Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

50. Dan emigranta

08/01/2013
Čedad, 06.01.2013 - Nastop Beneškega gledališča
Dvorana čedajskega gledališča Ristori je bila, tako kot vselej, tudi v nedeljo nabito polna ob jubilejnem Dnevu Emigranta, najvidnejši manifestaciji Beneških Slovencev. Veliko gostov, pomembnih političnih predstavnikov in upraviteljev z obeh strani meje, predvsem pa je bilo veliko domačinov iz vseh krajev videmske pokrajine, od Nadiških do Kanalske doline.
Petdesetletnici Dneva emigranta so dali ton predvsem mladi, ki so se z glasbo in pesmijo zvrstili na odru in držali nit prireditve z občutkom in kakovostjo. V dokaz, da imajo Slovenci videmske pokrajine, vsaj na kulturnem področju, zagotovljeno prihodnost.
Slavnostna govornika sta bila, s tem, kar sta povedala, na ustrezni ravni jubileja. Za konkretno napoved je najprej poskrbel čedajski župan Stefano Balloch, ki je z aletošnje leto napovedal poimenovanje ulice Po Ivanu Trinku ob 150-letnici njegovega rojstva. To je razveselilo ministrico Ljudmilo Novak, ki se je v svojem pozdravu za razvoj življenja Slovencev v videmski pokrajini še posebej zavzela in zagotovila vso podporo slovenske države.
Monsinjor Marino Qualizza je govoril s podutanskim slovenskim naglasom in spomnil, da poteka letošnje leto v znamenju številnih pomembnih obletnic. Med temi 150-letnica rojstva Ivana Trinka, simbolnega narodnega buditelja Beneških Slovencev; Evgena Blankina (150), ki je vneto delal za svoje ljudi; Artura Blasutta (100), duhovnika, ki ji izgubil dostojanstva, kljub temu, da ga je cerkvena oblast šikanirala.
A Qualizza je spomnil tudi na 80-letnico prepovedi jezika v cerkvah, na 50-letnico dežele, ki je postal posebna prav zaradi Slovencev, a se do njih večkrat obnaša »kot mačeha«. Govornik je pozdravil umestitev vladnega omizja na čelu s podtajnikom Rupertom in izrazil pričakovanje, da bo država dosledno rešila problem uresničevnanja zaščitnega zakona in v tem smislu tudi sistemsko financiranje manšine. Opozoril je, med drugim, na nedopustna krčenja sredstev za Slovence videmske pokrajine. Qualizza je kot nedopustne označil tudi hude pritiske, ki jih Slovenci doživljajo v Reziji in opozoril, da gre za »sindrom, ki se nevarno širi«. Zavzel se je za razvoj dvojezičnih šol povsod, kjer jih v videmski pokrajini zahtevajo, špetrsko šolo pa gre še nadgraditi.
Govornik se je nazadnje zaustavil pri politiki, ki naj ne dopušča razraščanja strupa in nestrpnosti, saj se tako izneverja svoji fukciji.
Drugi slavnostni govornik, podtajnik Saverio Ruperto, se je manjšinski skupnosti zahvalil, da je v stikih z njo imel priložnost spoznati stvarnost, za katero prej ni vedel in tako je tudi sam »postal boljši«. Ponos na svojo kulturo in identiteto, ki ga je zaznal v naših krajih, »mora biti ponos in vrednota tudi za državo«, je dejal podtajnik in poudaril, da mora država to znati ovrednotiti. Presenetila ga je bližina naših ljudi, s katerimi se je srečeval v zadnjem letu, odkar je v okviru vlade dobil zadolžitev. »V tem letu sem poskušal dati svoj doprinos. Postavljena je bila podlaga za dialog. Vladno omizje ima zato tudi simbolen pomen, vendar je organ, kjer se obravnavajo konkretne stvari«, je dejal podtajnik in izrazil prepričanje, da se bo to delo uspešno nadaljevalo. Obvezal se je, tudi v tej fazi, ko ni več Montijeve vlade, to delo ne bo zastalo.
Na Ruperta je poseben vtis naredil obisk v Kobaridu, ko se ob prehodu meje ni niti zavedal, da je kdaj obstajala. To je po njegovem najboljši dokaz o povezanosti teritorija in ljudi, ki na njem prebivajo, meje pa so vedno nekaj, kar vsilijo ljudje. Na sodelovanju brez meja pa je treba osnovati prizadevanja, da se ohranijo kulturne istovetnosti, je še dejal podtajnik.
Tako slavnostna govora kot pozdravi uglednih gostov so bili vpeti v peste kulturni program, v katerem so sodelovali mladi protagonisti minulega Senjama beneške pesmi, ki je lani doživel trideseto izvedbo. Pripovedovalca-povezovalca prireditve sta bila Emma Golles in Ivan Ciccone, pevce in pevke je spremljala skupina BK Evolution. Peli so Beti Strgar (Narobe dan), skupina Razred zase (Sonce & Sience), Anja Skočir (Očala), Denis Pascolo (Po poti). Naj pripomnimo, da se je v kakovosti glasbenih in pevskih nastopov še kako poznal napredek, za katerega je svojčas skrbel Aldo Clodig, danes pa njegov sin Davide. Za konec je skupina Beneškega gledališča odigrala igro Galanda iz Ažle - Veliki župan Benečije, ki jo je napisal Giorgio Banchig, režiral pa Marjan Bevk.
Za ozvočenje celotne prireditve je skrbel Valerio Bergnach, za koordinacijo pa Marina Carnetig.
(Primorski dnevnik, 8. januarja 2013)