Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Dvojezična šola v Špetru praznuje 30 let

05/06/2015
Sedež dvojezičnega šolskega središča v Špetru

Slovenska kulturno-gospodarska zveza se veseli tridesetletnice ustanovitve, delovanja in nenehne rasti dvojezičnega šolskega središča v Špetru v Benečiji in čestita vsem, ki so zaslužni za uresničitev velikega in uspešnega izobraževalnega načrta, ki je bistveno obogatil stvarnost Slovencev na Videmskem.
Ko danes ocenjujemo uspešno prehojeno pot, se naša misel neizbežno vrne trideset let nazaj, ko je prva peščica otrok prestopila prag predšolskega dvojezičnega središča v Špetru. Takrat je Zavod za slovensko izobraževanje odprl vrata izvirnemu modelu šole, metodološko in vsebinsko pionirsko vzgojno in izobraževalno pot, ki je slonela na izbiri, da se ponudi beneškim otrokom možnost spoznavanja sveta in svojega okolja ter pridobivanja znanja v dveh jezikih, v italijanščini in slovenščini.
Pobuda je bila sad številnih razprav, razmišljanj in soočenj v okviru šolske komisije SKGZ videnske pokrajine, ki jo je vodil prof. Pavel Petricig, ter bogatih didaktičnih izkušenj, pridobljenih zlasti v popotresnem obdobju, ko je Zavod razvijal vrsto dejavnosti namenjenih najmlajšim (pošolski pouk, tečaji slovenščine, narečni natečaj Moja vas, poletna letovanja Mlada brieza, Barčiča moja).
Okolje je bilo za to dovzetno, saj so na terenu vse bolj vidno in ustvarjalno delovala slovenska kulturna društva. Po potresu se je namreč močno uveljavila želja po ohranitvi svojega izvirnega slovenskega obraza, kar je dalo nov zagon za kulturni in družbenoekonomski preporod. Zato je tudi na šolskem področju prišlo do kakovostnega kulturnega skoka, potem ko je bilo slovensko izobraževanje beneških otrok na goriških šolah stalnica v vsem povojnem času.
Kljub določeni previdnosti v deželnih slovenskih krogih so ustanovitelji dvojezične šole lahko računali tudi na solidarnostno pomoč in podporo slovenske manjšine, v prvi vrsti Slovenske kulturno-gospodarske zveze. Neznank je bilo mnogo tudi zaradi takratne neugodne politične klime, kot je dokazala kasnejša zahtevna in dolgotrajna pot do priznanja dvojezične šole. Prvi pomemben dosežek je bil uspešen priziv na predsednika Republike Italije.
Tako v pripravljalnem delu (določitev vsebine in metodologije pouka, evidentiranje in oblikovanje učnega kadra...) kot v vztrajnih političnih prizadevanjih za priznanje in pri vodenju same šole je imel vodilno vlogo prof. Pavel Petricig, ki je zbral okrog sebe številne kvalitetne sodelavce. Njemu naj gre vse naše priznanje in naša zahvala. Med njegovimi sodelavci je odločilno prispevala tudi s strokovnega vidika k uspehu šole dolgoletna ravnateljica središča prof. Živa Gruden. V italijanskih krogih pa je bila zlasti v začetnem obdobju Petricigu v pomembno strokovno in politično oporo profesorica videnske univerze prof. Silvana Schiavi Fachin.
K uspehu šole je seveda prispevalo tudi učno osebje, ki je sprejelo nemajhne izzive in je bilo v letih do podržavljenja večkrat neposredno prizadeto zaradi finančnih težav, ki so pogosto pestile šole. Protagonisti šole, ki so zagotovili njen uspeh in njeno stalno rast, pa so prav gotovo starši otrok, ki so zaupali svoje otroke izobraževalni ustanovi, četudi ni bila v začetnem obdobju vrsto let uradno priznana, ampak so pozitivno ocenili njen izobraževalni model. Kasneje pa so si s svojo vztrajnostjo, nepopustljivostjo in odločnostjo priborili nadgradnjo osnovne šole, odprtje nižje srednje šole. Ko so morali učenci in dijaki iz varnostnih razlogov zapustiti svoj stari sedež, pa so dosegli, da je dvostopenjski zavod našel novo skupno domovanje.
Nedvomno je šola največji kapital, v katerega je vredno in potrebno z dobrim kvalitetnim pedagoškim delom še naprej vlagati. Čaka nas veliko izzivov: v prvi vrsti, da se špetrski model šolskega pouka razširi v druge doline Videmske pokrajine in da se za vse mlade, ki zapuščajo dvojezično šolo, poskrbi za razne pošolske dejavnosti. Le tako se bo celovito uresničil sen, ki ga je pred nekaj desetletji zasledoval prof. Pavel Petricig.
Rudi Pavšič, predsednik SKGZ