Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Lastnina in gospodarstvo v okviru SKGZ

Zgodovinska izhodišča

Ko govorimo o premoženju oziroma gospodarstvu v okviru SKGZ-ja, se postavlja vprašanje, kako je do njega prišlo. Odgovor je kompleksen, saj segajo korenine te organizacije v slovenski politični prostor pred prvo svetovno vojno. Tedaj je slovenska narodna skupnost če poenostavimo - delovala v treh krogih: katoliško - klerikalnem, liberalnem in socialističnem. Ti krogi so si, vsak s svojimi organizacijami, političnimi skupinami in ustanovami, predvsem v času pred prvo svetovno vojno, ustvarili po svojih močeh materialno bazo za svoje delovanje. S prispevki iz gospodarskih dejavnosti (predvsem bank) so akumulirali tudi določeno premoženje. Velik udarec temu premoženju je zadal fašizem, ki je uničil celovito organizirano življenje naše narodne skupnosti in tudi ustvarjeno premoženje se je med fašizmom povečini izgubilo zaradi prisilne prodaje ali prenosa na privatnike. Slednji je bil neizbežen, ker bi sicer režim zasegel vse nepremičnine.

Gospodarski sistem v okviru SKGZ

Ob svoji ustanovitvi leta 1954 je SKGZ postala idejni nadaljevalec laičnih gibanj in s tem prevzela moralno in tudi materialno dediščino preostalih nepremičnin in družb (predvsem Safti in Kmečka banka). Poleg tega se je v povojnem obdobju pričela ponovna akumulacija kapitala za potrebe organizacije in njenih članic. Postopoma so se ponovno pridobile nekatere nepremičnine, glavnina je bila sicer kupljena ali na novo zgrajena. Gospodarska rast predvsem v poznih sedemdesetih in v osemdesetih letih je omogočila, da se je zgradilo nove centre in kupilo še dodatne stavbe. Finančni viri so prihajali iz gospodarske dejavnosti in podjetij, ki so spadala v jasno izoblikovano sredino, ki je sodila v okvir dejavnosti SKGZ.
Nastal je gospodarski sistem, ki si je, z razliko od zasebnega, postavil kot enega izmed osrednjih ciljev pomoč manjšini v času, ko ta ni praktično uživala nobenih posebnih zaščit in to kljub memorandumov in drugih dokumentov. V tem obnovitvenem kontekstu je SKGZ oživela staro finančno družbo, ki je bila dedič Jadranske banke. Družba je bila s kraticami Safti protagonist povojnega družbenega gospodarstva.
Ob tem velja povedati, da SKGZ ni bila pozorna le do omenjenega sistema, temveč je nasplošno podpirala razvoj gospodarske dejavnosti in v tem smislu z veliko pozornostjo sledila razvojnim fazam Slovenskega deželnega gospodarskega združenja, ki je povezovalna stanovska organizacija slovenskih podjetnikov in je tudi ena od ustanoviteljev krovne organizacije.

Organizacijska shema in razvoj

Lastniška shema omenjenega gospodarstva je po sili razmer slonela na figuri zaupnika , kar je bila pri obnovi zaradi hladne vojne in tudi pravnih omejitev edina možnost. Konkretno delo bank in podjetij so opravljali odbori in ljudje, ki so se izobraževali in si nabirali izkušnje na intelektualnem pogorišču, ki sta ga zapustila fašizem in vojna. Zaupniška mreža je slonela na izredno številčnem pristopu posameznikov (več stotin ljudi). To široko zaupanje je bilo in je etično-moralna osnova našega gibanja in tudi utemeljitev tako imenovane družbene lastnine . To je dalo tej strukturi tudi primerno legitimnost.
Slovenska manjšina v Italiji je bila po drugi svetovni vojni v slabšem socialnem položaju od italijanske večine. Ljudsko štetje iz leta 1971 je obelodanilo zaskrbljujočo sliko, ki je prikazala tako socialne razlike kot tudi odhode in asimilacijo Slovencev, ki so v večinskih krogih in v tujini iskali boljše življenjske pogoje.
Posebno ugodne razmere v poznih 70. in 80. letih, med njimi naj omenimo izboljšane odnose med Italijo in Jugoslavijo ter same razmere v SFRJ, so ustvarile pogoje za nepričakovano rast gospodarstva, podjetij in bank v okviru SKGZ-ja.
To je omogočilo novo zaposlitveno politiko, višanje strokovnosti pri kadrih, nakup novih centrov in dodatnih nepremičnin, ki so se pridružile tedanjemu premoženju. V tem okviru so nastajale nove pobude z gospodarskim in družbenim namenom. Utrjevale so se naše ustanove in organizacije, predvsem tiste, ki so danes članice obeh krovnih organizacij (Glasbena matica, Narodna in študijska knjižnica, Kmečka zveza, SDGZ, Slori, SSG, ZSŠDI in druge), čeravno so do konca osemdesetih let delovale le v okviru SKGZ, ki je zanje skrbela in jim pomagala pri razvoju.

