoštovani, svoj poseg o obširni kulturni problematiki slovenske narodne skupnosti v Italiji sem osnoval na empiričnih dejstvih, na razgovorih in na subjektivnih percepcijah. Med empirična dejstva uvrščam:

1. Empirično raziskavo pretežno kvantitativne narave, ki jo je SLORI izvedel med 112 kulturnimi in prosvetnimi društvi (7 v videmski pokrajini, 16 na Goriškem in 89 na Tržaškem)
2. Poročila, ki so jih kot gradivo h konferenci poslale naslednje ustanove: Slovensko stalno gledališče, Narodna in študijska knjižnica ter Slovenski raziskovalni inštitut. Vprašali smo za mnenje tudi druge, vendar sodita danes Glasbena matica in Center Emil Komel verjetno med prvenstveno šolsko problematiko, čeprav imata obe ustanovi tudi prireditveno dejavnost.

Razgovori, ki jih upoštevam, so potekali bodisi na sejah posebnega odbora za Konferenco, ki sta ga namestili SKGZ in SSO, bodisi na razširjenih soočanjih o gradivu, ki se je za Konferenco sproti nabiralo in to v znatni količini. Med subjektivne percepcije uvrščam dejavnosti, o katerih berem, poslušam, obiskujem ali imam celo neposrednje izkušnje. Med te dejavnosti uvrščam:

1. razvejano dejavnost založniških subjektov
2. filmsko dejavnost
3. galerijsko dejavnost
4. raznoliko umetniško in raziskovalno dejavnost posameznikov in skupin, ki niso nujno uvrščeni v tradicionalno mrežo manjšinskih organizacij, ampak delujejo na lastno pobudo ali v italijanskem okolju ali v osrednji Sloveniji. Na koncu bom dodal postilo o Benečiji.

Če povzamemo vse tri sklope, so večkrat očitne razlike v ciljih in v problemih, ki jih imajo ljubiteljska kulturna društva in poklicne ustanove. Nekje na sredi so založniške, galerijske in podobne dejavnosti, ki skušajo brez poklicnih struktur ponujati profesionalno ustvarjeno blago. Več je oseb, ki se uveljavljajo tako na umetniškem in znanstvenem področju, a niso (tako materialno kot čustveno) nujno vezane na manjšinske organizacije ali celo na manjšino. Če naj pričnemo z društvi, moramo omeniti, da delujejo v manjšini tri zveze društev, to je deželna Zveza slovenskih kulturnih društev, Slovenska prosveta iz Trsta in Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici. Tem je treba dodati še Zvezo cerkvenih pevskih zborov. Omenjene zveze imajo v večji ali manjši meri tudi manjše poklicne strukture (ZSKD največjo). Kljub temu je očitno, da slonijo društva na prostovoljni osnovi. Večinoma je njihov delokrog ožja in širša okolica , kar pomeni vasi ali občine (53,6%). Kljub temu se skoraj 20% obrača na občinstvo in udeležence iz celotne pokrajine , skoraj 26% društev pa goji stike z bližnjimi območji iz Slovenije. Skratka, dobra polovica društev deluje predvsem lokalno, nekaj manj kot polovica pa širi prostorske ambicije. Društva na teritoriju, ki je objektivno vedno bolj etnično mešan, iščejo stike s sosedi italijanske narodnosti. V zadnjih letih je imelo 48% društev sicer različne pobude (povprečno od 1 do 3) namenjene medetničnemu spoznavanju in sodelovanju. Gre torej za občuteno vprašanje in pobude ne kvalificirajo društva kot zaprta . V primerjavi s poklicnimi ustanovami in organizacijami so tudi težave mnogokrat različne. S finančnega vidika ne beležimo kakih dramatičnih klicev na pomoč. Dejstvo je, da je približno 52 društev prejelo podporo iz skupnih skladov SKGZ-SSO, 69 jih prejema prispevke z Dežele, Pokrajine ali Občine. Društva si glede financ pomagajo tudi sama. Članarine so vir dohodkov za 67 od 112 anketiranih društev. Samofinansiranje poteka tudi s pomočjo šager, s prodajo vstopnic, publikacij, s prispevki itd. Težko bi trdili, da je med društvi izrazito občutena prostorska stiska. Od anketiranih jih 57% razpolaga s sejno sobo, 61% društev razpolaga z dvorano za proslave. Izrazito ljubiteljsko in tradicionalno pa je komuniciranje društev z okolico in občinstvom. Le to poteka s časopisnimi oglasi ali pa z ustnimi in pisnimi vabili. Več kot 80% društev nima telefona, še manj je računalnikov. Očitno so torej kontaktne osebe predsedniki in odborniki, ki jih očitno iščejo na domu in v komunikaciji so bistveni sestanki. Gre za zelo tradicionalen način komuniciranja med sabo. Iz daljše analize sestave vodstvenih organov in odborov društev bi postavili dve številčni meji. Do 5 članov odbora ima 21% društev, več kot 15 članov pa ima kakih 8% odborov. Ostala društva se sučejo med tema številkama. Tu bi lahko našteli kakih 700 odbornikov. Glede na spol ni bistvenih neravnovesij, saj velja pri 40% ravnotežje med spoloma, v petini odborov prevladujejo ženske. V bistvu ženska prisotnost celo nekoliko prevladuje nad moško. Starostno se omenjeni odbori sučejo nekje pri povprečju 50 let. Sicer ima 15% društev člane odborov od 18 do 30 let starosti, kar 44,7% odstotkov odborov sestavljajo člani od 31 do 50 let, 20,2% društev pa ima odbornike, ki so stari nad 51 let. Skratka, generacijsko vodijo društva ljudje srednjih let. Pomanjkanje mladih sodi med poglavitne skrbi društev. Med težave uvrščajo še pomanjkanje angažiranosti članov in odbornikov, pevcev in drugih sodelavcev. 25 društev ima prostorske težave, nekaj pa organizacijske in birokratske. Vsekakor imamo veliko število društev, ki pa se soočajo s problemi odbornikov in aktivistov. Vsebinsko se omenjeni problemi kažejo v načrtih. Glede teh niso odgovorila vsa društva. Skupno 22 društev si zastavlja kot kratkoročni cilj povečanje delovanja, okrepitev dejavnosti in običajne pobude . Obletnice, praznovanja in izleti so cilj kakih 15 društev, pretežno gre za tradicionalni moment. Med daljnoročnimi načrti se pojavljajo tudi zgoščenke, gostovanja v tujini, tečaji, preureditev sedeža, raziskovalni projekti in publikacije. Če povzamemo, imamo bogato društveno mrežo. Le-ta deluje na izrazito prostovoljni bazi in zahteva veliko osebnih energij. Generacijsko slonijo društva na ljudeh (odbornikih) srednje starosti. Vsebinsko ima velik delež tradicionalne dejavnosti, vendar so občutene težnje k inovaciji ter k odpiranju tako do italijanskih sosedov kot do bližnje Slovenije. Iz ankete pa je očiten komunikacijski deficit. Društva bi lahko nadalje težila k skupnim pobudam (od prireditev do skupnih zborov) in k izbiram, ki bi nadomestila količino s kakovostjo tako v pripravi kot pri vsebini. Za ogromnim delovanjem je namreč občutiti tudi določeno utrujenost in medgeneracijske težave. Precej drugačna slika se ponudi, ko se srečamo s poročili poklicnih kulturnih ustanov. Tokrat ne gre za anketo, ampak za prispevke, ki so nam jih ustanove poslale. Subjektivnosti takšnega pisanja odgovarjajo vendarle objektivna dejstva. Slovensko stalno gledališče takoj izpostavi dejstvo, da je v Italiji juridični osebek zasebnega prava in da je vključeno med organizme gledališke produkcije javne pobude , skratka, da je javnopravno priznan osebek. Kot tak je finansiran z javnimi sredstvi. Takoj nato upravitelji poudarijo finančne težave, pomanjkljive javne podpore in zamude pri izplačevanju. Pri SSG je torej finančni problem bistvena težava za dosego ciljev. Zakaj, je jasno. SSG naglašuje ohranjevanje narodove kulture , istočasno pa naglašuje profesionalnost na najvišji možni ravni . To predpostavlja zaposleno osebje, določeno stalnost igralskega ansambla (igralcem se pogodba podaljšuje iz leta v leto za 273 dni) in lastno gledališko produkcijo, ki se v zadnjih letih suče od 5 do 8 premier na sezono. Gledališče mora kot stalno odgovarjati čisto določenim zakonskim kriterijem. Deluje na Tržaškem, Goriškem in v videmski pokrajini, obenem gostuje v Sloveniji in v Italiji. Med cilji SSG naj omenimo: ureditev organizacijske strukture, zagotovitev ustreznih podpor iz javnih sredstev, potrditev značaja repertoarnega gledališča s stalnim igralskim jedrom, ustanovitev gledališke šole za mlade, zapolnitev organika upravnega osebja in osebja Kulturnega doma z nujnimi dodatki zlasti v ravnateljstvu . Kot čisto poseben in hud problem izpostavlja SSG vprašanje tržaškega Kulturnega doma. Pri SSG se torej takoj srečamo z ambicijami in voljo ostati produkcijsko gledališče in ne le posrednik tujih predstav. Ambicija odpira finančna, prostorska in nenazadnje kadrovska vprašanja. Slednja gredo v razponu od upravnega osebja do umetniškega vodstva in jedra. Z branjem naslednjih poročil se omenjeni problemi kopičijo in večajo. Narodna in študijska knjižnica je privatna ustanova, ki opravlja javni servis in sodi med ustanove s posebnim deželnim priznanjem že od leta 1976. Glavni sedež ima knjižnjica v Trstu (Ul. sv. Frančiška 20), odsek za zgodovino je v ul. Petronio 4. V Gorici deluje knjižnica Damir Feigel z odsekom za zgodovino in etnologijo. Okvir je skupen. NŠK ima še etnološko skupino, arheološko in toponomastično skupino. V sklopu NŠK deluje Odbor za proslavo bazoviških junakov. V omenjeni strukturi je zaposlenih 11 ljudi, ima pa tudi zunanje sodelavce. Na osnovi dogovora iz leta 1973 prejema NŠK obvezni izvod vsega, kar se tiska v Sloveniji. NŠK je nadalje vključena v računalniški - informacijski sistem Slovenije COBISS, knjižnjica D. Feigel pa je vključena v knjižnji sistem konzorcija s sedežem v Ronkah. Ob tem je treba naglasiti tako raziskovalno dejavnost odsekov kot tudi najrazličnejše pobude in prireditve knjižnice. Tu pa se prične poglavje o težavah. V prvi vrsti upravitelji omenjajo finančno stisko. V Trstu je dramatična prostorska stiska. V Ul. sv. Frančiška gosti knjižnica v treh nadstropjih 100.000 knjig. Letni priliv znaša 2.500 enot. K temu je treba dodati čitalnice, računalnike itd. Realna potreba bi bila petnadstropna stavba z najmanj 2.500 m2. Prostorski problem je tudi v Gorici. Takoj nato se pojavlja vprašanje osebja. V celotni strukturi NŠK je zaposlenih 10 oseb, ena pa je vezana s pogodbo. Po strokovnih merilih bi morali imeti samo knjižničark 12, saj je standard ena knjižničarka na 10.000 enot. Med cilji si NŠK zastavlja odprtje poklicne knjižnice I. Trinko v Čedadu, čitalnice v Ukvah in Kanalski dolini, biti središče mladih, postaviti muzej Slovencev v Italiji itd. Tudi tu je razkorak med stvarnostjo, potrebami, cilji in možnostmi velik. Nemajhen zalogaj ciljev in problemov prinaša tudi Slovenski raziskovalni inštitut - SLORI. Slednji se kot raziskovalno telo postavlja v manjšinski okvir, vendar ga v hipu prerašča in sebe vidi v Sloveniji, v Italiji in v evropskih integracijskih tokovih. Odpira se podoba mreže z mnogimi sodelovanji, stiki in kontakti. Inštitut predstavlja tri osnovne raziskovalne smeri: bazične oziroma teoretične raziskave, uporabne raziskave v korist manjšine in hitro pomoč , to je manjše raziskave. Tradicionalno delo pa skorajda prerašča potreba po informativno - dokumentacijskem središču , saj občuti SLORI ob vključevanju Slovenije v EU prav na področju informacij vedno večje povpraševanje in že prave pritiske. Od tod tudi predlog za Slovenski kulturni center v središču Trsta, ki naj bi nastal s pomočjo RS in na osnovi morebitnega meddržavnega in medmanjšinskega sporazuma. Ob tem velja omeniti potrebo, ki jo izraža SLORI, o krepitvi publicistične dejavnosti in alternativne založniške pobude, kot je lahko izdaja CD-romov. Vsemu omenjenemu gre dodati vrsto pobud na področju izobraževanja in potenciranja slovenskega manjšinskega izobraževalnega kadra. SLORI predlaga tudi sodelovanja z drugimi inštitucijami, zlasti z NŠK. Ne izogne pa se problemom finansiranja pobud, kadrovanja in krepitvi organizacijskih struktur. Hiat med ljubiteljsko in poklicno kulturo se nam je torej izostril. Po eni strani imamo veliko prostovoljnega dela, ki potrebuje servisiranje predvsem na področju kadrov, odbornikov in pri odpravljanju najrazličnejših vsakodnevnih zapletljajev, tudi birokratskega tipa. Potrebna bi bila tudi kaka strokovna in vsebinska sugestija. V društvu je tradicija osnova tudi za možno inovacijo. Po drugi strani si poklicne ustanove zastavljajo cilje, ki ne najdejo odgovora v materialnih in kadrovskih možnostih. Nove cilje narekujejo tudi novi in splošni življenjski pogoji po načelu, da če ne rasteš, propadeš. Ob tem bi omenil vsaj še založniško in galerijsko ter filmsko dejavnost. Na založniškem področju je očitna množica subjektov. Naj omenim nekatere: Založništvo tržaškega tiska, Mladiko, društvo Virgil Šček, sam SLORI z vedno večjo publicistično produkcijo, Mohorjevo družbo iz Gorice, Zadrugo Novi Matajur z Galebom, društvo Blanchini. Tem založnikom se pridružujejo organizacije in društva z občasnimi publikacijami. Skupno objavijo v zamejstvu približno 100 knjig letno. Množici ne odgovarja vedno prodor na slovensko ali celo italijansko tržišče. Ni poklicnih založniških struktur. Tudi galerijska dejavnost beleži anomalije. V Gorici sta v dveh kulturnih domovih dva velika in primerno opremljena galerijska prostora. Stalno galerijo imajo v Špetru. V Trstu pa ne moremo govoriti o neki resni likovni galeriji in galerijski dejavnosti. Filmska dejavnost ima svoje središče v Gorici. Ustvarila se je tradicija, ki jo je potrebno ohraniti tudi s pomočjo javnih inštitucij, kot je npr. Deželni sedež RAI, ki naj upošteva člene iz zakona za manjšinske jezike št. 482/99 in zaščitni zakon. Slovenski producijski oddelek ni danes samostojen. Kdo pa lahko daje možnosti filmarjem, če ne RAI? Glede mnogih posameznih ustvarjalcev in raziskovalcev lahko zapišemo, da mnogi iščejo svoja pota in to brez neke komunikacije z manjšino. Pojav se veča, za kar pa jim ne gre pripisovati posebne krivde, predvsem če so uspešni, ne. Obširno poglavje predstavljajo obstoječi prostori in tisti, ki naj bi prišli. Ker je opeka po definiciji nepremičnina, bi lahko prostorsko vprašanje sintetizirali takole: ponekod občutijo hudo prostorsko stisko, drugje je prostorov več kot dovolj, povsod se zastavlja vprašanje vzdrževanja struktur. Iz zapisane gmote podatkov in misli pa velja začrtati nekaj kažipotov:

1. Nujno je delati v mejah tako materialnih kot kadrovskih možnosti, čeprav so velike sanje plodne.
2. Na vseh ravneh je potrebno odpreti vrata ljudem, saj se pod pojmom kadrovska stiska večkrat odpirajo zapletena vprašanja. V tem smislu je potrebno pospeševati tudi generacijske premene ali zamenjave.
3. Ker je sredstev premalo za vse, so odprava dvojnikov in združevanja nujna, predvsem ko gre za sorodne dejavnosti, kot so npr. izobraževalne (glasba), raziskovalne, založniške, a tudi ljubiteljske, zborovske itd.
4. Nujno je, kljub stiski, najti sredstva za inovativne projekte.
5. Potrebno je ohraniti nekatere poklicne kulturne dejavnosti, ki morajo biti ustrezno plačane in razbremenjene amaterskih pristopov.
6. Slovenci v Italiji potrebujemo kulturno-informacijski center.
7. Možna in potrebna je vsaj ena poklicna založba.
8. V Trstu je možna in potrebna elitna likovna galerija.
9. Glede prostorov je nujno ubrati gospodarsko vzdržno politiko, saj ni opravičljivo, da vlagamo več v zidove kot v ustvarjalne ljudi. Zato je potrebno pojem lastništva zamenjati z možnostjo do uporabe, kar bo potrebno v novih domov, ki bodo prišli.
10. V obsežni prostorski problematiki je izjema in obenem prioriteta slovenski kulturni center v Benečiji, točneje v Špetru. Kulturno in izobraževalno življenje beneških Slovencev in predvsem mladih ima namreč polovične možnosti. Po eni strani delujeta dvojezični vrtec in osnovna šola, učenci pa nimajo možnosti dopolniti celotnega šolskega cikla v slovenščini, ker je v nižji srednji šoli zreducirana na nekakšne pošolske tečaje, ki mladih ne morejo veseliti. Po drugi strani manjka v Benečiji fizični prostor, kjer bi se lahko ljudje zbirali, imeli možnost za kulturno, rekreacijsko in športno aktivnost. Prostor bi bil nekakšna referenčna točka, kjer bi bil slovenski jezik doma in z njim seveda tudi ljudje. Brez omenjenih dodatnih investicij Benečija tvega, da si mladi v vrtcu in osnovni šoli pridobijo določeno znanje jezika ter ga pozneje izgubijo, ker jih objektivne okoliščine silijo ali v italijansko okolje ali pa v zgolj domače-narečno.

To poročilo je interpretacija podatkov, s katerimi sem razpolagal.

