Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Mediji

Zaključni simpozij Programske konference SKGZ-SSO
Gorica, 8. novembra 2003

Livio Semolič

Spremenjena in spreminjajoča se sestava manjšinske družbe in interesni prostor, ki zadobiva nove razsežnosti z vstopom Slovenije v Evropsko unijo, sta dva izhodična elementa, ki bi morala nekako izstopati tudi v medijski sferi in predvsem pri izoblikovanju dveh najvažnejših manjšinskih medijev RAI-Slo in Primorski dnevnik. In prav dvem največjim medijskim strukturam je v glavnem namenjeno poročilo, v katerem bom najprej nakazal nekaj izhodišč in nato izpostavil določene prioritete.

Primorski dnevnik

Primorski dnevnik je v lasti Zadruge, ki je nastala z osnovnim namenom, da prevzame lastništvo PD. Zadruga šteje približno 2.400 članov in je tako po številu članov med največjimi v deželi Furlaniji-Julijski Krajini. Zadruga PD je torej lastnik "glave" Primorski dnevnik ter obenem edini družabnik Dzp/Prae. Dzp/Prae upravlja Primorski dnevnik in plačuje Zadrugi najemnino za glavo. Zadruga imenuje torej upravni svet družbe Prae na osnovi programa, družba pa upravlja PD v okvirih, ki ji ga dajejo zakoni. Vse osebje PD je v službi pri Prae in odgovomi urednik podpiše pogodbo z omenjeno družbo. Pogodba predvideva tako finančne kot vsebinske aspekte ter mora pri tem upoštevati 6. člen Novinarske delovne pogodbe, ki daje odgovornemu uredniku široka pooblastila. Slednja lahko ureja prav pogodba med urednikom in založnikom upoštevajoč osnovne smernice že omenjenega 6. člena. Omenjene aspekte je potrebno upoštevati zato, da ne bi "mešali vlog ali si napačno predstavljali, da lahko npr. predsednik Zadruge preprosto nekaj "ukaže" odgovornemu uredniku časopisa. Zadruga, njen predsednik in upravni odbor, pa morajo biti garanti za to, da je PD pluralen in da dela v korist slovenske manjšine v Italiji. Seveda je tudi to potrebno razumeti kot sintezo različnih pogledov o tem, kaj je "korist slovenske manjšine". Glede finančnega položaja PD in finansiranja Dnevnika, je stanje zapisano v poročilu Prae. Sintetično pa je stanje naslednje:

1. Zadruga PD nima zaposlenih ljudi in čeprav plačuje dolg, ki sega pred nastankom Zadruge, posluje s pozitivno bilanco.
Glede vsebine je nadalje potrebno razumeti, da je Primorski dnevnik namenjen raznolikemu občinstvu in to po izobrazbi, kulturni in politični usmerjenosti, starosti, osebni "zgodovini" bralcev itd. To preprosto dejstvo sili časopis v nujne in nelahke kompromise med širino in razpoznavnostjo. Zadruga Primorski dnevnik se ob vsem tem zaveda, da je in bo izhajanje Primorskega dnevnika odvisno pretežno od državnih podpor, ki prihajajo v veliki večini iz Rima, v manjši pa potom zaščitnega zakona in Dežele FJK ter iz Skladov. Omenjene podpore bodo ostale za izhajanje časopisa vitalnega pomena in zato ne smemo nikoli izgubiti izpred oči možnosti, da se lahko kak zakon spremeni in z morebitno negativno spremembo življenjsko prizadene Primorski dnevnik.

2. Časopis ustvarja sorazmerno maloštevilna redakcija sicer izkušenih novinarjev (17 novinarjev) s prav tako maloštevilnim osebjem (stavci, tipkarice, uradniki itd.), večje pa je število sodelavcev in to v glavnem na Tržaškem. Kako torej izboljšati vsebinsko kakovost dnevnika in nadalje zvišati število bralcev ob takih predpostavkah, predvsem finančnih, ki ne morejo kazati na posebno pozitivne spremembe. Poudaril bi sledeče aspekte:

- Nujno povečati število zunanjih sodelavcev v vseh treh pokrajinah in torej posvečati večjo pozornost t.i. kadrovanju mlajših sil, ki lahko doprinesejo dnevniku tudi nekaj več svežine.
- Prepričano in dosledno slediti strategiji medijske pokritosti celotnega čezmejnega prostora, posebno pa seveda skupne goriške regije , kjer ni zaznati realne možnosti o nastanku drugih konkurenčnih dnevnikih. Primorski dnevnik naj bo torej čim bolj primorski.
- Odpraviti nevidno pregrado, zaradi katere nekateri Slovenci še vidijo v Primorskem glasilo levega dela Slovencev in zaradi tega zavračajo dnevnik.
- Sprožiti sodobno marketinško kampanijo za promocijo dnevnika v vseh tistih vedno številnejših družinah mešanih zakonov in seveda glede na to izkazati potrebno pozornost temam, ki so za to realnost zanimive.
- Prilagoditi vsebino dinamični in odprti skupnosti v logiki sprostitve medetničnih odnosov in vedno hitrejših integracijskih procesov.
- Posvetiti večjo pozornost obmejnim gospodarskim temam in razvoju tega prostora iz ekonomskega vidika.
- Zasledovati čim večjo sinergijo z drugimi predvsem manjšinskimi mediji, s posebnim poudarkom na slovensko strukturo Rai-ja.
- In nazadnje vsebina naj bi bila berljiva in zanimiva za bralce tega območja tudi v hipotetičnem prevodu člankov v italijanski jezik.

RAI

Za vsako skupnost bi bilo seveda idealno v celoti razpolagati s svojimi sredstvi, se pravi odločati o uporabi tehničnih in finančnih sredstev, izbirati in oblikovati svoje kadre ter programirati svojo informacijsko in kultumo politiko na daljšo dobo. Ker je slovenska radijska in televizijska postaja del deželnega sedeža, ki je del državne javne ustanove RAI, je to dejstvo vsa leta tako ali drugače, v dobrem ali v slabem, precej vplivalo na razvoj obeh slovenskih medijev in na njihove meje in probleme. Vsekakor je pomembno, da javna radijska in televizijska ustanova skrbi za slovenske programe in v to smer si mora manjšina prizadevati tudi v naprej. Treba je priznati, da ustanova RAI poleg finančnih sredstev, ki jih prejema po konvenciji od predsedstva vlade vsako leto dodaja tudi sredstva iz svojih fondov. Kljub temu so bila ta sredstva vsa leta komaj zadostna, za oblikovanje dobrih informativnih in umetniških sporedov. V zadnjih letih, predvsem od leta 1999 dalje, pa ta raven vidno pada, predvsem kar zadeva število osebja (na programskem oddelku se je število redno zaposlenih zmanjšalo za 5 oseb) in razpoložljiva finančna sredstva. Poleg tega gre podčrtati, da dežela Furlanija - Julijska krajina, kljub obveznosti do slovenske manjšine zaradi svojega posebnega statuta, ni nikoli dodelila prispevke za slovenske programe, kot se v podobnih razmerah dogaja na Južnem Tirolskem za nemško manjšino. Zato da bodo uredništva slovenskih poročil in umetniškega programa lahko uspešno in profesionalno opravljala svoje delo, bi bilo potrebno zagotoviti tri glavne postavke pri organizaciji dela.