Lastninsko vprašanje

Da je bil ta gospodarski sistem izraz SKGZ-ja, ni dvoma, saj ga je ta organizacija obvladovala tako lastniško kot upravljalno. Vprašanje, ki ga nekateri postavljajo, je, ali je bilo lastništvo SKGZ legitmno ali ne? Bilo je povsem legitimno: SKGZ je ustvarila lastno gospodarsko bazo za doseganje svojih staturnanih ciljev, ravno tako kot so to delale slovenske organizacije pred prvo svetovno vojno in delajo še danes tudi druge organizacije civilne družbe, stranke, sindakati ali Cerkev. Dejstvo pa je, da se je t.i. družbeno gospodarstvo imenovalo družbeno, ker je bilo v lasti določene družbene organizacije in ne, ker bi pripadalo celotni družbeni skupnosti. Ta gospodarska struktura je nastala na trdni tradiciji laičnih in levičarskih krogov, ki so ustvarjali skupne podjetniške pobude v obliki zadrug, konzorcijev in delniških družb, ki segajo v obdobje pred prvo svetovno vojno.

Cilji in prioritete

SKGZ si ni prisvojila premoženja drugih, nikomur ni nič ukradila, nič ni nacionalizirala. Ustvarila je lastno materialno osnovo v pogojih, ki so bili značilni za obdobje po drugi svetovni vojni, kar drugi niso mogli ali hoteli sprejeti. Po drugi strani pa so se v osemdesetih letih že pojavili tudi prispevki za druge manjšinske subjekte civilne in strankarske družbe.
Bistvena razlika pa je bila v tem, da pri nekaterih podjetjih so šli profiti v korist privatnih lastnikov, pri podjetjih v lasti sistema v okviru SKGZ pa se je akumulacija usmerjala v rast podjetniškega sistema in tudi v družbene namene. Da je bilo tako, pričajo razni gospodarski in drugačni načrti, kot so n.pr. podjetja v Benečiji in Reziji, sredstva za odprtje in delovanje dvojezične šole v Benečiji ter skrb za Primorski dnevnik, ki so ga konsistentno finansirale sredine iz zgoraj omenjenega sistema.

