Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Druga skupščina zaposlenih v slovenskih ustanovah in organizacijah

07/11/2012
Opčine, 07.11.2012 - Zbor uslužbencev slovenskih ustanov in organizacij
Odsek za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici bi moral pridobivati tudi novo gradivo, ne pa hraniti le staro; v danih pogojih pa je to onemogočeno. Besede, ki jih je na ponedeljkovi skupščini zaposlenih v slovenskih ustanovah s Tržaškega, Goriškega in iz Benečije izrekel zgodovinar Sandi Volk, lahko morda beremo tudi kot metaforo za celotno našo skupnost. Zaradi kroničnega pomanjkanja finančnih sredstev se naše ustanove namreč ukvarjajo le z ohranjanjem statusa quo, katerikoli razvoj pa je večini onemogočen. V Prosvetnem domu je bilo občinstvo tokrat nekoliko skromnejše kot na prvi nabrežinski skupščini, med njim pa sta tokrat sedela tudi predsednika krovnih organizacij SKGZ in SSO Rudi Pavšič oz. Drago Štoka.
**Sprememba zaščitnega zakona**
Na srečanju, ki sta ga povezovala Poljanka Dolhar in Jurij Paljk, je Štoka uvodoma izrazil zaskrbljenost in hkrati solidarnost z uslužbenci vseh 300 organizacij, ki delujejo pod okriljem obeh krovnih. S Pavšičem sta na skupnem omizju z vladnim podtajnikom Saveriom Rupertom zahtevala spremembo zaščitnega zakona, ki ne odgovarja današnjemu času: novo besedilo mora vsebovati postavko o tem, koliko bomo prejeli in kdaj. Ob pomoči senatorjev Tamare Blažina in Ferruccia Sara, si je Štoka zagotovil podporo nekaterih predstavnikov »vplivnejših« strank (poslanca Isidora Gottarda, predstavnikov Južnih Tirolcev in Casinija iz stranke UDC).
Predsednik SSO je k problemom organizacij dodal tudi plačevanje najemnin, »ki nam žrejo kri« (med njimi je tudi sama SSO).
**Vsi smo v isti igri ...**
Še nikoli nismo bili v tako hudem položaju, je bil kratek Pavšič. Italijanska država je naši skupnosti iz zaščitnega zakona namenila 4,8 milijona evrov namesto 8,9 in določila, da gre organizacijam 4,4 milijona evrov namesto običajnih 5,3. Za razliko od prejšnjih let pesti kriza vse organizacije in ne le ene, ki so bile primorane zreducirati delovanje in uslužbencem znižati plače. V prejšnjih letih je bila odločilna pomoč iz Slovenije, ki pa je prav tako v primežu krize, tako da ne moremo pričakovati, da se bo z isto vnemo posvečala nam. »Vsi smo v isti igri, vsi moramo govoriti isti jezik, tako da se bomo trezno in skupaj lotili reševanja tega vprašanja.«
Pavšič je ocenil, da je v tej bitki bistveno sodelovanje z italijansko manjšino v Istri, od države pa moramo zahtevati isto vsoto denarja, kot smo jo prejemali doslej, se pravi 5,3 milijona, brez kompromisov. Predlagal je tudi ustanovitev stalne koordinacije, operativno telo, v katerem bi bili zastopani krovni, vodstva organizacij in njihovi zaposleni.
**Trije pomembni termini**
Štoka in Pavšič sta opozorila na tri kratkoročne termine, na katerih bi lahko rešili marsikatero vprašanje. Se pravi na zasedanje deželne komisije z odbornikom De Anno (13. novembra), na skupno vladno omizje z manjšino (naj bi bilo že v tem mesecu) in na sejo sveta vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu (14. novembra).
**Kje je Dežela?**
Delovanje deželne vlade in skupščine je po Pavšičevem mnenju nezadostno, »kljub temu da letno prejemajo 40 do 50 milijonov dodatka za specifičnost, ki jo mi predstavljamo.« S konkretnimi številkami je postregel Livio Semolič, ki je spomnil, da zakon 38 financira finančno ministrstvo. Njegov 16. člen obravnava financiranje manjšinskih primarnih organizacij, zanje ne določa pa vsote. Isti zakon določa tudi sredstva za dvojezično poslovanje javnih uprav (do največ 2,9 milijona evrov letno) in za ekonomski razvoj videmske pokrajine (do 500 tisoč evrov). Ta sredstva pa zagotavljata dva različna zakona: tisti za proračun, ki določa sredstva za vse tri postavke, in zakon o stabilnosti, ki krije le 16. člen. Za leto 2012 nam po Semoličevem mnenju italijanska vlada zagotavlja okrog 4,5 milijona evrov za manjšinske organizacije. Proračun za leto 2013 predvideva 8,4 milijona evrov (za vse tri postavke) - od tega 5 milijonov za manjšinske organizacije. Kar bi bila lahko lepa novica, pa v resnici ni: gotovo bo manjšina prejela le 2,4 milijona evrov iz zakona za stabilnost, preostali del vsote pa je pod vprašajem. Podobno oz. precej slabše velja za leti 2014 in 2015.
Stremeti moramo po tem, da se v 16. člen zakona 38 vključi postavka 5 milijonov evrov; po Semoličevem mnenju bi bili na finančnem ministrstvu to pripravljeni sprejeti, poseči pa bi morala Dežela FJK. Taista bi si lahko zagotovila sredstva za dvojezično poslovanje javnih uprav, ki ostajajo iz leta v leto neuporabljena, a zanje ni nikoli zaprosila. Za 5 milijonov je prepozno, ostaja pa 900 tisoč evrov. Bo Dežela končno zaprosila zanje? Semolič je prepričan, da je sogovornik manjšine deželna uprava; kot je bilo slišati na nabrežinski skupščini pa sta slovenska deželna svetnika Gabrovec in Kocijančič zatrjevala ravno obratno - naš sogovornik je rimska vlada.
**Kaj zdaj?**
V debati, ki je sledila, se je oglasilo več zaskrbljenih uslužbencev: njihovo vprašanje, koliko lahko naše ustanove preživijo v teh pogojih, je ostalo brez odgovora. Prihodnja poteza bo srečanje z županom Cosolinijem, ki je po besedah občinskega svetnika Stefana Ukmarja pripravljen na srečanje z uslužbenci. Razmišljajo pa tudi o kaki odmevnejši protestni akciji.
**Sara Sternad**
(Primorski dnevnik, 7. novembra 2012)