Razprava

Jole Namor

Poseg začnem pri tistem, kar je Mermolja imenoval zadnja postila, in sicer nekaj misli o kulturni problematiki v videmski pokrajini. Predvsem bom skušala utemeljiti tisto, ki je danes naša prioriteta na tem področju. Podčrtujem naša, ker gre za predlog, o katerem smo se dogovorili in uskladili z vsemi kulturnimi dejavniki v okviru pokrajinske koordinacije SKGZ-SSO, ki se je nekajkrat sestala v Čedadu. Gre za športno-kulturno središče, ki ga zelo potrebujemo. V zvezi s tem postavljamo in odpiramo danes to vprašanje z vso prepričanostjo in odločnostjo in kot rečeno složno. Zdi se mi potrebno, da povem nekaj stvari, ki so morda že znane. Prav pa se mi zdi, da skušamo razumeti tudi drugačnost položaja Slovencev v videmski pokrajini, čeprav nas čas preganja in imamo vtis, da vsi poznamo to situacijo. Prav je, da imamo tudi celovito sliko naše manjšinske skupnosti v vseh treh pokrajinah. Kot je vsem znano, je manjšinska problematika na Videmskem drugačna, ker je bil drugačen naš zgodovinski razvoj, predvsem je drugačna, ker je družbenoekonomski položaj bistveno različen, težek in neprimerljiv s tržaško ali goriško stvarnostjo. Drugačne morajo biti tudi rešitve, predvsem drugačno valenco pa ima gospodarstvo. Ne gre za razvijanje neke dejavnosti, gre za, kot je bilo rečeno, gospodarski razvoj, ki je pogoj za to, da slovenski oz. človek ostane na našem teritoriju. Benečija, Rezija in Kanalska dolina, ki jo je nedavna poplava dodatno ošibila, predstavljajo najšibkejši del goratega področja dežele FJK in so zreducirane na minimum svojega človeškega potenciala. To moramo vedeti. Tu ne gre za tarnanje, to so dejstva. Danes smo kot pred potresom v prelomnem trenutku. Položaj je zelo resen, kot je Ruttar omenil pred mano. Rada bi samo spomnila, da se je v zadnjih dvajsetih letih število prebivalcev dramatično skrčilo. Edini pozitiven rezultat beležimo v Špetru, kjer je od leta 1981 do l. 2001 prebivalstvo zraslo za približno 4,6%, približno enak odstotek, a negativen beležijo v občini, ki je na dnu doline, to je v Podutanu, Šent Lenartu. Vse ostale občine Nadiških dolin so v zadnjih dvajsetih letih izgubile povprečno 35% prebivalcev. Negativni primat pripada še enkrat Občini Dreka, kjer so leta 1981 beležili -51% prebivalcev. To so podatki, ki jih moramo imeti pred očmi. Omenjam jih tudi zaradi tega, ker se v videmski pokrajini različne ravni še zlasti na relaciji civilna družba - krajevne uprave v dosti večji meri prepletajo in prekrivajo. V veliki meri civilna družba, ki pri nas pomeni organizacije slovenske manjšine v videmski pokrajini, saj drugih, vsaj na našem obmejnem območju, skorajda ni, prevzemajo funkcije in naloge, ki niso njihove, ker občinske in druge uprave niso v stanju opravljati teh nalog ali preprosto jih ne opravljajo. Najbolj je to očitno na področju izobraževanja v slovenskem jeziku. To je primer vsem znan privatne šole v Špetru, a tudi tečajev slovenskega jezika za otroke na vsem našem teritoriju, od Terskih dolin do Kanalske doline. Tu bi lahko naštevali še dosti drugih dejavnosti, za katere so in še skrbijo slovenske organizacije tudi na področju gospodarskega delovanja, gospodarske animacije. Zamisel vabilo na kosilo se je rodila in nastala na ravni ljubiteljske kulture in jo je potem prevzelo SDGZ, je vsekakor rezultat tega delovanja. Če pa je bilo vse to razumljivo in potrebno, dokler smo živeli v zakonski praznini, nepriznani in nezaščiteni, ker glede tega je bil naš položaj drugačen, sedaj si morajo svoje odgovornosti prevzeti za to poklicane ustanove in uprave, od šolskega ravnateljstva do deželne uprave. Kulturna društva želijo in se nameravajo vrniti k svojemu poslanstvu, kulturnemu snovanju, spodbujanju ustvarjalnosti, odpiranju novih možnosti rasti za posameznike in za skupnost. Na tej ravni lahko še vedno odlično in intenzivno sodelujemo in se dopolnjujemo s krajevnimi upravami. Mislim, da je za nami obdobje, ko smo nadomeščali, če tako zelo poenostavim, državo v naših krajih. Vse svoje energije smo v zadnjih petnajstih letih v videmski pokrajini usmerjali in posvečali prizadevanju za zagotovitev normalnega delovanja in pravne ureditve dvojezičnega šolskega centra v Špetru. To je bila naša prioriteta. Za našo šolo smo stali vsi. Sedaj imamo zakon. Šola ima sicer druge probleme, o katerih bo govora kasneje in ki so povezani tudi z njeno rastjo. Sedaj je naša dolžnost, da skrbimo za kulturni razvoj v videmski pokrajini tudi v korist same šole, kot je lepo povedal Mermolja. Tudi v našem ambientu ob družini in šoli še zlasti za mlajše generacije moramo ustvariti nove priložnosti za stik s slovensko besedo, narečno in knjižno. Tu omenjam le mimogrede škandal slovenskih programov televizije bodisi RAI bodisi RTV Slovenije, ki nam delata oba veliko krivico. Naša prioriteta je danes športno-kulturno središče najprej v funkciji dvojezične šole, služi pa naj slovenskim kulturnim društvom in ustanovam ter širšemu ambientu. Druga, ne vem, če je posebnost, vsekakor značilnost Benečije je, da nismo nikoli pojmovali manjšine kot zaprt prostor. Tudi ko smo zahtevali svoje pravice, smo vedno izhajali iz ustave in si prizadevali za osnovno pravico, to je pravico do enakih možnosti na jezikovnem področju, ampak tudi v šolstvu, kulturi, socialnem in gospodarskem področju. Vedno smo težili k integraciji v prostor, ki je naš prostor, kjer smo in se čutimo doma in kjer seveda želimo se integrirati, ampak se predstaviti s svojim obrazom. To je naše izhodišče tudi, ko razmišljamo in razpravljamo o projektu za športno-kulturno središče. Benečija mora tudi na tej ravni nadoknaditi zamujeno, potrebno pa je, da pride do te ugotovitve, da se tako na ravni deželne uprave kot na drugih nivojih začne uvajati neko politiko, ki mora voditi k počasnemu uravnovešenju med videmsko pokrajino na eni strani ter tržaško in goriško na drugi. Določitev teritorija v zvezi z zaščitnim zakonom nas jasno opozarja, da gre za zelo velik, obsežen teritorij v videmski pokrajini, 18 občin. To pa mora imeti svoje posledice, bodisi kar se tiče finansiranja raznih kulturnih in drugih dejavnosti, bodisi načrtovanja in razvoja. Študije in vse dosedanje izkušnje so pokazale, da je ena od možnosti razvoja Nadiških dolin razvoj turizma in vseh dejavnosti, ki so z njim povezane, od varstva in negovanja okolja, gostinstva, obrtništva in delno kmetijstva. Mi lahko razvijamo le tak turizem, ki je vezan na naš teritorij in na našo manjšinsko identiteto. Od sosedov nas ločujejo jezik, kultura, ljudsko izročilo, tudi materialna kultura, arhitektura, kuhinja. To nas dela privlačne. Naše središče bo moralo biti opora za razvoj tega turizma in informacijsko središče za človeka, ki pride v naše kraje in ki se mora seznaniti z manjšinsko problematiko, a tudi s širšo realnostjo Nadiških dolin. Zaključujem s tem, da se mi zdi, da je še kako upravičeno, da bi v ta namen za gradnjo tega centra investirali del sredstev, seveda na osnovi večletnega načrta, iz 21. člena zakona 38/01, ki govori o gospodarskem razvoju v slovenskih občinah videmske pokrajine. Potrebovali pa bomo širšo solidarnost in pomoč, da uresničimo ta projekt, ki je res ambiciozen. Kar se tiče namembnosti in vsebine projekta na podlagi 21. člena zaščitnega zakona, mislim, da bi se morala izreči slovenska manjšina, posvetovalna komisija, v kateri so prisotni tudi Slovenci, kajti dosedanje izkušnje nam dokazujejo, da je to še kako potrebno.