Kriza in njeni razlogi

Veliki geopolitični pretresi v letih 1990/91 so prispevali k velikim spremembam v slovenski manjšini v Italiji. V tem kontekstu so tako gospodarski sistem organizacije kot tudi dve banki (TKB in Kmečka banka) doživeli usodne udarce. Ob zaključku je to pomenilo likvidacijo TKB in Safti. V Kmečki banki pa komisarska uprava kljub dolgim preiskavam ni zasledila pomembnih upravnih nepravilnosti. Banka je ostala, vendar je sami Slovenci niso mogli več vzdrževati in je šla v prodajo. Razlogi za skorajšni propad gospodarstva, ki se je razvijalo v okviru SKGZ, so bili naslednji:
a) Z osamosvojitvijo Slovenije in z razpadom Jugoslavije je družbam grupacije Safti (a ne samo) zmanjkalo primarno tržišče.
b) Nova politična garnitura, ki je prevzela vodilno vlogo v Sloveniji takoj po osamosvojitvi, je videla v SKGZ in Safti ideološkega nasprotnika. Politične bitke v Sloveniji so odmevale tudi v manjšini in politična nasprotovanja v manjšini so se prenašala v Ljubljano. Tako se je glede Safti-ja uveljavil pridevnik "udbomafija", ki ni imel realne podlage, a imel je velik odmev v medijih in javnosti. Del manjšine je podpiral geslo "Ukiniti SKGZ!".
c) V Italiji smo beležili prehod iz takoimenovane prve v drugo republiko. Inšpekcije v TKB in KB niso imele samo "varnostnega" namena, ampak so odražale tudi prikrito politično voljo, da se ošibita finančno in gospodarsko delovanje Slovencev v Italiji. Taki nameni, ki so bili prisotni v celotnem povojne obdobju, so končno dosegli svoj cilj.
č) V Sloveniji ni bilo politične volje, da se reši to, kar je bilo v "levih in udbomafijskih" rokah. Ocena ni imela podlage, a je povzročila škodo vsem: tudi sami Sloveniji.
d) Kriza je razkrila subjektivne napake, nerealna predvidevanja in zgrešene postopke v vodstvih omenjenega gospodarskega sistema. Napake pa ne pomenijo zakonske krivde ali nepoštenosti, kot je zapisal tržaški javni tožilec Raffaele Tito v knjigi Afera TKB - kako so nas normalizirali (»Zame je vsekakor bilo odločilno to, da kljub dolžnostnemu in vztrajnemu iskanju ni bilo najmanjšega dokaza, da bi eden ali več obtožencev, upraviteljev delniške družbe, denar iz banke jemal zase...«).

Sistemska prestrukturacija

Po obdobju procesov, likvidacijskih postopkov in stečajev, ki so zaznamovali omenjeno gospodarstvo v tistem obdobju, je bilo de facto premoženje v okviru SKGZ občutno zreducirano, vendar ni vse izginilo. Prišlo je do sistemskega prestrukturiranja lastništva s prenosom na neprofitne sklade oz. društva in do ustanovitve novih finančno-gospodarskih subjektov, kot je delniška družba KB 1909. V tem kontekstu so figuro zaupnikov zamenjali neprofitni skladi »Trinko« in »Tržaška matica«. V tej obliki se je ohranilo premoženje, ki je sodilo v sklop SKGZ-ja in hkrati postalo skladno s sodobnimi pravnimi standardi. Ob tem je organizacija preprečila divjo privatizacijo in prilaščanje preostalega kapitala.

Sestava premoženja

Omenjeno premoženje sestoji iz nepremičnin in deležev v družbah. Nepremičninsko premoženje je porazdeljeno med družbami Dom, Alpe in SIS (lastnik Stadiona 1. maj v Trstu. Tu je društvo Tržaška matica eden izmed štirih lastnikov). Pretežni del nepremičninskega premoženja v sklopu SKGZ je namenjen družbeni uporabi (ustanovam in organizacijam, kulturnim in športnim društvom, dijaškim domovom, itd.). Proporčno manjši del je komercialnega značaja, ki svojo prihodke namenja vzdrževanju več kot petdeset struktur, ki so namenjene našim organizacijam in društvom ob dejstvu, da za takšno vzdrževanje ni na razpolago javnih prispevkov ali so minimalni.

Kulturni dom Trst

Posebnost predstavlja Kulturni dom v Trstu, ki je bil predviden v Londonskem sporazumu kot odškodnina za izgubljeni Narodni dom. Dom je formalno vpisan kot lastništvo družbe Dom, čeprav je last vseh Slovencev. Žal doslej politične organizacije manjšine niso našle za Kulturni dom primerne lastniške oblike. Stavba je s posebno pogodbo (in comodato) v upravi SSG-ja. SKGZ je že več let javno naglasila potrebo po lastniški ureditvi vprašanja KD.

Stavba v Ulici Montecchi

Simbolen pomen ima tudi stavba v Ul. Montecchi 6, ki je bila v lasti Družbe Sv. Cirila in Metoda. V času fašizma je bilo združenje ukinjeno. Po drugi svetovni vojni se je vanjo preselil Primorski dnevnik s tiskarno. V sedemdesetih letih si je družba v ZTT po pravnem postopku pridobila lastnino stavbe in preprečila, da bi ostala brez lastnika. Obstajala je namreč nevarnost, da jo Slovenci povsem izgubijo zaradi postopka državnega prevzema lastnine v javnem interesu. ZTT je v vzdrževanje in za prenovo stavbe vložilo znatna finančna sredstva, ki presegajo osnovno vrednost nepremičnine. Sedanji lastniški položaj objekta je torej z vseh vidikov transparenten in upravičen.

