Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Goriški lok: deželna odbornica za šolstvo Loredana Panariti o slovenski šoli

04/05/2015
Livio Semolič in Loredana Panariti
V komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž je v sredo zasedal Goriški lok, ustaljena pobuda SKGZ za razmišljanja in razprave o družbenih dogajanjih v Gorici in okolici. Pokrajinski predsednik zveze Livio Semolič se je v slovenščini z vprašanji in iztočnicami pogovarjal z deželno odbornico za šolstvo. Loredana Panariti mu je odgovarjala v italijanščini in pripetila se je praksa, ki jo tolikokrat opevamo, da se namreč na obmejnem ozemlju govorec izraža v svojem čustvenem jeziku, poslušalec pa ga razume in nato uporablja prav tako svoj sporazumevalni kod.
Publika je bila maloštevilna, a kvalificirana. Med petnajstimi udeleženci so bila zastopana tri ravnateljstva, deželni urad za slovenske šole, Paritetna komisija, organi staršev, učno osebje in deželna raven prireditelja. Če je z izbiro kraja bila presežena miselno opredeljena uporaba prostorov, še ni preživet »opredeljen« obisk ljudi. Treba bo pač vztrajati.
Pogovorne vsebine so zaobjele široko pahljačo vprašanj, ki se tičejo vseh šol s slovenskim učnim jezikom skupaj in v posameznih pokrajinah, dilem in iskanj, s katerimi se ukvarja državni šolski sistem in tisti v deželi FJK, sredstev, ki bi bila potrebna za uteho vsaj najnujnejših zahtev, uvajanja slovenskega jezika v šole z italijanskim učnim jezikom, osipa, ki bi ga morali znižati pod 10 odstotkov, pretakanja čezmejnih vpisov, kakovosti slovenskega jezika in še in še. Odbornica je odgovarjala prisebno, prav nič propagandno, za nekatere specifične dileme je obljubila poglobitev in naknadne odgovore, ki ne bodo vselej in nujno odrešujoči. Rešitve so pogosto odvisne od razpoložljivih sredstev, a tudi od ohranitve avtonomije deželnih struktur. Zaposlitveni organik je odvisen od vsedržavnih izbir, nekaj drugih postavk pa mora ostati v domeni deželne uprave.
Po odborničini izkušnji in poznavanju stanja je odprtost do spoznavanja drugega iz istega okolja zelo razširjena tako v naši deželi kakor na Obali. Šolska populacija v FJK se kaže kot odprta, pluralna, evropska in naklonjena jezikovni raznolikosti. Uvajanje slovenščine ponekod že poteka, drugod o tem ne vedo ničesar, niso pa proti. Postavljajo vprašanje, čemu naj služi poznavanje jezika maloštevilnega naroda. Takšno utilitaristično vprašanje je mogoče preseči le s kulturnim dozorevanjem, s humusom najrazličnejših poznavanj, ki jih moramo posredovati v prostor o zgodovini, krajini, prireditvah, arhitekturi, prevodih besedil, umetnosti.
Sistem šol s slovenskim učnim jezikom vzbuja zanimanje tudi pri starših večinskega naroda, ker je dinamičen, raznolik, odprt in dosega dobre evropske parametre. Na Tržaškem in Goriškem se je stoletna napetost unesla, zato se vpisi v slovenske šole množijo. Videmska pokrajina pozna drugačna izhodišča. Na njenem območju manjka navedeni humus radovednosti in zanimanja, da bi se pozitivna izkušnja dvojezične špetrske šole pomnožila.
Za povečanje kakovosti ponudbe slovenskih šol v FJK je pomembna postavka izobraževanje učnega osebja tudi na univerzah v Sloveniji. Več bi moralo biti izmenjav otrok in učiteljev z bivanjem v Sloveniji zato, da pridejo v stik z živim jezikom okolja. Ponekod je čutiti pretirano zasidranje na ustaljenih vedenjskih in programskih obrazcih, ki učni kader, starše in otroke pomirjajo, ker zagotavljajo nekaj trdnih opornih točk. Tako postane poučevanje okorno.
Poklicno izobraževanje je splošno vzeto kakovostno. Potrebno se mu je posvetiti, ker se ga oprijemajo šibkejši družbeni sloji, ki se kaj radi odločijo za izbris in povečanje osipa prav med populacijo, ki je v labilnem socialnem stanju. Dežela veliko vlaga v ta izsek izobraževanja: letno namenja petindvajset milijonov evrov, država jih prispeva le pet.
Pretakanje vpisov čez mejo, kar je zlasti med Gorico in Novo Gorico olajšan pojav zaradi osmoze v okviru tako rekoč enotnega urbanega tkiva, je zanimiv in celo koristen pojav. Postaviti pa je potrebno jasne mejnike. Sodelovanje in dopolnjevanje se kaj lahko spremenita v konkurenčnost, kar pa ni dopustno, saj ustvarja nerodne napetosti, nevoščljivosti in sindikalne težave. Število dijakov v razredih, oddelkih in šolah namreč opredeljuje in pogojuje organik, se pravi sestavno in številčnost zaposlenega osebja.
Potrebno, a zapleteno bo najti rešitve za dodatno usposabljanje tistih dijakov in učencev v šolah s slovenskim učnim jezikom, ki so primorani zaradi priliva sošolcev z omejenim ali ničnim znanjem slovenskega jezika stopicati na mestu in čakati na njihov učni napredek. Do deset let nazaj je bila to specifika slovenskih šol, ki je večinsko upravno osebje na deželni ravni ni uspelo dovolj dojeti. Ko se sedaj tudi šole z italijanskim učnim jezikom znajdejo s 5-, 10- ali 25-odstotno prisotnostjo učencev in dijakov iz drugih celin, je opozarjanje na zamik znanja bolj dojemljivo. Tudi za slovenske šole bo potrebno najti sredstva za dodaten učni kader, ki naj omogoča preseganje stopicanja in občutek parkiranja, ki ga doživljajo otroci z dobrim znanjem slovenščine. Ne gre namreč več za zgolj manjšinsko šolo, ki skrbi za preživetje jezika, kulture in znanja svojih pripadnikov, temveč za storitveni servis v korist celotnega prebivalstva.
Prav je, da izobraževalni sistem s slovenskim učnim jezikom sprejema vse tiste, ki si želijo dojeti in usvojiti slovenski miselni svet, hkrati pa ne more zaradi tega žrtvovati kakovosti poučevanja celih generacij znotraj svoje narodne skupnosti.
Aldo Rupel
(Primorski dnevnik, 1. maja 2015)