Janko Petrovec

Pozdravljeni ne samo v mojem imenu, tu predstavljam umetniški ansambel in tehnični sektor SSG. Marsikdaj se pogovarjamo med sabo in marsikdaj pride do kake ideje. Vseeno ni prav gotovo nikomur. Danes smo slišali marsikaj spodbudnega tako v uvodnih posegih, govorih kot v poročilu g. Mermolje in še marsikoga drugega, ki so se dotaknili slovenskega gledališča. Ko se govori o SSG v Trstu, nikakor ne smemo spregledati, kako smo zadnjih nekaj letih preživeli tisti na odru, za odrom in vsi vi, ki ste prihajali pred oder. Pred dobrimi petimi leti je gledališče stopilo na pot odpiranja novih smeri umetniškega izraza in ambicioznejšega iskanja novega položaja v svetu, ki ga obdaja. Pot, ki jo je gledališče ubralo pod vodstvom Marka Sosiča, je bila odločna in suverena. Pred tremi leti smo doživeli sezono, v kateri je SSG v Trstu obiskalo največ gledalcev v vsej povojni zgodovini gledališča. In medtem ko je Krvava stvatba ponesla ime gledališča na ugledne mednarodne festivale po Evropi in s slovensko gledališko ustvarjalnostjo v Italiji seznanila lep del italijanskega škornja, so predstave Allegro, ma ne preveč in druge odmevale doma, Matiček in zgodba o mačku pa navduševala in pobirala nagrade po festivalih v Sloveniji. Ob tem so v tisti sezoni 2000/1 naše predstave s podnapisi postale razumljive mnogim italijanskim gledališkim navdušencem. Po treh letih opažamo, da sodijo predstave reda T, podnaslovljenega, med naše najbolj obiskane. Resnično srečnejše sezone, kot je bila tista pred dvemi leti, si nismo mogli želeti. Leto kasneje zaznamuje vpad obiska, do katerega sodimo, da je prišlo predvsem zato, ker gledališče ni razpolagalo z zadostnimi sredstvi, da bi izpeljalo ambiciozno zastavljene repertoarne postavke. Mogoče je bil prav strm vpad obiska, ki smo ga posledično doživeli, potreben, da končno doumemo, kako niti gledališče ne more več v teh časih tako poslovati, kot je nekoč. V umetniškem ansamblu in tehničnem sektorju smo prepričani, da obstajajo mnoge poti, preko katerih bi gledališče lahko pridobilo nova sredstva za dostojnejše poslovanje, pa naj gre za zagotavljanje rednih dohodkov uslužbencem, za povečanje števila zaposlenih, za vzdrževanje in obnovo Kulturnega doma ali za večjo in bogatejšo gledališko produkcijo. Če začnemo z domom, potem je treba po administrativnih poteh opozoriti odgovorne v Rimu na kvalitativno in kvantitativno uspešnost preteklih sezon ter na specifiko našega položaja ter tako doseči povečanje rednih dotacij. Na občinskem, pokrajinskem in deželnem nivoju je treba najbrž ves čas vztrajno opozarjati odgovorne in zahtevati sredstva, ki so nam jih lokalne oblasti, kot ustanoviteljice gledališča, dolžne. Če pogledamo čez mejo, potem je treba vzpostaviti povsem nove, sodobne stike s slovensko državo in predvsem z njenim ministrstvom za kulturo in mu predlagati konkretne oblike sodelovanja in vztrajati pri tem, da se slednje opredeli za slovensko gledališče v Trstu, za njegovo rast in za njegov pomen in slovensko kulturo v obče. Ob tem ne verjamemo, da je naše gledališče tržno nezanimivo. Sponsorjem so zanimiva tako mednarodna gostovanja kot lahkotnejše predstave, nenazadnje pa nekatere uspešne ustanove Slovencev v Italiji jasno dokazujejo, kako lahko tudi mi s prodornimi, sodobno usmerjenimi projekti kandidiramo za mnoga sredstva, ki jih EU deli meddržavnemu kulturnemu sodelovanju ter organizacijam narodnih manjšin v Evropi. Vrnimo se k gledališki produkciji. Vsem nam je znano, da je SSG v Trstu edino slovensko gledališče v Italiji oz. bolje rečeno edino slovansko gledališče v Italiji in da je zato njegova naloga zadoščevati kar najrazličnejšim okusom. Iskreno verjamemo, da mora drugo najstarejše slovensko gledališče nasploh poseben poudarek namenjati klasičnim avtorjem, ob tem nikoli pozabiti lahkotnejšega komedijanskega repertoarja oz. komedijskega. Kot je v preteklosti gledališče odpiralo vrata slovenskega sveta takratnim italijanskim avtorjem, jih mora tudi danes našim sodobnikom, še več. Zdaj lahko ponudi tudi obratno, odpira vrata italijanskega ambienta slovenskemu teatru in slovenski dramatiki. Ob tem mora prav gotovo spodbujati tukajšnjo dramsko ustvarjalnost, a hkrati od ustvarjalcev zahtevati samokritičnost in visoke kriterije kot tudi seveda od vseh ostalih ustvarjalcev, ki delajo v gledališču. Ob vsem tem mora spoštovati svojo matično publiko, ki si je skozi sto preteklih let oblikovala kritičen in zahteven gledališki okus, te publike nikakor ne smemo podcenjevati, saj je zanjo dobro le najboljše. Odlično sodelovanje SSG s šolami v zamejstvu nas tudi utrjuje v prepričanju, da mora biti del programa namenjen predvsem mlajši pa tudi študentski populaciji. Ob tem moramo še naprej gojiti, razvijati in poglabljati odnose z ostalimi manjšinskimi gledališči Evrope, s katerimi smo pred letom in pol že sodelovali pri projektu Solter, ki ga na žalost zaradi organizacijskih težav, vsaj tako je bilo rečeno, nismo videli v Trstu in Gorici in ki so ga združena manjšinska gledališča krila s sredstvi evropskih skladov. Širiti je treba stike znotraj mreže ITM, to je neformalnega evropskega gledališkega združenja, preko katerega lahko z minimalnimi stroški stopamo v stik z najzanimivejšimi gledališkimi pojavi starega kontintenta in širimo poznavanje slovenske manjšine v Italiji in njene kulture po Evropi, kar nam omogoča vzpostavljanje novih, sodobnih produkcijskih poti. Naj zaključim s tem, da SSG v Trstu kljub vsemu deluje s polno paro. Danes smo 8. novembra, pa sta dve predstavi v tej sezoni, ki smo jo začeli pred dvema mesecema že pod streho in za tretjo smo že začeli z vajami. Seveda delamo, preveč radi imamo svoje poklice, da tega ne bi počeli oz. da bi odnehali. Upam, da bomo v gledališču kmalu lahko pozdravili sodobnega, sposobnega in delavnega menadžerja, ki bo ljubil gledališče, spoštoval njegovo tradicijo in znal z njim dobro gospodariti. Čelimo si tudi umetniškega vodjo, ki ga nimamo in ki bo verjel v naše sposobnosti in nas postavil pred ambiciozne in ustvarjalne izzive. Samo tako bo SSG v Trstu v času, ki ga težko pričakujemo, postalo ponosen obraz slovenske manjšine v Italiji, ki ga bodo prepoznavali in mu pripoznavali kvaliteto ne le v Trstu in Gorici, temveč povsod po naši in ostalih deželah združene Evrope.

Franka Čgavec

Najprej bi rada povedala, da se popolnoma strinjam s prof. Samom Pahorjem, da nismo predhodno dobili poročil. Kako naj poročila komentiramo? To je ena pomanjkljivost, če bi poročila o posameznih področjih dobili pred dvemi ali tremi dnevi, bi se lahko na razpravo tudi pripravili. Pomanjkljivo je tudi to, da smo bili povabljeni k razpravi, predno smo poročilo poslušali. Tukaj nekateri berejo svoja poročila. Sama nimam pripravljenega poročila, ampak bom povedala zelo na kratko in jedrnato nekaj misli v zvezi s tem, kar je bilo povedano s kulturo. Mermolja je omenil, da je denarja absolutno premalo in je zato nujna odprava dvojnikov, obenem pa pravi, da je nujno treba dobiti sredstva za inovativne projekte. Najprej bi vprašala, kateri so ti inovativni projekti, za katere naj zbiramo sredstva. Inovacija je sodoben pojem, ampak nič ne pomeni. Zato bi prosila za konkreten predlog. Kar se tiče nujne odprave dvojnikov, menim, da nam dajejo možnost konfrontacije, so stimulacija pri delu, so bogastvo in nenazadnje nam dajejo tudi možnost sodelovanja, za katero se zavzemamo. Vsako vsiljeno združevanje ne more obroditi sadov, lahko pa čisto preprosto uniči to, kar obstaja. Zato ponavljam, da sem za sodelovanje in ga vsestransko podpiram. Večkrat je bila omenjena profesionalnost oziroma poklicne strukture. Poročevalec je povedal o pomembnosti ohranjevanja nekaterih poklicnih struktur, ki morajo biti ustrezno plačane in tudi razbremenjene amaterskih pristopov. Osebno sem prepričana, tudi iz osebne izkušnje, da mastna plača ni nobena garancija za uspeh, če ni prave osebe na pravem mestu. Zato je po mojem mnenju profesionalen samo tisti, ki resno in odgovorno opravlja zadolžitve na svojem delovnem mestu, če je ali ni plačan. To pomeni profesionalnost. Za amatersko oz. ljubiteljsko delo mislim, da je omalovaževalna trditev, da je treba poklicne strukture razbremeniti amaterskih pristopov. Zato bom čisto preprosto svojo trditev utemeljila z dvema primeroma v ljubiteljski kulturi, in sicer z mešanim pevskih zborom Hrast, ki je ljubiteljska skupina, ki dela na našem področju in ki je s svojim delom, resnim pristopom dosegla najvišji nivo na državni in meddržavni ravni. Drugi primer sta člana dramske skupine Štandrež, in sicer Majda Zavadlal in Božidar Tabaj, ki sta pred dvemi leti dobila Severjevo nagrado za gledališko dejavnost na ljubiteljski ravni. Doseganje takih rezultatov pomeni profesionalni pristop k delu in za to se zavzemamo.