1. Predvsem je treba vsaj ohraniti sedanji letni budget za slovenske oddaje bodisi radijske kot televizijske. Slovensko informacijsko in umetniško vodstvo pa mora samostojno odločati, kako naj se ta sredstva najbolje uporabijo. Poleg finančnih pa so prav tako pomembna tehnična sredstva, saj bodisi pri radiu kot pri televiziji ta sredstva opravljajo bistveno nalogo. S slabimi ali obrabljenimi sredstvi je rezultat večkrat slabši od predvidenega.
2. Tudi v ustanovi RAI se vedno bolj uveljavlja težnja, da ne nadomeščajo stalnega osebja, ko to zapusti delovno mesto, ampak se vedno bolj poslužujejo zunanje začasne delovne sile. Podjetje na tak način gotovo prihrani na izdatkih, a vedno manjše število notranjega osebja ne more zadovoljivo opravljati vsega raznolikega dela, ki je potrebno za redno delovanje nekega uredništva. Zato se morajo odločati za kompromise in omejitve, kar gre nujno na račun kakovosti sporeda.
3. V zadnjih letih se vedno bolj čuti, predvsem v uredništvu kulturno-umetniških sporedov, močan pritisk s strani deželnega kot tudi državnega vodstva RAIa glede omejevanja sredstev, tudi tistih, ki so že določeni v letnem proračunu. Pri izbirah programov in pri njihovem izvajanju morajo biti uredništva prosta, da kar najbolje uporabijo in izrabijo nakazana jim sredstva. Vodstvo ima pravico, da nadzira spoštovanje zakonov in notranjih pravil ustanove, ne sme pa s svojo omejevalno politiko škoditi kultumemu poslanstvu, ki ga mora opravljati slovenska radijska in televizijska postaja v Trstu. Zato bo v bodoče treba doseči in ohraniti za uredništvi slovenskega programskega in informativnega odseka večjo stopnjo organizacijske in upravne avtonomije.

Ob teh važnih predpostavkah pa bo nujno potrebno rešiti nekatera bistvena vprašanja:

- Vključitev videmske pokrajine v konvencijo vlada-Rai
- Stalno dopisništvo iz goriške in nadalje tudi iz videmske pokrajine
- Dosledno in enakovredno upoštevanje teritorialno razvejane prisotnosti naše skupnosti v treh pokrajinah
- # Posledična odprava ne več aktualnih kotičkov (zapostavljenost izhaja že iz samega izraza kot) namenjenim določenemu teritoriju in torej obravnavanje manjšine kot enakovredna celota.
- Nevarnost po folklorizaciji medijskega poročanja, ob zanemarjanju novih tipologij pripadnikov slovenski narodnostni skupnosti
- Povezovalni elementi in sinergije med PD in RAI
- Interagiranje med slovensko strukturo RAI in predstavniki krovnih organizacij, da bi se izognili dosedanji osamljenosti in vse premajhnemu sodelovanju med vodstvenemi organi

To so glavni problemi, ki jih bomo morali v manjšini zelo resno vzeti v poštev. Poiskati bo treba potrebne sogovornike tako v ustanovi kot na deželi in pri predsedstvu vlade za rešitev določenega sklopa problemov, za ostale pa bo odvisno predvsem od nas samih oz. od pripravljenosti, da se resno soočamo z izpostavljenemi vprašanji in da določimo jasen postopek soodločanja. V nevamosti je namreč ne samo upadanje kakovosti slovenskih medijev, ampak verodostojnost in razvoj naše skupnosti. O manjšinskih tednikih pa zelo na kratko, a tudi zelo jasno: glede Novega Matajurja in Doma mislim, da ni ali ne bi smelo biti resnih razlogov, zaradi katerih naj ne bi razvili smotrnejšega sodelovanja in sinergije vse do funkcionalne povezave. Za Novi glas pa se postavlja vprašanje, ali ne bi lahko bil še bolj učinkovito prisoten v našem prostoru, če bi se vzpostavilo racionalno povezovanje z redakcijo Primorskega dnevnika v perspektivi obojestranske kakovostnejše ponudbe bralcem v logiki skupnega manjšinskega interesa. In zakaj ne bi v bodoče razmislili celo o konkretnejši sintezi dveh struktur. Odgovor na te skoraj izzive bo smatran vsem jasen, ko bomo uspeli preseči določene še obstoječe predsodke ali tudi realne pregrade - v smislu: Primorski je v rokah levice, Novi Glas klerikalcev in RAI monopol tržaških t belih - in bomo znali privilegirati realne interese naše narodnostne skupnosti. Vse to seveda v tretjem tisočletju, po padcu berlinskega zidu in ob vstopanju Slovenije v razširjeno Evropsko unijo. Dolžnost imamo, da poiskusimo in da ne zapravimo posebne priložnosti, ki nam jo daje Programska konferenca in predvsem vedno večja složnost med nami, kar predstavlja glavno izhodišče za odločne, pogumne in predvsem prepotrebne spremembe v sozvočju s spreminjajočo sestavo in značilnostjo manjšinske družbe v novo oblikovanem prostoru.