Primorski dnevnik

Posebno omembo zahteva Primorski dnevnik, ki še danes deluje v Ul. Montecchi 6. Za financiranje delovanja slednjega je, kot dediča Partizanskega dnevnika, do devetdesetih let skrbela izključno SKGZ v okviru Založništva tržaškega tiska. Le-ta je razvil dva uspešna gospodarska sektorja: uvoz-izvoz grafičnih artiklov in opreme ter izvoz tujega tiska v republike SFRJ. Ta dva sektorja sta desetletja dolgo ustvarjala sredstva za lastno poslovanje in kritje primanjkljaja Primorskega dnevnika. Po krizi v devetdesetih letih je PD prešel v last Zadruge Primorski dnevnik. Zadruga je odprta vsem, ki želijo vanjo vstopiti, in deluje po demokratičnih načelih, ki jih predvidevata statut in italijanska zakonodaja.

Finančna družba KB 1909

Med novimi gospodarskimi dejavnostmi, kjer ima posredno, preko skladov, SKGZ svojo udeležbo, velja omeniti družbo KB1909. Družba izhaja iz Kmečke banke, ki je bila v lasti širokega kroga goriških Slovencev in posredno preko zaupnikov tudi družbene organizacije. Glede Kmečke banke, njene krize in komisarske uprave se večkrat omenja v njej prisotnost ljudi, ki so se opredeljevali ali bili celo vodilni v manjšinskih strankarskih in katoliških krogih. Omenjene osebe so sodelovale v prvi fazi reševanja banke. V drugi fazi, ko je bilo potrebno banko dokapitalizirati, so to storili predvsem delničarji iz kroga SKGZ. Ko je bila dokapitalizacija izvršena, so predstavniki omenjenih krogov želeli imenovati upravni svet na osnovi političnega dogovora (podobno kot v zadnjem času slišimo v zvezi s Primorskim dnevnikom) in ne, kot je normalno, na osnovi dejanskega lastništva delnic. Predlog je bil zavrnjen, predstavniki manjšinskih strankarskih in katoliških krogov so se umaknili iz vodstva banke in v naslednjih letih so skoraj vsi prodali svoje delnice. Kot je znano, je nato prišlo do prodaje KB Čedajski banki in to z uspehom.
Družba KB 1909 se je, kljub skepsi mnogih, uspešno razvijala in postala močan finančno-gospodarski pol Slovencev v Italiji in tudi v širši deželni stvarnosti. Delniška družba deluje na osnovi tržnih principov s posebnostjo, da se del akumulacije namenja slovenski kulturni, športni in drugačni neprofitni dejavnosti. V KB 1909 je SKGZ preko svojih neprofitnih skladov zelo pomemben delničar in to na povsem neoporečen način. K temu je treba dodati, da je uspešno delovanje finančne družbe ustvarilo konkretne perspektive zaposlovanja visokokvalificiranih kadrov, ne glede na njihovo ideološko ali nazorsko pripadnost.

Zaključki

a) V okviru SKGZ obstaja določeno nepremičninsko in premičninsko premoženje, ki je povsem transparentno.
b) Premoženje je bilo pridobljeno povsem zakonito in legitimno.
c) SKGZ ni edini "lastnik" v manjšini, vendar se v druga lastništva ne vmešava ali z njimi polemizira.
č) Naloga SKGZ-ja, ki izvira iz njene vloge, in torej tudi naloga njenega vodstva je, da premoženje, ki sodi v okvir organizacije, tako kot je storila doslej, ohrani in ga še naprej plemeniti.
d) Osnovni cilj upravljanja s tem kapitalom je ustvariti boljše materialne in finančne pogoje za organizacije Slovencev v Italiji in tudi, kar je še posebej pomembno, ustvarjati primerne zaposlitvene priložnosti za pripadnike naše skupnosti.