Norina Bogatec

Zaključnemu delu programske konference želim prispevati s kratkim razmišljanjem o vlogi, ki jo ima oz. bi jo morala imeti znanstveno-raziskovalna dejavnost pri proučevanju manjšinske problematike. Dogajanja v zadnjem desetletju so korenito spremenila položaj slovenske manjšine v Italiji. Izguba nekaterih trdnih osnov je po eni strani zamajala dokaj uspešno delovanje naših ustanov, po drugi pa izoblikovala nove razmere, ki terjajo sodobne prijeme in druge rešitve. Odnosi med manjšinskim in večinskim delom prebivalstva so manj ostri in togi kot pred dvajsetimi leti. Znotraj naše narodne skupnosti se oblikuje nov odnos do jezika, nov odnos do narodnostne pripadnosti. Oži se tradicionalno jedro Slovencev v Italiji, širi pa se t.z. siva cona. Če na grobo povzamem, bi lahko rekla, da je bilo nekoč biti Slovenec v Italiji hujše kot danes, vendar so bili cilji naših takratnih prizadevanj verjetno jasnejši in stvarnejši od današnjih. Posebno v teh razmerah lahko znanstveno-raziskovalna dejavnost nudi pomemben prispevek. Kako pa manjšina gleda nanjo? Na Slovenskem raziskovalnem inštitutu delam že nekaj let. Dosedanje izkušnje bi lahko strnila v naslednje občutke in ugotovitve. Odkritosrčno povedano ne vem, v kolikšni meri čutijo pripadniki slovenske manjšine v Italiji potrebo po znanstveno-raziskovalni dejavnosti. Vem, da se ljudje odzivajo različno: od tistih, ki se sprašujejo, zakaj manjšina sploh potrebuje raziskovalno ustanovo, do tistih, ki Slorijeve pobude redno spremljajo in se obdelanega strokovnega gradiva tudi poslužujejo. Raziskovalne naloge, ki jih je Slori doslej izpeljal, večinoma analizirajo neko stanje, razlagajo mehanizme in dinamike raznih procesov, opisujejo značilnosti določenega družbenega pojava, ga interpretirajo, izpostavljajo odprta vprašanja in dileme, evidentirajo težave in porajajoče se potrebe. Skratka nudijo gradivo, na osnovi katerega lahko poklicani izoblikujejo ustrezne izbire in odločitve. Do tega ne prihaja vedno, marsikdaj se zatakne, problemi ostanejo nereši, včasih ni jasno zakaj. Sprašujem se, ali je morda raziskovalna dejavnost Slorija neustrezna, pomanjkljiva, neuporabna ali ni dovolj strokovna, izčrpna ali so pričakovanja naročnikov oz. naslovljencev prevelika ali je iz njihove strani proučevanje strokovnega gradiva nezadostno, površno ali se naročajo raziskave in se po njih sprašuje, da bi se zavlačevalo reševanje problema. Dokaj pogosto opažam, da je ocena nekega raziskovalnega dela odvisna od dobljenih rezultatov. Skratka, če so izsledki všečni, je raziskovalni projekt na nivoju in so rezultati uporabni, v nasprotnem primeru prevladajo pomisleki, še zlasti o ustrezni in pravilnosti metodološkega pristopa. Zdi se, kot da bi iskali le golo potrjevanje, ne pa kritično preverjanje lastnih stališč, vedenj in gledanj. Sicer je ta pristop v splošnem dokaj razširjen. Res je, da obstajajo dobre in slabe raziskave, obstajajo pa tudi dobre in slabe knjige, dobri in slabi članki. Problem ni torej pomembnost raziskovalnega dela, ampak njegova ustreznost in nadaljnja aplikacija. Po eni strani je treba torej ohraniti skrb za izboljšanje znanstveno-raziskovalne dejavnosti, po drugi pa si prizadevati za dosledno upoštevanje in smotrno uporabljanje njenega gradiva. Zahtevnost in kompleksnost glavnine vprašanj, ki tarejo našo manjšinsko skupnost, pomislimo na znanje in rabo slovenskega jezika, terjata ustrezne pristope, strokovne nasvete in sprotno preverjanje učinkov. Kajti prizadevnost in dobra volja nikakor ne zadostujeta. Natresla sem le nekaj misli. Zdi se mi namreč primerno opozoriti tudi na dogajanja na področju znanstveno-raziskovalne dejavnosti znotraj manjšine, o kateri se sicer javno ne govori veliko in to vključiti v splošno razpravo prizadevanj za kvalitetno in perspektivno prihodnost Slovencev v Italiji.

Marij Maver

Najprej splošno opazko, ki morda ne zadeva striktno današnjega poteka, ampak v Primorskem dnevniku smo brali napoved teh dnevov in sem zasledil, da bodo zaključki te konference obvezujoči. Sprašujem se, nočem odgovora tukaj, kako, za koga bodo obvezujoči, ker se mi zdi, da nimamo sankcij, da bi vse prisilili, da se držijo nekih sklepov. Verjetno je bil to spodrsljaj, ker sam dopuščam svobodo, da ima nekdo, ki se ne strinja z nami ali kdo od nas se ne strinja s tem, kar se tukaj sklene, svobodo, da izpelje in razmišlja drugače o nekaterih stvareh. To je samo opazka, ki me je motila, ker mi niso všeč taki diktati. Druga stvar je opazka ali beležka, da je to celovita fotografija našega položaja, našega bitja in žitja. Tudi tukaj bi se skoraj strinjal, devetdeset procentov to drži, ampak verjetno nam je tudi kaj ušlo. Povedal bom tak primer, ki ga nismo registrirali, zato da to dokažem, sicer pa mislim, da ni bilo to ne namerno in ne v slabi veri. Pri tako široki pahljači problemov stvarnosti se lahko zgodi, da kaj obideš. Zato mi je žal, saj je bolj naša interna zadeva. Bil sem tudi član delovne skupine, ki je sledila pripravi te programske konference in bi rajši videl, da bi pred splošno razpravo referate, ki smo jih in bomo še slišali danes, prediskutirali, ne zato, da bi ne vem kaj spreminjali, ampak mogoče kaj dopolnili. To ni bilo storjeno, zato verjetno kakšna malenkost manjka. Ponavljam, devetdeset procentov ali še več drži. Če grem konkretno k stvarem: v Mermoljevem referatu so bili omenjeni dvojniki, morda bodo potem tudi pri medijih in še kje. Ne vem, zakaj obstaja tak strah, mene tudi motijo dvojniki, ampak ne smemo se jih bati. Dvojniki lahko pomenijo tudi neko obogatitev, dvojnik ni vedno nekaj negativnega. Na vsakem področju je konkurenca tista, ki prinese neke izboljšave. Če so dvojniki v tem, konkurenčnem smislu, se prostor bogati, se mu nekaj dodaja, ne vidim nekaj slabega. Kar tako demonizirati, češ je dvojnik in ga moramo ubiti, za božjo voljo, to se mi zdi napak. Zdaj preidem k tistemu, kar sem prej omenil kot dopolnitev. Na to me je spomnil Štavar v svojem referatu o gospodarstvu. Bilo je omenjeno kadrovanje skupine, ki jo je zbiral pokojni Bratina itn. Tu smo popolnoma pozabili na neko skupino, ki je bila v nekem smislu gospodarska in v nekem smislu kulturna. To je bil in je še Radijski oder. Ves povojni čas je deloval na radiu, delal neko produkcijo, s tem je nekaj zaslužil, ampak ne samo to, ustvarjal je neko kulturo, vzgajal je kadre. Večina časnikarjev in napovedovalcev, ki zdaj odhajajo v penzijo, je zrasla prav v tistem ambientu. Take pomanjkljivosti bi lahko dopolnili, če bi imeli možnost referate prej prediskutirati. Ne bi vzporejal in postavljal na isto raven: ampak poleg NŠK, ki je nenadomestljiva, ena naših največjih kulturnih ustanov, o tem ni dvoma, ampak imamo neke majhne realnosti, ki so drugačne in jo dopolnjujejo. To je specializirana knjižnica Dušana Černeta, ki zbira gradivo na nekem specialnem področju. To dela profesionalno in nima smisla, da jo zamolčujemo in ne obstojamo, da gre za dvojnik. Prav tako je hvalevredno delo knjižnica Pinko Tomažič na Opčinah, ki prav tako ne jemlje prostora NŠK, ker ga ne more in nikoli ga ne bo, temveč opravlja neko zelo važno funkcijo na tistem teritoriju. Zelo dobro dela in je zelo dobro obiskovana. Prav je, da tudi take majhne stvarnosti včasih zabeležimo. Samo bežno so bile omenjene dvojezične prireditve. Mislim, da tudi to ni nekaj negativnega, če gre kot informacija našim someščanom. Nevarno postaja, ko se to dogaja zato, da nadomestimo našo skromno prisotnost. V tem primeru gremo v neko oddaljevanje od tistega, kar bi moralo biti in ne vidim več razloga, da obstaja neko društvo, ki se počasi spreminja v italijansko društvo, da rečem tako zelo grobo. Čelim si, da bi bilo danih v tej razpravi več doprinosov, čisto konkretnih, k izrečenim tezam ali k podani sliki. Manj bi si želel koreferatov. Danes smo slišali tudi par primerov, ko so koreferati zavzeli dosti časa in šli preko petih minut, ki so nam odmerjene in zaradi česar bo mogoče debata okrnjena.