Razprava

Damjan Paulin

To poročilo se mi zdi precej pomanjkljivo, ker je omejeno na dva medija, PD in RAI, medtem ko je zelo neresno obravnavalo ostale medije. Zato se mi zdi nujna dopolnitev. Govoril bom o tednikih in štirinajstdnevnikih, ki se mi zdijo ravno tako pomembni kot dnevnik ali Rai. Očitno imajo različno in drugačno vlogo, kar mislim, da je izredno pozitivno. Tudi v našem zamejskem prostoru imajo tedniki izredno važno vlogo. S komentarji, reportažami in razčlenjenimi poročili lahko na bolj poglobljen način spremljajo tekoče dogajanje in odnose znotraj manjšine ter zunanje dogajanje, ki posredno ali neposredno vpliva na naše razmere. Zato je dolžnost vse naše skupnosti, da se tedniki ohranijo in krepijo, da so deležni primerne pozornosti in seveda tudi finančne podpore. Tednik Novi glas, ki je deželnega pomena, med drugim pa redno poroča o dogajanju v Sloveniji in še posebej o obmejnem področju, je edini slovenski tednik, ki izhaja v Gorici in tudi edini tednik v širšem primorskem prostoru. Njegova vloga bo še toliko bolj pomembna ob bližnjem vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Istočasno nam dosedanje izkušnje potrjujejo, da lahko tednika Novi glas in Novi Matajur ter štirinajstdnevnik Dom, vsak na svojem področju, krijejo tudi tiste vidike informacije, ki jih dnevnik ali radijska in televizijska poročila ne morejo dovolj uspešno pokrivati. Novi glas je nastal iz dveh nekdanjih tednikov, iz Novega lista, ki je izhajal v Trst, in iz Katoliškega glasa, ki je izhajal v Gorici. Tednik Novi glas, ki želi biti glas vseh, ki so zavezani slovenstvu, demokratičnim vrednotam in krščanskemu etosu , kot je zapisano v ustanovni listini tednika, je torej rezultat racionalizacije in optimizacije. Do združitve je prišlo prav zaradi tega, da bi Novi glas bolj podrobno, bolj obširno in predvsem pa bolj temeljito poročal, nagovarjal in ostal zvest naročnikom in bralcem prej omenjenih tednikov. Svojo specifično in nadvse pomembno vlogo imata tudi Novi Matajur in Dom, ker vsak s svojega vidika krijeta dogajanje v videmski pokrajini, se pravi v okolju, ki mu Primorski dnvnik, Raadio Trst A in televizijski sporedi deželnega sedeža RAI ne posvečajo potrebne pozornosti. Omenjeni tedniki pa so tudi važen glas slovenske svetovnonazorske pluranosti, ki se odraža na vseh ravneh našega zamejskega življenja in bivanja, in čemur bi se bilo zgrešeno in školjivo danes in tudi v prihodnje odpovedati.

Igor Tuta

Zaradi omejenosti odmerjenega časa se bom v tem posegu o medijih omejil samo na vprašanje radia in televizije in še kar se tega tiče navedel samo glavne točke, ki se mi zdijo pomembne in na katere moramo misliti, zato da pride do razvoja in ne samo ohranjevanja dosedanjega stanja. V vsakem primeru sem mnenja, da bi bilo nujno treba vsi skupaj, govorim o slovenski narodnostni skupnosti tako na Tržaškem, Goriškem in zlasti v videmski pokrajini, zavzeti nekoliko drugačen odnos do teh dveh zvočnih in vidnih medijev, do radia in televizije. Tu mislim ne samo na javnopravno ustanovo RAI, ampak na vse te pobude, ki so in živijo, nekatere zelo težko, ki so prisotne pri nas tako na radijskem kot na televizijskem področju. Poleg Radia TS A je v Gorici še Ljudski radio in na Opčinah je Radio Opčine, ki ima v zadnjem času velike težave. Na televizijskem področju so poleg slovenskih programov na deželnem sedežu RAI še prisotni programi, ki zadevajo naše zamejstvo, na televiziji Koper-Capodistria in na Goriškem TV Primorka. V Gorici je prisotna tudi manjša televizijska oddaja, ki kljub vsemu še oddaja in je treba upoštevati. Odnos, ki ga moramo imeti do tega, je, da se moramo zavedati, da so mediji danes nepogrešljiva danost, bogastvo, ki ga ima neka skupnost, zato da je povezana med sabo in zato da se med sabo informira, govori. Zelo pametno bi bilo, pri nas je tudi problem jezika, da uporablja manjšina svoje medije tudi za to, da informira večino. Če to ni možno zaradi jezika, dajmo pomisliti, je možno, da uporabimo slovenske profesionalne strukture radia in televizije, da dosežemo kot manjšina ne kot uslužbenci te ali druge radijske ali televizijske postaje, da s to profesionalnostjo informiramo na drug način večinski narod oz. tiste, ki slovenščine ne razumejo. Zato moramo kot slovenska narodnostna skupnost sprejemati medije kot nekaj neobhodno potrebnega, svojega, kot rabimo zrak, da dihamo, in hrano, da živimo, tako se moramo zavedati, da to ni optional, da radio in televizija sta danosti, ki sta neobhodno potrebni za korekten razvoj naše narodnostne skupnosti. Morda smo se tega v preteklosti premalo zavedali, morda zato, ker je bila, kar se tiče javnopravne ustanove RAI, ki se je že 50 let razvijala, slovenski radijski in televizijski programi so tekli, smo to ob drugih problemih, ki smo jih imeli, postavili v stran ali rekli, saj se razvija po svoji poti in morda ne rabi konkretno naše prisotnosti. Danes pa ni več tako. Danes se moramo zavedati, da moramo kot manjšina nastopati tudi znotraj tistih radijskih in televizijskih sredstev, ki bi jih lahko neposredno sami kontrolirani in ne vidim med temi, kateri bi lahko bili, ampak da moramo vzpostaviti ali kot krovni organizaciji ali kot politični predstavniki nek drugačen odnos do političnih in upravnih oblasti predvsem v deželi in državi in tudi z vodstvom RAI, da se vsi zavedajo, da slovenski programi niso samo en dodatek, neka nujnost, za katero so obveze in za katere dobivajo državna sredstva, ampak da je za temi programi manjšina, do katerih ima pravice, in torej se morajo neposredno pogovarjati z njo. V petdesetih letih se ni nikoli dogajalo, da bi se manjšina pogovarjala s političnimi predstavniki glede poteka razvoja, vloge finančnih sredstev, osebja in predvsem bodočnosti radijskega in televizijskega medija. Mislim, da bi bilo treba, to predlagam programski konferenci, kot smo slišali za gospodarsko področje, pomisliti za nek forum, mogoče ni treba uporabljati tega izraza. Pomisliti moramo na neko skupino, komisijo znotraj SKGZ in SSO, ki mora sproti slediti razvoju in dogodkom, ki so vezani na radio in televizijo in pravim ne samo na radio in televizijo javnopravne ustanove RAI, ampak radio in televizijo nasplošno, ker je to organizem, ki rase, in kot tak ima vedno nove izzive in zahteve, na katere mora odgovarjati. Zato je potrebna komisija, ki naj sproti sledi in postane kot zunanja pomoč vsem, ki delajo znotraj ustanove RAI, na teh področjih se pravi na programih radia in televizije. Omenil bi na kratko, da moramo misliti, da imata v tem bodočem razvoju Evrope, ob odpravljanju meja in ustvarjanju večjega družbenega prostora tudi radia in televizija svojo veliko poslanstvo in vlogo. Na to moramo misliti, ko govorimo o čezmejni televiziji, ki kot veste, piše že štiri leta, da so poskusne oddaje, kar je sramota za ustanovo, ki to dela in tudi za manjšino, ki ne more doseči, da bi iz te začasnosti prišli v izziv za prihodnost. Na to bo treba igrati, da bomo preko vodstev, preko državnih organizmov, dežele in Slovenije dosegli, da čezmejna televizija ne postane samo nek optional, kot je danes, ampak izziv za prihodnost. Ne na koncu bi dal v razmislek dejstvo, da ni to stvar, ki smo si jo želeli v vseh teh letih, ampak ker je problem finančnega značaja in ker RAI ni v rožnatih vodah, zakaj ne bi pomislili v bodoče, da bi si del financ za slovenski radio in televizijo preko reklame. Slovenska podjetja so in nekatera tudi dobro uspevajo, se pravi, da bi bila zainteresirana, da lahko reklamizirajo na svojem področju. Tudi kar se tega tiče, je nujno, da se ustvari dogovor z ustanovo RAI in tistimi, ki so odgovorni na privatnih postajah, da ta denar ne bi uporabljali za druge stvari, ampak za izboljšavo in razvoj slovenskih radijskih in televizijskih programov.

