Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Bližine in daljave med Slovenijo in nami

10/12/2014
Ace Mermolja
Na knjižnem sejmu v Ljubljani me je prijatelj Jurij Paljk nagovoril z že skoraj s pozdravnim stavkom: »Ace, tu, v Ljubljani, jih mi nič ne zanimamo«. Odgovoril sem mu: »In oni ne zanimajo nas«. Nekako sva se strinjala. Temo sem večkrat obravnaval in si to tudi zasluži. Odnosi med matico in zamejstvom (že ko je bila meja Rapalska pogodba) so bili od nekdaj problematični in so se razlikovali od generacije do generacije. Določene okoliščine so približevale ali oddaljevale zamejce in unejce( kot je matičarje imenoval Merku). Mislimo seveda na zavest ali zavedanje o obstoju oziroma o življenju Slovencev v zamejstvu in po svetu ter Slovencev v Sloveniji in v Ljubljani, ki je središče vsega. Iz razmišljanja izključujem uradna srečanja, posege ali državne podpore. Zanima me svet življenja.
Kako je s to zavestjo na različnih bregovih (meje v zavedanju obstajajo) bi lažje in natančneje izmerili z razčlenjeno javnomnenjsko raziskavo. Problem ni enostaven, saj zaobjema različne ravni: od narodne zavesti do zavesti o neki krajevni in jezikovni posebnosti. Razčlenjenost zavesti v manjšinah je ostrejša od tiste v središču, kjer si ljudje zastavljajo vprašanje ob posebnih priložnostih in imajo nanj samoumeven odgovor. Na dogajanje izven državnih mej praviloma ne mislijo (Evropa gor in Evropa dol ).
Osebno ne razpolagam z anketami in izražam svoja mnenja klepetalniško in po občutku. Ponavljam: o zavesti zamejcev glede unejcev sem prepričan, da je naša »zavest« kompleksnejša in bolj problematična od npr. ljubljanske. Najbolj raznolika stališča do Slovenije in Slovencev imajo v videmski pokrajini. Tu se srečujemo z elitami, ki so narodno zavedne, s širšimi skupinami, ki čutijo kot najbolj pristno in svojo krajevno pripadnost ter tudi s takimi, ki o Sloveniji ter celo o Trstu in Gorici nočejo sploh slišati. Tovrstno najbolj izostren pojav beležimo v Reziji, kjer velik del prebivalstva javno in odločno odklanja kakršnokoli vez s Slovenijo. Ob pojavu lahko jezikoslovci butajo z glavo v zid, a ga ne bodo zlahka razbili.
Na Goriškem in Tržaškem so čutenja drugačna, vendar so opazne tudi tu kar lepe razlike. Nekateri gredo v Ljubljano v svoj »duhovni« dom, drugi preprosto na turističen izlet, a so vsi Slovenci. Že moja osebna izkušnja je valovita.
Zaradi političnih in drugačnih razmer je bila v goriški slovenski šoli prisotnost takratne jugoslovanske Slovenije oddaljena. Doživljali smo neko svojo specifično stvarnost. Na študiju v Ljubljani sem se v prestolnici deloma čutil doma, mislil pa sem na povratek v zamejstvo. Nisem upošteval možnosti, da bi ostal po študiju v Sloveniji. V Trstu se je pričelo »oddaljevanje«, ki se je večalo po osamosvojitvi Slovenije (ne zaradi osamosvojitve kot take, ampak zato, ker je šlo moje življenje po določeni poti) in sedaj, ko sem za lep del v pokoju, natančno vem, da sem za Ljubljano »neprimeren«, sam pa sem raje ob morju. Ne bi znal npr. pisati člankov in mnenj za osrednje slovenske časopise, ker ne bi imel dovolj tem in ne bi vedel za naslovnike oz. za zanimanja bralcev. Svoja literarna in drugačna zanimanja sem po eni strani zožil na poklicno branje, po drugi pa razširil na mednarodno dogajanje. Če sem torej jaz, kot poklicni Slovenec, v tem položaju, kako občutijo zadeve drugi?
Lahko bi našteval vrsto pojavov, ki dokazujejo, kako se zamejska manjšina po svoje krči v krajevno dogajanje. Zunanji opazovalec bi lahko to opazil iz branja našega tiska, iz poslušanja radia, iz brskanja po spletu itd. Iz te ugotovitve prihajam k unejcem.
Ko smo bili skupinica tržaških literatov in umetnikov še mladi, smo zagovarjali tezo, naj Ljubljana ocenjuje naše delo, kot da gre za nekaj vseslovenskega in ne za Kmeclovo »toplo gredo«. Po osamosvojitvi se je to zgodilo na nov način: izven tople grede in po tržno-medijskih kanalih.
Nov način preprosto pomeni, da so nekateri posamezniki v Sloveniji odlično uspeli, drugi so ostali na kolodvorski postaji, tretji se pomikajo po valovih mode itd. Prav v tem novem kontekstu je težko plasirati v neko širšo ljudsko zavest kolektivno podobo manjšin ali zamejstev. Lahko uveljaviš briško vino ali določeno znamko tržaške kave, zanimiv spor z Italijani ali intelektualno nacionalno ikono. Težko pa je »ponuditi« utrip neke skupnosti, ki ga Kranjci ne čutijo ali doživljajo.
Čuk je napisal pesem V Trstu prodajajo kavbojke. Sam se spominjam poletne sobote ob nabrežju, ko je veter dvigoval na tisoče plastičnih vrečk. Govoril sem z mlajšim človekom, ki nima v sebi te scene in je nekaj o romanju v Trst slišal od staršev ali celo nonotov. Tudi s kavbojkami smo lahko bili prisotnejši v zavesti Kranjca in Dolenjca. Mlajši zanje ne vedo in jih ne zanima.
(Primorski dnevnik, 10. decembra 2014)