Janko Ban

Tudi moj poseg bo majhen koreferat, ker kulturna dejavnost GM kot ustanove in ne kot glasbene šole ni bila zajeta v kulturnem poročilu. Zelo mi je ugajala Mermoljeva definicija sanje so vedno plodne . Mislim, da je res tako in se strinjam. Tema, ki jo bom obravnaval, Glasbena matica kot referenčna ustanova za celotno slovensko manjšino v Italiji, za organizacijo glasbenih pobud, njihovo koordinacijo in za informiranje na glasbenem področju bi bolj kot sanje že zdavnaj lahko bila realnost. Vsaka kulturna dejavnost lahko doživi boljši razmah, če ima dobro vpeljano organizacijsko strukturo. V društvih so lahko to društveni odbori, ki na prostovoljni ravni izpeljejo načrtovane pobude in tako zagotovijo, vsak na svojem področju, okolju ali v sodelovanju med društvi, raznoliko in dragoceno kulturno ponudbo. Ko pa gre za specifične dejavnosti, ki so namenjene širšemu krogu ljudi in širšemu teritoriju, vsemanjšinskemu in čezmejnemu ter so vezane na poklicne ustanove in izvajalce, je lahko tudi prostovoljno delo zelo učinkovito, a ne jamči kontinuitete in sistematičnega dolgoročnega načrtovanja. Predvsem pa je takega dela lahko zelo veliko, kot bo razvidno iz nadaljnjega razmišljanja. Te ugotovitve veljajo seveda tudi za glasbeno področje. Glasbeno življenje na poklicni ravni je namreč med Slovenci v Italiji zelo razgibano in bogato. Samo iz glasbene šole GM je izšlo več kot 90 diplomantov. Ob njih so še drugi poklicni glasbeniki, ki se udejstvujejo kot solisti, koncertanti, dirigenti, člani orkestrov, skladatelji, profesorji glasbe na državnih konservatorijih, zasebnih glasbenih šolah v Italiji ter v Sloveniji, kot odgovorni na glasbenih ustanovah, muzikologi, predavatelji, publicisti, radijski uredniki, zborovodje, člani zborov ali raznovrstnih glasbenih skupin, kot organizatorji glasbenih prireditev itd. Marsikatera ustanova skrbi za vrednotenje glasbene kulture pri nas. Zato so tudi tako življenjska poleg šol še gledališče, radio, društva. Marsikatera pobuda pa se niti ne porodi, ker ostane le pobožna želja, ker se ne prav vsak glasbenik kot posameznik loti načrtovanja in nima ne časa ne možnosti za učinkovitejše ali bolj širokopotezno organiziranje. To je namreč zahtevno in odgovorno delo, ki pogosto zahteva vsakodnevno kontaktiranje izvajalcev, organizatorjev in ustanov ter istočasno sprotno reševanje administrativnih in zakonskih obvez. Zato bi bilo potrebno, da GM spet pridobi vlogo, ki jo je že imela, ko je ob glasbeni šoli skrbela še za izdajanje muzikalij, za organizacijo abonmajske koncertne sezone itd. ter da na novo pridobi možnosti, to pomeni finančno kritje in organizacijsko strukturo, da bo stimulirala in izpeljala druge glasbene iniciative. GM bi nam morala poleg glasbene šole spet pomeniti kulturno ustanovo za organizacijo glasbenih pobud, njihovo koordinacijo in za informiranje na glasbenem področju, ustanovo, ki naj bi postala referenčni servis najprej za glasbeno dejavnost med Slovenci v Italiji, nato za navezovanje stikov v tej naši stvarnosti, med Slovenijo in Italijo ter bližnjim in tudi bolj oddaljenim glasbenim svetom. Če skušam razmišljati dolgoročno, bo prej ali slej glasbeno vzgojna problematika tako glede poklicne izvajalske prakse kot splošne glasbene izobrazbe prešla na javne šolske ustanove, na slovenski oddelek pri konservatoriju ter na srednje šole in se bo vloga GM kot glasbene šole močno zmanjšala. Zato moramo poskrbeti, da ustanova ne bo izgubila svojega simbolnega in praktičnega pomena v tem našem kulturnem prostoru in zdrknila na neko potrošniško folklorno raven za vsakodnevno sprotno rabo, ampak da bo z drugimi dejavnostmi ohranila pomen, ki ga je imela in ima danes v svoji skoraj že stoletni zgodovini obstoja. Ustanova lahko nudi okolju poleg šole predvsem glasbene prireditve. GM se je v tem že izkazala, ko je ob drugih prireditvah pripravila abonmajske koncertne sezone v Gorici in Trstu. V Trstu je bilo abonmajskih koncertnih sezon 29, torej več kot 250 sistematičnih srečanj med odličnimi izvajalci, klasično glasbo in občinstvom, ki je imelo takrat en abonma več, predvsem pa visoko kvalitetno kulturno ponudbo več, tudi v splošni tržaški panorami. Abonmajska nit se je zaradi krize leta 1999 pretrgala kar sredi sezone in namesto obhajanja 30-letnice so prišla odpustna pisma za uslužbence. Odtlej je GM priredila še nekaj koncertov predvsem z domačimi izvajalci in na njih so večinoma nastopili profesorji šole, ki se udejstvujejo tudi kot koncertanti. Čal pa je sporadičnost teh koncertov in njihova izvedba v različnih, sploh neidealnih lokacijah privedla do močnega osipa občinstva. Sezona GM ni več dejstvo v zavesti poslušalcev. Pomanjkanje abonmaja jih več ne navezuje na ustanovo in obvezuje, da bi šli na koncert. Potrebna je torej ponovna uvedba abonmaja z vsemi potrebnimi pogoji za njegovo izpeljavo, da se v samem mestu Trstu obnovi sistematična koncertna ponudba, ki bo s specifičnimi izbirami komplementarna sorodnim iniciativam in bo z njimi vred dopolnjevala naše koncertno življenje. Goriški prostor je v tem specifičem in zadeva le iniciative GM. Tu bi bilo potrebno še nadaljnje sodelovanje. Glede tega naj povemo, da je pred leti že prišlo na GM do skupnega sestanka vseh društev in skupin, ki na Tržaškem organizirajo ali so organizirale koncertne sezone ali cikluse, da bi izdelali skupen načrt za diferencirano ponudbo glede na namene, možnosti in želje posameznih organizatorjev in njihovega občinstva. Nato se je vsako dogovarjanje prekinilo, ravno ker GM zaradi omenjene krize ni mogla k temu načrtu predlagati ničesar. Ker vem, da bodo ti prispevki objavljeni, bom zdaj na kratko povedal, da predlaga GM tu še sodelovanje z vsemi ustanovami, ki oblikujejo glasbeno življenje na tem področju, v sodelovanju z italijanskimi in slovenskimi ustanovami na Tržaškem in v Furlaniji ter v Sloveniji. GM močno občuti pomanjkljivost glasbene knjižnice. Na ministrstvo za kulturo vlaga prošnje za razne projekte, prošnje Interreg za dokumentacijski center, za simpozij o umetnosti v dvajsetih letih v Trstu, za master klas kitare in za harmonikarski orkester primorskih glasbenih šol. Nato imam tri odstavke, kaj bi vsi Slovenci, ne samo GM, potrebovali za boljšo afirmacijo na kulturnem področju tudi glasbenega elementa. Morali bi poskrbeti, da bi imeli neko veliko skupno knjižnico v Narodnem domu. To ne bi bila samo ena knjižnica, ki bi obsegala razne knjižne fonde in arhive, katerih lastniki bi ostali sedanji, ampak da bi bila poenotena v istem prostoru, kar bi bilo bogastvo ne samo za Slovence, ampak za vso kulturno javnost. Drugi problem, ki ga samo omenjam, je velik in zadeva zgodovinsko arhivsko gradivo, ki je temeljni kamen vsake kulturne zavesti bodočih rodov. Če zgodovinskega arhiva nimamo, nimamo podatkov o preteklosti. Dosti tega arhiva je imel ali ima RAI v Trstu, ki pa ne gleda nanj kot na zgodovinske dokumente, ampak kot na gradivo, ki se ga sprotno rabi in se ga potem tudi zavrže. Potreben bi bil skupen projekt s prošnjo na ministrstvo za kulturo RS, da nam pomaga ohraniti zgodovinsko gradivo na Primorskem brez meje, do morja. Nato so še tri kratke točke:

1. Naša prisotnost nekdaj in danes v Trstu bi bila bolj opazna, če bi bili postavili na rojstne hiše pomembnih osebnosti spominske table.
2. GM in tržaški Slovenci nimamo avditorija, to je koncertne dvorane in snemalnega studija. Mnogo koncertov se odvija v neprimernih prostorih, naši izvajalci hodijo snemat širom po Sloveniji in Italiji. Zdaj, ko je govor o namembnosti Narodnega doma pri Sv. Ivanu, pride v poštev načrt za avditorij in snemalni studio?
3. Prihodnje leto bo sto let od otvoritve Narodnega doma. Če je bila takrat otvoritev brez vsake slavnostne svečanosti, da ne bi slučajno izzvala incidentov, kot piše Edinost, predlagam, naj bo praznovanje stoletnice čimbolj odmevno, enotno in koordinirano. Ob teh priložnosti naj se vsak, ki ima besedo pri tem potrudi, da se bo vsaj ena ustanova ali vsaj en urad ob stoletnici ponovno vselil vanj, kot simbolno spravno dejanje in se bo morda Trnjulčica zbudila.

Milan Pahor

Nimam pisnega posega, so samo utrinki, poudarki na podlagi tega, kar smo danes slišali v tej dvorani. Gradivo o sami NŠK smo v pisni obliki oddali delovni skupini. Torej nekaj utrinkov in poudarkov: prioritete. Tudi na kulturnem področju je treba ustvariti lestvico prioritet, ker dobro vemo, da vsega, kar imamo v seznamu ne moremo uresničiti. Zato je treba narediti prioritetno lestvico in počasi eno za drugim tudi poskusiti uresničiti. Predlog je, da bi šli na skupne pobude, na skupne nastope seveda s kvalitetnim programom, ki bi moral biti predhodno koordiniran in vsi sodelujoči bi morali biti na enakopravni ravni. To velja bodisi za povezavo med nami in Slovenijo bodisi za sodelovanje z večinskim narodom. Slišali smo za nacionalni kulturni program v Sloveniji, zdaj je napisan, ne ustreza vsem našim željam in potrebam. Na vsak način je treba prebiti tisto dejstvo, da nacionalni kulturni program se ne ustavi na mejah RS, ampak da velja za slovensko narodnostno ozemlje. Dostikrat govorimo, razmišljamo, predvsem samo govorimo o sodelovanju med slovenskimi kulturnimi ustanovami v Italiji, večkrat ostaja to samo na papirju. Treba pa je sesti za mizo, vsak mora iznesti svoje predloge, potrebe in želje ter na tistem programu se potem lahko začne delati seveda na enakopravni in koordinirani ravni. Predvsem moramo stalno poudarjati kvaliteto dela. Skratka, zdi se mi, da je čas za realizacijo. Iz raznih referatov in posegov smo slišali, da imamo dolg seznam programov ustanov, želja, sanj, predvsem bi si morali izdelati prioritetno lestvico in prioritetni program oz. program realizacije nečesa in ne čakati eno leto in ko to mine, ni spet nič. Če si zastavimo morda manjši program in počasi postopoma določene točke realiziramo, ker bodo vidne, bomo pridobili na samozavesti in pokazali javnosti, da smo lahko uspešni, prodorni in da smo sposobni nekaj realizirati, da se vidi, da čuti, potipa. Ustanova, kot je NŠK, ne more živeti od projektov, ki so dobrodošli in se bomo prijavljali v mejah zmožnosti in zmogljivosti, ampak zasigurano mora imeti finančno bazo. Projekti so samo nadgradnja nečesa, kar obstaja. Za nas je nepojemljivo, da bi lahko NŠK živela samo od projektov, pa naj si bodo slovenski, italijanski ali evropski. Ponavljam, projekti so dodatek k temu, kar že delamo. Prioritete NŠK so:

1. Prostori: Govori se o Narodnem domu v Trstu, Trgovskem domu v Gorici, o Narodnem domu pri Sv. Ivanu. Ker smo z imenom in priimkom zapisani v 19. členu zaščitnega zakona, pričakujemo, da se bo nekaj od tega realiziralo v našo korist.
2. Knjižnica v Benečiji
3. Ob knjižnični rast tudi na drugih področjih, ki jih pokriva NŠK. Ta so zgodovina, etnologija, drugače povedano poleg knjižničarstva tudi arhivistika, raziskovalno delo in muzejska dejavnost.