Marij Maver

Glede dveh osrednjih medijev, se pravi PD in RAI oz. časnikarskega oddelka, ki oddaja poročila v slovenščini, bi lahko imeli poseben simpozij. Toliko je problemov, ki jih sedaj ne bi niti načel, od jezikovne problematike, vsebinske, ne vem, če je tukaj mesto, da bi šli v podrobnosti. Rekel bi samo, da sta ta dva medija nenadomestljiva in za slovensko manjšino najvažnejša. Zato bi jima morali posebej posvečati večjo skrb in pozornost. En medij je izven našega dometa, to je RAI oz. Radio TS A, ne vem, koliko besede imamo tam, gotovo pa imamo več besede pri PD. Pred nekaj leti je bila ustanovljena Zadruga, nekateri smo vanjo pristopili z dobrim namenom, da bi bil ta medij odraz celotne manjšine. Koliko je in koliko ni, vsak presoja zase. Z nekaterimi stvarmi smo včasih bolj, včasih manj zadovoljni, politiki imajo svoje mnenje, kulturniki svoje. Na koncu tega posega bom tudi sam povedal, kaj mislim s kulturnega vidika. Kar se celotne vsebine PD tiče, smo ob nekem dogovarjanju pri vodenju, ko se je ustanavljala Zadruga ob polemikah in razgovorih, postavili dva garanta, da bo vsebina in drugo zadovoljila celotno manjšino. Ne vem, če se še kdo tega spominja, če vemo, kdo sta ta dva garanta. Sam se spominjam, verjetno nista imela nobenega dela. Očitno je vse v redu. Kar se tiče tednikov, je to specialno področje, ki ga moramo drugače obravnavati. Če bi enostavno hoteli tednike pridružiti dnevniku kot priloge, gotovo ni ne pametno in niti smotrno in daljnovidno. Dokler ti tedniki zmorejo izhajati, kot se je dokazalo v Benečiji, kjer je bil eden že čisto na koncu in si je opomogel in danes kar dobro krije tisto področje in da bi bilo škoda, če bi takrat ugasnil, bi jih pustil živeti naprej v skrbi, da so čimboljši. Koroška docet! Na Koroškem so šli na združevanje tednikov. Naš tednik je imel okoli 2.000 naklade, Slovenski vestnik okoli 600. Združili so misleč, da bo potem vsega skupaj vsaj 2.500-3.000 naklade. Združeni tednik Novice ne dosega niti 1.000 izvodov. Pazimo, ko gremo v neko posploševanje, če združimo in potem bo vse večje in boljše. Prej je nekdo rekel, da ni vedno 1+1=2, včasih je -1. Glede kulturne strani tako pri radiu kot pri PD, pa tudi katerem tedniku se mi zdi, da se veliko poroča o kulturnih dogodkih, knjigah, revijah, vendar nesistematično, če urednika nekaj bolj zanima, tisto postavi v ospredje. Kulturne strani so pri vseh najslabše urejevane. Na radiu, odkar je izginil Franc Jeza, ni več ene poštene kulturne rubrike v časnikarskem oddelku. Objavijo ob 17. uri po poročilih nek zapis, zdaj na to, zdaj na drugo temo, ampak ni več sistematičnega spremljanja kulturnega dogajanja, posebno ne tiska. To se dogaja v vseh medijih, deloma tudi v tednikih, in tu bi bilo treba pristopiti bolj sistematično. Glede te problematike sem že imel nekaj polemik s PD, zato ne bi sedaj pogreval tega. Če bo priložnost ali koga to zanima, lahko to poglobimo.