Iz poročila podpredsednika SDGZ Marka Štavarja z gospodarskega področja sem slišal izredno dobre sugestije in namene. Dotaknil bi se samo nekaterih stvari: trženja kulture, zgodovinskih raziskav in založb. Mislim, da so se zgodovinske raziskave na gospodarskem področju, na zadružniškem področju delale in se še delajo, so v teku. Treba je najti samo stik, spoj, da tisto, kar se dela, se lahko tudi realizira in seveda finančna pomoč, da se tudi objavi v knjižni obliki. Izpeljane so bile uspešne pobude, zdi se mi, da na tem moramo delati še naprej. Glede založb smo slišali iz referata Mermolje, koliko tega imamo. Zdi se mi, da bi bilo treba to nadgraditi s pravo slovensko založbo v profesionalni obliki, hkrati pa pustiti vse, kar živi in dela,. To rabimo, marsikdo naj še naprej tiska in zalaga knjige, ampak primarna dolžnost bi morala biti v profesionalni založbi, ker smo slišali, kako obsežna je taka produkcija. Mislim, da bi morali v ta zalogaj ugrizniti in bi se ga dalo tudi realizirati. Imam še eno točko glede zgodovinskega spomina, a bom spregovoril v drugem posegu.

Damjan Paulin

V posegu Mermolje in tudi nekaterih naslednjih o kulturi se vije rdeča nit o potrebi racionalizaciji na tem tako ljubiteljskem kot poklicnem področju. Tu mislim, da gremo v nevarno smer poenostavljanja, ko govorimo o potrebi združevanja, poenotenja ipd. Če bi govorili o matematiki, bi rekli, da je 1+1=2. V kulturi in drugih področjih pa to ne drži, včasih je lahko 1+1=1, včasih manj oz. več kot 1. Zato mislim, da taka poenostavljenja niso koristna, ker je podlaga naše civilne družbe pluralnost idej. Moramo jo zagotoviti, ker brez nje ne vem, kam bi šla naša družba. Zato moramo zanjo skrbeti in mora biti prioriteta, da se ohrani v naši družbi. Gotovo pa potrebujemo večjo specializacijo, če lahko rabim ta izraz in to velja za vsa področja, tudi za kulturno. Gotovo ni dobro, da vsi delamo vse, ampak koristno je, da se specializiramo, da se naša društva specializirajo na določenem področju. Ni prav, kot je bilo postavljeno, naj združimo založbe, pevske zbore. Pametno pa bi bilo, da bi se te ustanove, npr. založbe, specializirale, ne pa da bi jih ukinjali, združevali ali ne vem kaj. To vodi samo v obubožanje naše skupnosti in verjetno bi bil edini rezultat, če se tako postopa. Ko govorimo o racionalizaciji, je treba upoštevati predvsem bazo. Ideje, predlogi o tem morajo priti od baze in ne z vrha, ker to ne privede nikamor. Danes je novi generalni konzul že omenil probleme na Koroškem, ki jih vsi poznamo. Mislim, da dober del teh problemov izhaja prav iz dejstva, da so hoteli nekaj vsiliti iz vrha, kar je potem baza upravičeno odklonila. Zato ne smemo iti na to pot, ki je zelo nevarna. Samo če se čuti potreba na bazi, se lahko pride do racionalizacije, v nobenem drugem primeru. Tudi če bi se tu konferenca izrekla, ne bi imelo nobenega smisla, temveč bi lahko privedlo samo do negativnih posledic. Precej je bilo govora o vlogi naših kulturnih domovih, predvsem teh pomembnejših, v Gorici, Trstu. Tu se moramo zavedati tudi nujnosti, da ti domovi, ki vršijo pomembno vlogo, potrebujejo določena finančna sredstva za vzdrževanje. Dežela FJK ne namenja nobenih sredstev za to, predvidena so le za gradnjo in dejavnosti, ki se v njih odvijajo. Kdo pa naj skrbi za vzdrževanje? Nihče. Nikjer niso predvidena finančna sredstva za ta namen. Zato jih je treba zagotoviti. Strinjam se z Mermoljo, da nima smisla graditi novih, razen v Benečiji, ampak to, kar imamo, vzdrževati, kot se spodobi. Vzdrževanje pomeni tudi prilagajanje novim potrebam, ki se pojavljajo z novo tehnologijo. Čimprej je treba doseči, da prideta Narodni dom in Trgovski dom spet v uporabo naših ustanov. Mermolja je prej omenil, da mladi ne kažejo prevelikega zanimanja za kulturo. Mladi so zainteresirani za kulturne dejavnosti in kulturne pobude, ki so kvalitetne, inovativne, rabim ta izraz, ki so prej nekateri kritizirali, in če je programirano in kontinuirano delo. Franka Čgavec je prej omenila pomembne dosežke mladih skupin, to lahko reče predvsem za Goriško, kar je pozitivno. Poudaril bi še pomembnost slovenskih knjigarn. V slovenskem nacionalnem kulturnem pogramu se zavedajo nevarnosti, da postajajo knjigarne vedno bolj trgovine z raznim blagom poleg knjig, ki so tržno malo zanimive. Če to velja za Slovenijo, drži še v večji meri za naš prostor, kjer imamo malo slovenskih knjigarn, eno v Gorici in eno v Trstu. Mislim, da bi morali ti knjigarni zagotoviti določeno izbiro slovenskih knjig, kar zahteva podporo celotne naše skupnosti. Nazadnje še naš odnos do krajevnih uprav na kulturnem področju. Če nekaj let imamo iz finančnega vidika kot glavnega partnerja deželno upravo. Čeprav Dežela iz svojih virov ne daje niti enega evra, temveč je le posrednik državnih sredstev, je na podlagi zakonodaje pristojna, da to ureja. Sedaj smo nekako v mrtvi fazi. Inštitut je bil končno ukinjen, četudi ni nikoli zaživel, deželni komisiji za kulturo je bil podaljšan mandat za par mesecev, do konca leta. Potem ne bomo imeli nobenega organa, ki bi lahko kaj rekel glede finančnih sredstev, s katerimi razpolaga deželna uprava. Prej so nekateri deželni svetovalci že o tem spregovorili, nujno pa je, da se Dežela opremi s primerno zakonodajo, ki bo tako globalno zaobjela to problematiko, ter s primernimi uradi, saj sedanja aparatura ne funkcionira in zamude pri izplačevanju prispevkov so ogromne (npr. letos so prišli prispevki za slovenske knjige za leto 1997), neopravičljive in spravljajo v težave naše ustanove.