Drago Štoka

Mislim, da je programska konferenca opravila nalogo, ki si jo je zadala. Mislim, da so ta množična srečanja Slovencev raznih ali vseh idej, ki živimo izven matične Slovenije v državi Italiji, nujno potrebna. Danes smo v času množičnih sestankov, iskanja nekega novega, boljšega, ker smo stopili v tretje tisočletje, imamo Evropo pred vrati, Slovenija je pred durmi. Sestajanja so na raznih krajih, končalo se je tržaško škofijsko zborovanje, na katerem je bilo stalno prisotnih 500 ljudi. Iskanje je nekaj dobrega, novega in poštenega. Če si je programska konferenca, kakor si je zadala nalogo, da išče to pot dobrega in poštenja, je na pravi poti. Mislim, da je možno, da se bomo v bodočnosti zopet dobivali v tem okviru in bazah. Škoda, da ima kot vsaka stvar, ki se jo organizira tudi kako negativno plat, sam bi rajši imel Semoličevo poročilo prej napisano. Črka je črka, beseda je beseda, stavek je stavek. Zdaj si ga ne upam citirati, ker bi lahko zgrešil. Če se bo še kdaj kaj takega organiziralo, je nujno, da imajo zborovalci par dni na razpolago zaključna poročila, ki seveda niso in ne bodo obvezujoča, vendar navržene besede lahko zabolijo. Zabolelo me je, ko sem slišal, da nekateri smatrajo, da je Novi glas v rokah klerikalcev. Mislim sem, da tega izraza ni več med nami, da je to stvar prejšnje Jugoslavije, ne socialistične. Vsaj na Tržaškem in Goriškem mislim, da nismo nikoli imeli problemov s tem izrazom klerikalizem, klerikalnost. Ta izraz je kot če bi sedaj rekel, da je PD v rokah komunistov. Ne gre, živimo v drugih, boljših časov. O radiu se ne bom osredotočil, čeprav sem bil dolgoletni sodelavec in se je medtem zelo spremenil. Če je nekdaj bil ne klerikalen, ampak ta bel, sicer ne vem, kaj se s tem izrazom misli, je danes gotovo fifty fifty, pol bel in pol rdeč, če se izražam kot Semolič. Zato bom radio pustil na miru. Poglobil bi se glede tiska, ki je v današnjem času izredno važen. Igra tako odgovorno vlogo, ki se je niti sami ne zavedamo, ker vsa naša mladina, ki jo sam vidim vedno manj, mislim na mladince pod dvajsetimi leti, je vedno manj prisotna. Imajo televizijo, kompjuter, radio, ker delno slišiš nekaj preslišiš, tiskana beseda pa zahteva odmor, premislek. Nujno je, da ohranimo to paleto, dnevnik, ki naj bo vedno bolj pluralen, zmeraj bolj odkrit in pošten, tednike, tu ni bil omenjen Vestnik, ki je neke vrste štirinajstdnevnik v Trstu. Brez tednikov je izraz manjšina ne uporabljam, ker po evropski ustavi bomo narodna skupnost, torej delajmo v to smer, torej narodna skupnost brez tiskane besede v tej široki paleti bi bila sirota, brez dnevnika brez tednikov. Sam ne bi šel v združevanje, ampak da se dobi še tiste, ki niso kriti v svojih načrtih, programih, idejah. Imamo tudi mesečnik, Mladika ni bila omenjena, vendar ima 1.200 naročnikov po celem svetu. Se vam zdi to malo? Naj bi zdaj to ukinili in prilepili Pastirčku ali Galebu? Mislim, da nismo na resni poti. Naša pot je druga. Naša pot je v iskanju kvalitete, kjer nekaj imamo. Pd naj bi bil vedno bolj kvaliteten, da bi kril zmeraj bolj vse plasti našega ljudstva, da ne bi nikogar ne prizadeval v mislih, idejah, idealih. To je naloga nas vseh. To nalogo imajo tedniki z Novim glasom na čelu, Dom, Novi Matajur in Mladika. Tiskana beseda je zelo važna. Naj v zaključku še to povem, da sedim v dveh evropskih forumih v Ale in Conseu. Tam prihajajo predstavniki narodnih skupnosti in povedo, kaj imajo glede tiska in dajejo enako važnost tednikom in mesečnikom kot dnevnikom, kjer ga imajo. Zato obdržimo, kar imamo, ampak pojdimo na stvar kvalitete. Važna je kvaliteta in ne pomeni iziti v več izvodih in s tem zadovoljili tudi koga onkraj meje. Kvaliteta nas bo kot narodno skupnost obdržala pri življenju.

Antek Terčon

Moji predgovorniki so v glavnem že povedali tisto, kar sem mislil posredovati. Rad pa bi se zaustavil pri nekaterih stvareh, ki se mi zdijo zelo važne in ki so premalo ali niso prišle do izraza v poročilu. Moj predgovornik Štoka je omenil Mladiko, ki ima veliko poslanstvo in je razširjena širom po svetu. Isto lahko trdimo za Novi glas, ki je precej razširjen tudi preko oceana. Mimogrede so bili omenjeni, sicer ne v poročilu, Pastirček, Galeb in Naš vestnik. Kdor se zanima, ve, da je nastal ne rečem kot kontrapozicija, temveč kot glas tržaških duhovnikov, ko sta se Katoliški glas, z veliko tradicijo, in Novi glas, z veliko tradicijo, združila. To je ponoven dokaz, kot smo že večkrat slišali, da 1+1 ni 2. Koroške ne bom spet omenjal, ker nima smisla. Hotel sem pa poudariti dejstvo jezika, ki je bilo samo enkrat omenjeno. Čistost jezika je zelo važna. Žal jo pogrešamo predvsem, prevečkrat na radiu, sam in verjetno velik del Slovencev ne vidi slovenskih televizijskih poročil, včasih tudi na PD, kjer je občuteno pomanjkanje lektorja. Tam lahko človek razume, ne opravičil, ker so članki pisani v veliki naglici. Mimogrede je bilo omenjeno kadrovanje. Povedal bi, da je najprej Novi list in potem Novi glas vzgojil nekaj diplomiranih časnikarjev, ki so potem odšli na druga, finančno boljša delovna mesta. To je iz človeškega stališča razumljivo, težje je razumeti, da si skušamo med sabo prisvojiti boljše oz. že pripravljene kadre, tako da se osiromaši prav tednik, ki ima poleg vseh težav od finančnih do organizacijskih še najhujši problem sodelavcev. Mislim, da je potrebno ohraniti vse te časopise, medije, od dnevnika do radia in televizije, tednikov, občasnih izdaj Našega vestnika in otroških revij ter jasno Mladike, predvsem pa da pazimo, da se kvaliteta pri vseh čimbolj izboljša. Nazadnje še stvar, ki nima povezave s točko, pri kateri sem prosil za besedo. Mene in ne samo je motilo, da pišem svoje zapiske na liste Banca di Cividale. Ali ni bilo morda slovenske bančne ali druge ustanove, ki bi lahko priskrbela nekaj papirja za pisanje beležk?

Saša Rudolf

Zahvaljujem se za priložnost, da lahko spregovorim nekaj besed, predvsem da se dotaknem poročila Semoliča, s katerim se je moč strinjati v nekaterih točkah in druge dopolniti. Prvi problem, ki ga občutimo na radiu in televiziji, je vidljivost in slišnost. Že mnogokrat smo skušali pritisniti na javno mnenje, predvsem pa na politike, vendar doslej zaman. Še vedno obstaja konvencija, v kateri piše, da je vidljivost za slovensko televizijo zgolj omejena na tržaško in goriško pokrajino, to smo že stokrat in stokrat ponovili. Morda je bil med politiki Albin Škerk tisti, ki je največ napravil za slovensko televizijo in radio. Predložil je zakonski osnutek in to že davnega leta 1974, vendar so ga vnesli deloma v zakon o reformi 103/75, ki je priznal manjšinam slovenski, nemški in francoski možnost televizijskih in radijskih oddaj. Tam je bilo točno napisano, da gre za slovensko manjšino, ki živi v FJK. To se pravi, da je konvencija med državo in RAI iz leta 1995, ki govori zgolj o manjšini v tržaški in goriški pokrajini nezakonita v primerjavi s celotnim zakonom iz leta 1974. Zato še enkrat poziv civilni družbi, ki je bila doslej zelo pasivna to tega vprašanja, kot tudi političnim silam, da se spremeni in črtajo dve besedi iz nove konvencije, ki jo bo treba podpisati pred koncem tega leta. Torej ne več v tržaški in goriški pokrajini, temveč za Slovence v FJK, kot to pravi zakon 103/75. Glede treh točk, ki jih je Semolič nakazal v svojem poročilu, je treba povedati, da zadevajo programskega odseka, da smo v redakciji nekoliko iz tega izvzeti. Od leta 1995 je namreč slovenska redakcija ena izmed 24 deželnih v Italiji z vso svojo hierarhijo, svojimi sredstvi in lastnim budgetom, s katerim lahko razpolaga. Slovensko uredništvo ima prav tolikšno moč in hierarhično strukturo kot katerokoli drugo uredništvo v drugih deželah Italije ali kot nemško v Bocnu. Ta je bil eden največjih uspehov, ki jih je dosegla slovenska redakcija v svoji zgodovini. Dosegla je, da ima svojega urednika, dva namestnika urednika, štiri vodje izmen, posebnega dopisnika in skupno 17 časnikarjev. Če bog da in sreča junaška, bomo še pred koncem leta končno imeli, polovičnega dopisnika iz Gorice, to se bo prvič zgodilo v 57 letih, od 1. maja 1945, odkar radio deluje v tej obliki. Zdi se mi, da je 1. maj ena konstanta v našem življenju. 1. maja prihodnjega leta bomo prav tu iz Gorice skupno z RTV Slovenija oz. regionalnim centrom Koper-Capodistria oddajali 30. aprila in 1. maja neposredno za celotno Evropo, kar se bo dogajalo, ko bo Slovenija postala del EU. 48 ur neposrednega prenašanja, oddajanja za vse javne medije, ki delajo na tem prostoru, koncerti in vključevanje v vseevropsko omrežje, nekaj podobnega, kar bodo potem storile tudi druge članice, zagotovoljena je prisotnost Varšave in morda še drugih. To so podrobnosti, ki naj se navezujejo na tisti del, ki je bil morda premalo poudarjen v poročilu, in sicer vloga slovenskega dela RAI pri nastajajoči čezmejni televiziji. Res je, kot je povedal Tuta, še v eksperimentalnem momentu, res pa je tudi, da je vsak dan nekaj več in da naša poročila oddaja TV Koper v nočnih urah in Slovenija 2 v najbolj nočnih urah (ob 3. ali 4. uri). Ne smemo gledati na to, kdaj je, važno je, da je prišlo do sodelovanja in da bomo v prihodnjih dneh okrog 23. ure začeli oddajati osrednji slovenski dnevnik in da bo tudi na našem kanalu. Važno pa bi bilo, da bi ta kanal vsi videli. Pri tem ima Dežela svoje določene pristojnosti in zakone, da lahko pomaga krajevnemu prebivalstvu, krajevnim ustanovam, da si pridobijo možnost majhnih repetitorjev. To bi bilo treba izkoristiti. Dolžni pa smo, sam sem se osebno obvezal, da čim bo vzpostavljena možnost, da oddajamo tudi v Beneški Sloveniji, bo prvi dnevnik v tem novem sklopu oddajan neposredno iz Špetra Slovenov. To obveznost upam, da bomo izvedli takrat, ko nam bo dana možnost. Argumentov bi bilo še mnogo, vendar vam želim vse najboljše v tej razpravi in da bi se civilna družba spomnila, da ima na drugi strani...

Sergij Pahor

Civilna družba se bo odzvala na to vabilo, ampak doslej ni bila nepozorna ali neobčutljiva. Posegli smo v korist slovenskega radia in za obnovo konvencije že nekajkrat, ko je bila priložnost.

Samo Pahor

Mislil sem postaviti samo eno vprašanje, potem pa se je nabralo še kaj drugega. Vprašanje je: zakaj med Zadrugo PD in PD mora biti DZP. Povem vam, kakšna je ta družba. Lansko leto je imelo društvo Edinost oglas za 300 evrov in pošljejo račun s poštno položnico samo v italijanščini. Predsednik te družbe je predsednik Paritetnega odbora. Pisali smo mu, da bomo plačali, ko dobimo položnico dvojezično ali slovensko. To je možno, imamo zakon. Spet dobimo opomin od Mahorčiča in pišemo, tokrat ne po faksu, ampak priporočeno s povratnico, zdaj je minilo že dobro leto, odkar smo dolžni, in ta slovenska institucija se ne zgane. Sem član Zadruge, vendar nisem naročnik in to od tistih davnih dni, ko sem eno leto pozabil plačati naročnino in so mi poslali račun s položnico samo v italijanskem jeziku. Rekel sem jim, da dokler mi ne pošljejo položnice dvojezične ali v slovenskem jeziku, naročnine ne plačam. O kakšni zaščiti slovenske manjšine govorimo, ko institucije slovenske manjšine sabotirajo pravice slovenske manjšine. Potem dodajam. Govorili ste, da se civilna družba ne zanima za radio in televizijo. Samo Pahor, član Glavnega odbora SKGZ, je leta 1985 dal pobudo, da se napravi akcijo, da dosežemo ob deseti obletnici konvencije slovenske televizijske oddaje. SKGZ me je totalno sabotirala. Tudi potem, ko sem preko sodne oblasti dobil poročilo RAI, da so že pripravili konvencijo za 260 ur letno in da se obira ministrstvo. Potem sem dal SKGZ celo poročilo in rekel, da je treba spet intervenirati. Če RAI je naredila svojo dolžnost, pazite zdaj ni 260 temveč 208 ur letno, takrat je bil RAI pripravljen za 260 ur in SKGZ se ni zganila. Leta 1993 so me likvidirali, ker sem bil nadležen, nasproten, sovražen, ne vem kaj. Druga stvar, ki sem jo mislil povedati, je, če Piccolo ima vsak dan Segnalazioni, v naši družbi, ki ji tako manjka ne rečem polemika, temveč dialog, možnost pluralnosti, izmenjave misli, zakaj moramo imeti vedno omejeno na toliko črk in vrst, niti ne vsak dan. Mislim, da bi bilo zelo koristno. Nekateri bodo toliko pisali, da nam bodo presedali, ampak v demokraciji moramo prenesti tudi to, morda se bo zbudil še kdo drug in bo pisal, da ne bodo vedno eni in isti.