Igor Canciani

Mislim, da sta bila oba referata o gospodarstvu in kulturi zelo spodbudna. Sodeč po razpravi in posegih, bi bilo metodološko bolj umestno, da bi prej opravili vse referate in nazadnje povzeli razpravo. Skušal bom zelo na kratko strniti nekaj vtisov. Predvsem ne bi rad, čeprav ni moja dolžnost, moja funkcija, da bi se programska konferenca spremenila v razpravo o umestnosti dvojnega strukturiranja v manjšinski organiziranosti, ker mislim, da ni bil to namen in predmet konference. V nekaterih posegih prihaja do izraza ta bojazen. Kolikor mi je znano in sem sledil, mislim, da si je programska konferenca zastavila vrsto vprašanj, ki so temeljnega pomena za nadaljnje življenje in razvoj manjšine, da razprava ostaja še vedno v tem okviru in da ne bo od današnjega dne odvisno, če se bo razvila nova razprava o drugačni organiziranosti. Govorim o tem in orientacijah, ker mislim, da v nasprotju s tem, kar je povedal Pahor, ni v polemiki, kar je povedal Mermolja, vsebina te programske konference so že prioritetne točke, ki jih ima manjšina. Če bi se sedaj opredeljavali za dodatno klestenje in določanje nekaterih prioritet znotraj teh prioritet, bi bili vsi prikrajšani. Zadnji poseg se je tudi osredotočil na vlogo Dežele. Če davi sem povedal, morda ne dovolj jasno, da je bojazen deželnih svetovalcev, ne ker bi se bali dela, da bi se vsi sedaj osredotočili na deželno upravo glede na novo srečno stanje in da bi skušali preko nje preseči oz. nadomestiti pomanjkljivosti, ki izhajajo iz neopravljanja dolžnosti drugih javnih uprav, če se omejim samo na tržaško občino na vprašanje šolskih stavb, ki so državne oz. občinska skrb. Svetovalci smo se že sestali in se pogovarjali o nadaljnji strukturiranosti v okviru deželne zakonodaje, to sem povedal že zjutraj, in o preosnovi in spremembi določenih teles, npr. komisije, ki deli prispevke, obravnavali smo vprašanje nekega sklada, ki bi poskrbel za vzdrževanje in gradnje. Gre vse za stvari, za katere je treba delati, pripraviti zasnovo in ne bodo nastale čez noč, ampak jih je treba temeljito pretehtati. Strinjam se s trditvijo, da primanjkuje inovacija. Vem, da je ta izraz lahko prazen slogan, prazna parola. V konkretnem primeru pomeni na šolskem področju, čeprav danes nismo še o tem slišali, da tudi presežemo razmišljanje, ki je vedno prisotno in osredotočeno na problem šolstva v Beneški Sloveniji, in da se zavedano od danes ali od včeraj, da je vprašanje šolstva ravno tako pereče v mestu Trst. Tu je odprto vprašanje stavb, za katere bi lahko dobili tudi sredstva v idealnih pogojih, ne bi pa jih znali in ne mogli napolniti z otroki. Zato se postavlja v tem pogledu vprašanje mogoče eksperimentiranja dvojezične šole tudi na Tržaškem. To naj bo majhna provokacija in prispevek h kasnejši razpravi. Drugo vprašanje zadeva vlogo, kot sem že povedal, sedaj bom skušal bolje pojasniti, politikov in nas izvoljenih predstavnikov. Glede sebe in Blažinove se mi zdi, da sva si enotna, da ne namerava opravljati te vloge avtonomno, v smislu da jo nameravava opravljati glede na smernice, funkcijo in nalogo, ki jo želi in določa manjšina v zelo širokem pomenu besede. Glede tega in specifičnega vprašanja, ki ga je prej izpostavil g.Petrovec v svojem nastopu v zvezi s SSG, mislim, da se sedaj lahko reče, da smo se z vprašanjem SSG začeli ukvarjati zelo hitro že julija na poziv upravnega sveta. Uspelo nam je opraviti vrsto srečanj in sredi avgusta, kar se sliši dokaj čudno in nismo reklamizirali, nam je uspelo tudi sklicati delovni sestanek, na katerem so bili prisotni deželni odbornik, pristojna odbornika tržaške pokrajinske in občinske uprave in predstavniki upravnega sveta. Sprejete so bile določene obveze. Za Deželo prav gotovo lahko rečem, da bo v zvezi z vrsto vprašanj, ki zadevajo SSG, lahko v kratkem pomagala s sanacijo zatečenega stanja na finančnem področju. Dežela je sprejela določene obveze in bo zdaj stvar finančnega zakona. Drugo vprašanje zadeva programiranje dejavnosti, pri kateri mora biti prisotna celotna manjšina. Tu gre za vprašanje ustreznega delovanja organov, ki so za to poklicani, tu mislim na upravni svet in skupščino. Veseli me, da je prisotna nova kvaliteta, da skupaj nastopajo umetniški ansambel in tehniki, ker ponavadi so nastopali na ločenih področjih za dosego svojih pravic, za nek projekt za vrednotenje tega gledališča v širšem pogledu, na pogledu krajevne stvarnosti, vsedržavni in širši slovenski ravni. To pomeni, da je treba preseči obstoječi paradoks, da je edino slovensko oz. slovansko gledališče prisiljeno delovati kot italijanska stalna gledališča, ki si z eno letno produkcijo lahko zagotovijo vse pogoje za prispevke, medtem ko mora naše vložiti veliko več truda in finančnih naložb. To je spet vprašanje sinergije, ki lahko starta z Dežele skupaj s tem postopkom, ki se mi zdi, da je pri koncu, o priznanju statusa našega gledališča in mora romati na višje državne forume. Tudi v okviru državne zakonodaje glede našega gledališča bi se lahko sprostilo določene finance za druge dejavnosti, znotraj državne zakonodaje, ki ureja status gledališč, bi morali doseči za naše gledališče poseben člen, ki bi mu omogočal, da lahko vsaj upošteva gostovanja na italijanskem ozemlju. Problemov je veliko, za nekatere bi se dalo poskrbeti tudi v doglednem času.

Igor Komel

Želel bi poudariti samo nekatere stvari v zvezi z obravnavanimi temami, gospodarstvom in kulturom. Občutek imam, da je potreben slogan, ki smo ga izdelali pred leti desetimi leti, za eno sejo pri SKGZ, več kulture v gospodarstvu, več gospodarstva v kulturi . Kadar govorimo o kulturi včasih pozabljamo, da je za njo precej gospodarstva, ki zna biti tako strokovno kot po drugi strani donosno. Kdor dela na tem področje ve, koliko te stvari stanejo. Čelel bi, da kadar razmišljamo o kulturni dejavnosti, ne pozabimo na gospodarsko plat, ki zna biti zelo zanimiva. Te izkušnje izhajajo tudi iz kulturne zadruge Maja, ki smo jo ustanovili v okviru Kulturnega doma, in znajo biti lep dejavnik v okviru naše narodnostne skupnosti. Še dodatek: ko razpravljamo o kulturni stvarnosti, čeprav se strinjam z Mermoljevim poročilom, ki je bilo tehtno in poglobljeno, celotne analize, nujno potrebno pa je, da naredimo tisti kvalitetni skok naprej, da začnemo razpravljati po sektorjih. Če namreč spraviš vse v en koš od gledališke problematike do razstavne dejavnosti, glasbe, je potem težko vse to uskladiti in je nujno potrebno kot nadaljnji korak ravno strategija na posebnih kulturnih področjih. To zna biti zanimiv dodatek. Glede dvojnikov: mislim, da tam, kjer se da in kjer je nujno potrebno, da smo kot naša narodna skupnost učinkoviti na teritoriju, moramo dati vse sile, da se združimo. Mislim, da ni drugih predpogojev pri tem, ker konec koncev mora biti učinkovitost tisti bistveni element kateregakoli našega delovanja itn. Če izhajam iz izkušenj Kulturnega doma in naših kulturnih ustanov, ne smemo pozabiti, da če prihodnje leto vstopi Slovenija v EU in čez tri leta bodo odpravljene meje, se bomo znašli v tem našem goriškem prostoru s šestimi kulturnimi domovi, dva naša, dva v Novi Gorici ter Verdi in Avditorij. Nujno potrebno bo, da se bodo znali specializirati oz. vsak opravljati svojo specifično vlogo na tem kulturnem področju, da bodo zanimivi za celoten deželni oz. slovenski prostor. Če pa, tu se nanašam na besede Damjana Paulina, bomo delali vsi vse, bo po svoje zgrešeno. Omenjen je že bil Trgovski dom. Med prioritetami vsaj Goriške je, da se nam ga vrne in da znamo na pravi način SSO, SKGZ in vse naše institucije pristopiti vanj, ker v goriški stvarnosti, predvsem Slovencem v Gorici nekaj pomeni. In še zadnja misel: vzdrževanje nepremičnin mora biti naša skupna skrb, da vzdržujemo, kar imamo, od kulturnih domov do spomenikov. Čelim pa poudariti, da moramo prepričati tudi Ljubljano, da te institucije in spomeniki v zamejstvo spadajo v kulturno dediščino slovenskega naroda, ker v Ljubljani tako ne razmišljajo.

Filibert Benedetič

Gradivo za konferenco smo posredovali skupini. Zahvaljujem se Cancianiju, ki je poudaril in prikazal sedanjo situacijo. Podčrtujem pa dejstvo, da gledališče ni le profesionalna, pač pa javnopravna ustanova. Ko govorimo o taki ustanovi, moramo pri tem razmišljati tudi o poslovanju in finančnih problemih. Gledališče je bilo že leta 1978 priznano kot stalno v Italiji in živi še vedno v izrednih razmerah. Canciani je poudaril, da rešujemo situacijo. V pretekli sezoni so se dolgovi nakopičili do take mere, da je bilo sploh vprašljivo, če lahko nadaljujemo z delom. Dolgovi se niso kopičili zaradi slabega ali samo zaradi slabega poslovanja v hiši, ampak zaradi tega ker italijanske javne ustanove, ki so zakonito primorane in so sprejele vse obveznosti, niso dajale tistih podpor, ki so bile določene v zakonitih proračunih, ki jih je sprejemala skupščina gledališča, ki je najvišji organ in v katerem ima manjšina večino, Društvo slovensko gledališče ima štiri člane, ostali trije so zastopniki Dežele, Tržaške pokrajine in Tržaške občine. Ta skupščina odobri na osnovi zakonitih procesov in postopkov proračune in upravni svet, ki ga imenuje skupščina, deluje v okviru tistega proračuna. Če odobreni proračun izplačujejo po enem, poldrugem letu, se sredstva skrčijo. Prišlo je do tega, da smo se znašli v situaciji likvidacije gledališča. Upravnemu svetu, ki je organ upravljanja, ni uslužbenec - gledališče je sestavljeno iz organizacijske strukture osebja, umetniškega, administrativnega, tehničnega osebja - je uspelo z veliki mukami in težavami zagotoviti delovna mesta in speljati postopek do take mere, da zgleda končno, da bo v novem finančnem zakonu prišlo do rešitve tega sanacijskega načrta, ki mora sloneti na podlagi razpoložljivih sredstev. Gledališče mora spoštovati kot vsaka profesionalna ustanova profesionalno delo. To je po eni strani razveseljivo, upravni svet se mora veliko baviti s temi zadevami, v njem sedita tudi oba predsednika krovnih, masovnih slovenskih organizacij, se pravi Društva slovensko gledališče, ki je bilo lastik gledališča. Problem, ki je v tem trenutku izredno težak, pa je Kulturni dom. Vprašanje lastništva Kulturnega doma je odprto od vsega začetka. Gledališče dobiva sredstva in podpore za program in delovanje, ne pa za vzdrževanje in popravila stavbe. Dobra tretjina dolgov, ki znašajo približno 1.600.000,00 evrov, kar je za naše razmere, ne pa za italijanske, izredno veliko, je zaradi stroškov vzdrževanja stavbe. Priporočam našima krovnima organizacijama, da se vse naše sile vloži prav v ureditev vprašanja Kulturnega doma v Trstu, ki ni navaden kulturni dom. Ne smemo pozabiti, da gre za objekt, ki nam je bil dan kot delno povračilo škode, ki so nam jo povzročili z uničenjem Narodnega doma, z Londonskim memorandumom in zato ima točne obveznosti tudi matična domovina, Slovenija, da se končno uredi vprašanje lastništva in vzdrževanja in pride do popravil te hiše.