Janez Povše

Navezujem se na misel, ki je bila ravnokar izrečena o pluralnosti, dialogu in nanašam se tudi na poročilo o medijih, tako da se vrnem v ta tok dogodkov. Mislim, da je poročilo razmeroma uravnoteženo obravnavalo dva najmočnejša medija, nemara pa ni izkoristilo optimalnega možnega pristopa do vseh ostalih medijev, ki niso tako močno v ospredju, mislim na tednike, štirinajstdnevnike. Po mojem občutku je ta programska konferenca izjemen dokaz in rezultat, da se dogaja nekaj, kar si v našem manjšinskem prostoru že dolgo želimo in kar dosegamo, to je neko zbližanje med našimi različnostmi, približevanje, ukinjanje vseh zgodovinskih in polpreteklih razdalj, kar je nekaj enkratnega. Tu pa se vzpostavlja past, z ozirom na katero se nahajamo na razpotju. Kako naprej dosegati in dopolnjevati to zbliževanje? Past je v tem, da se to približevanje uresničuje s tem, da se vse ali kar največ stvari poenoti, da je prostor tudi medijsko bolj enoten, da imamo en glas v javnosti. To je enkratno razpotje, ki lahko vodi v našo večjo osveščenost in s tem v uspeh, v to sem prepričan, ali nehote v osiromašenje stvari. Pluralnost, ki mora biti tudi v prostoru izražena, mediji so posebej v novem času tisti, ki jo dokazujejo in utelešajo. Ta pluralnost pa je tista vrednota, ki v resnici omogoča polno življenje vseh različnosti ob istočasnem zbližanju. Programska konferenca zajema čisto vse elemente naše družbe, razen nemara enega, mislim, da je tu razlog, zaradi katerega prihajamo v odločitve, ki so vprašljive in so uperjene bolj za ene in manj za druge medije, da je naša politična platforma tista, ki izjemno hitro uresničuje to približevanje med nami vsemi, vendar tega željenega skupnega omizja še nima oz. ga komaj ustvarja. Nemara zaradi tega, mislim, da je primer Koroške, ker ni v osnovi tega zbliževanja preko politične misli, zato se zbliževanje dogaja na ravni civilne družbe in se v bistvu siromaši stvari, ki so pri življenju ki naj bi še živele. Zato apeliram, da naša konferenca tudi opozori na to dejstvo, da več kot toliko civilna družba ne more napraviti, da bo celotna družba dosegla tisto uresničitev, ki si jo želi in tudi pričakuje in se ji bliža, da to preanalizira in pojasni. Kar se tiče medijev za vsako ceno res omogoči to pluralnost, rekel bi cvetenje deset ali stotih cvetov in da ne podleže tej krajši poti, ki bi pomenila osiromašenje našega medijskega prostora. Naše bogastvo ni zgolj v zbližanju, ampak istočasno je v zbližanju med nami in ustvarjanju številnih plodnih misli in idej, ki se med seboj dopolnjujejo.

Bojan Brezigar

Povedal bom le nekaj stvari v zvezi s PD. Izhodišče za moj poseg je definicija, ki sem jo prej slišal, da je PD institucija. PD je seveda institucija znotraj slovenske manjšine, ampak zavedati se moramo, še zlasti tisti, ki delamo PD, da je tudi podjetje. Podjetje se imenuje DZP-PRAE in njegova naloga je, da izdaja PD. Zato se moramo pri PD obnašati, čeprav je včasih neprijetno podjetniško. To pomeni, da imamo proračun, da v začetku leta vemo, koliko sredstev bomo imeli in moramo na tej osnovi delo organizirati tako, da bomo sposobni izhajati 365 v teku celotnega leta, da se ne bi ponavljalo stanje, kakršno je bilo v sredi devetdesetih letih, ko je bil PD na robu zaprtja zaradi dolgov. Mislim, da je tu delo, ki ga opravljata Zadruga kot vrhovni nadzorni organ in vodstvo podjetja PRAE nadvse koristno in potrebno, ker samo tako lahko novinarji opravljamo svoje delo v okvirih, ki so nam dani in s sredstvi, ki so nam zagotovljena. Mislim, da se znotraj manjšine marsikdo premalo zaveda, da terja profesionalizacija tudi profesionalni pristop ne samo, kar zadeva posameznike, ki ustvarjajo PD, novinarje, ampak tudi upravitelje, upravo, ki skrbijo za sredstva. To smo uspeli doseči in s te poti ne moremo nazaj, ker bi pomenilo veliko nevarnost za nadaljnje izhajanje. Drugo vprašanje, ki se ga želim dotakniti, zadevo vsebino. Prizadevamo si, da bi bil PD čim širši, čimbolj odprt, čim popolnejši, kar zadeva novice. Zaradi omejitev, ki sem jih prej navedel, pa so potrebne nekatere izbire. Tu moram reči, da popolnoma soglašam z oceno oz. željo Semoliča, da bi bil PD čedalje bolj primorski. Tako smo v zadnjem času uvedli nekaj sprememb, ki so upam vidne v PD, da dajemo večjo pozornost nekaterim dogodkom, dejavnostim, ki zadevajo prostor, v katerem živimo, tako na Tržaškem kot na Goriškem ter celotno gledano obmejni prostor. V tem mislimo nadaljevati. V tem trenutku imamo pri PD 17 novinarjev, od katerih 16 dela za krajevno informacijo in samo eden za vsedržavno in mednarodno informacijo, seveda na škodo slednje. Naši ljudje pa gledajo televizijo in poslušajo radio, vejo iz drugih virov, kaj se dogaja v Iraku, ampak ne vejo iz drugih virov, kaj se dogaja v Novi Gorici. Mi pa moramo te informacije poudarjati. Omenil sem Novo Gorico, lahko bi rekel tudi v Boljuncu. Te informacije moramo posredovati našim bralcem. To je bila zavestna izbira, ki smo jo naredili in z njo bomo tudi nadaljevali. Marij Maver je upravičeno načel vprašanje kulture. Tudi na drugih področjih bomo morali uvesti nekatere spremembe. Novosti, ki smo jih uvedli v zadnjih mesecih, tednih, so prva faza in tem bodo sledile nekatere druge. Upam, da v teku nekaj mesecev bomo sposobni tudi poročanje o kulturi bolj približati dejavnostim v zamejstvu, med našimi ljudmi in bolj sistematizirati poročanje o vsem, kar se tu dogaja. Postavljeno je bilo vprašanje garantov, ki zadeva vsebino PD. Kar zadeva uredništvo, so odprta vrata. Ko je bilo na občnem zboru Zadruge sklenjeno, da bo Zadruga imenovala dva ali trije garante za PD, smo to pozdravili. Pri nas ni absolutno nobene ovire, nasprotno zelo zadovoljni bi bili, če bi imeli institucionalni forum, tu se je govorilo o vidnih osebnosti z izkušnjami na tem področju, kajti tak forum bi bil uredništvu v oporo in absolutno v nobenem primeru v oviro. Omenjene so bile možnosti združitev in sodelovanja. Nikogar ne silimo k nobenemu sodelovanju in ne predlagamo nobenih združitev, smo pa odprti in pripravljeni za vsakršno sodelovanje, seveda pod dvema osnovnima pogojema, da to pomeni, da nekaj damo in nekaj dobimo, in drugič da je zaradi našega profesionalnega dela možno na homogeni osnovi in torej z mediji, ki se ukvarjajo z istimi problemi kot mi, se pravi pretežno z našo problematiko, z dogajanji v zamejstvu, čezmejnem prostoru itn. Nazadnje se mislim dotakniti vprašanja kadrov. Slišal sem, da si skušamo prisvojiti boljše kadre. Sam to potrjujem. Je res. PD si skuša prisvojiti čim boljše kadre in če na tržišču, ker smo podjetje, dobimo dobre novinarje, ki so pripravljeni priti za isti denar ali za sindikalno plačo, nikogar ne vprašamo, koliko dobi drugje, v službo na PD, jih rade volje sprejmemo in čim boljši so, tem raje. Iščemo seveda med mladimi. Pred tremi, štirimi leti sem bil velik pesimist, kar zadeva kadrovanje, v tem trenutku, sem velik optimist. V Trstu imamo skupino, ki sodeluje s Primorskim psom oz. ga oblikuje. Tam je šest, sedem mladih, od katerih bo morda, upamo, vsaj kateri ostal v novinarskem poklicu. Zadnja informacija: naredili smo razpis za trimesečno nadomeščanje enega novinarja v Gorici. Nanj smo dobili 12 prošenj, ena je prišla z zamudo, od teh jih ima 11 univerzitetno izobrazbo, od teh samo 1 zna samo 3 jezike, drugi znajo več, od teh samo 1 obvlada samo dva osnovna računalniška programa, vsi drugi več in nekateri imajo tudi specifično izobrazbo doseženo na fakultetah v Ljubljani, Trstu ali Vidmu. Skratka možnosti za zaposlitev so in kadri obstajajo, seveda v mejah naših proračunskih sposobnosti, ki kot sem povedal, niso velike. Glede na to, da smo na PD razmeroma starejši novinarji, moramo skrbeti tudi za to, da bomo v prihodnjih štirih, petih, morda šestih letih nadomestili določeno število novinarjev, ki bodo odšli v pokoj. Tudi na tem delamo in tudi za to skrbimo.

Tamara Blažina

Ukradla vam bom samo eno minuto, ker sem svoj plafon že izkoristila zjutraj. K temu posegu me je prisilila predvsem diskusija, ki sem jo slišala tako v sklopu poglavja v kulturi kot v zadnjem. Rada bi poudarila samo dve misli. Nisem direktno sledila delom programske konference, mogoče samo obrobno na področju šolstva. Vendar mislim, da so imeli vsi enakopravno možnost in priložnost sodelovati pri oblikovanju poročil. Vtis imam, kot da tega se niso vsi enako poslužili in raje izkoristili današnjo tribuno za svojo oceno. Po drugi strani imam vtis, da iz teh poročil, ki so bila zelo bogata, posebno pa nas postavljajo, postavljata, vsaj zadnji dve, pred veliko izziv. Mislim, da ni bil namen programske konference vseobčni zbor slovenske manjšine, kjer se predstavi delovanje vsakega našega posameznega društva, medija itd., ampak da se razkrije odprta vprašanja, odpre razmišljanje, da pridemo do nekih novih projektov, do projektov, ki bodo to manjšino obogatili, predvsem navzven. Mislim, da sta bili ti dve poročili v tem smislu. Absolutno ne vidim v njiju nobene želje po ukinjanju. Sodelovanje in sinergije so nam potrebne, zato da postanemo kvalitetnejši, zanimivejši. O tem je govoril Darko Bratina pred dvajsetimi leti. To pa ne pomeni ukinjati ene sensibilnosti, ene kulturne korenine, ampak mislim, da se da s skupnimi močmi dejansko narediti veliko več.

Jelka Cvelbar

Zelo rada bi s tega mesta, s programske konference dala zagotovilo deželnemu ravnateljstvu za izobraževanje in kulturo in ministrstvu za kulturo RS, da Škrat, ki ga urejam že 13 let, eksistira, čeprav je bil tukaj spregledan, da ni voda, in da tistega denarja ne mečemo v žep. Mislim, da ga nekateri od vas tudi poznajo.

Marko Kojanec

Pri medijih imam dva pomisleka. Čeprav se strinjam z izhodišči, zaključki in izzivi Semoličevega poročila, nisem slišal o internetu ničesar. Mislim, da strukturirano oglašanje v internetu spada v današnji čas. Drugo, pri kulturnih društvih se ubadamo z izredno veliko težavo priti do medijskega prepoznanja. Če bi lahko, kot pripomoček k diskusiji, dobili sistem, organizem, ki bi gledal, skrbel za medijsko ozaveščanje o vseh kulturnih dogodkih, ki se godijo okoli. Ko organiziraš eno prireditev, imaš zadnjo skrb priti na medij, medtem ko bi morala biti prva. To za vse medije. Prej sem slišal o kotičkih, razdvojenosti na kulturnem področju, ki je vroče vprašanje. Pri nas je majhen ponos, da smo uspeli s trdo voljo združiti dve glasbeni šoli v skupno podružnico. Tako smo prišli do tega, da imamo v Jamljah skupno in učiteljem smo dali možnost konkurence, organizacijsko pa smo to poenotili, da smo prihranili na stroških. To bi lahko bila spodbuda, da se lahko pripravi določene sektorje našega skupnega druženja v novo ustanovo, ki bi skrbela za programiranje, administracijo, prisotnost v medijih in finančna sredstva. Dvojniki pa naj ostanejo v ponudbi, tako bodo konkurenčni in bodo zvišali kvaliteto.

Bojan Brezigar

Zadnja opomba mi daje priložnost, da povem, da PD je na spletni strani vsak dan in ima 20.000 obiskovalcev mesečno, kar je sorazmerno veliko število. Že danes lahko najdete poročila Pavšiča, Pahorja, o kulturi, gospodarstvu, druga pa žal šele jutri.