Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Goriški lok o krizi politike in družbe

25/05/2013
Gorica, 21.05.2013 - Albert Vončina, Igor Kocijančič, Mara Černic in David Peterin
Na vprašanje, ki si ga postavlja Goriški lok, ali gre za krizo politike oz. za krizo družbe, bi lahko enostavno odgovorili, da gre za oboje, saj je politika družbeni pojav, družba pa je odvisna od politike. V torek pod večer so prisotni na »klepetalnici« v Fieglovi knjižnici vprašanja in odgovore nekoliko bolj razčlenili. Glavni sogovorniki so bili Albert Vončina, ki je ponujal iztočnice, odgovarjali pa so podpredsednica pokrajine Mara Černic, do nedavnega deželni svetnik Igor Kocjančič in goriški občinski svetnik David Peterin ter nekateri poslušalci med prepičlo publiko. Na prvo iztočnico je Kocjančič odgovoril, da so nekatera mladinska okolja precej zavzeta in odgovorna, na deželnih volitvah pa se je pokazala vzporednost z državnim trendom. V Sloveniji so se kaj hitro naveličali parlamentarne demokracije, če sodimo po številu volilnih udeležencev, na Hrvaškem pa sploh. Černičeva je ocenila, da nimajo državljani več nekdanjega občutka, da morda razpolagajo z orodjem vplivanja. Peterin je dodal, da nista v Drugi Republiki niti »liberalna revolucija« niti levica uresničili reform. Zato se lahko zgodi, da bodo ljudje šli na ulice.

Z zagrenjenostjo so bili posejani odgovori na vprašanje, ali si politiki sploh prizadevajo za zaupanje ljudi. Nizki odstotki pri volilni udeležbi kandidatov ne zanimajo, ker so itak izvoljeni ne glede na absolutna števila volivcev. Če hoče imeti politik svoje ljudi na voliščih, potem jim mora prisluhniti, uravnavati mora različne interese in blažiti nejevoljo občanov, je menila Mara Černic in dodala, da je ciničnost poguba za politiko skoraj toliko kot pretirana birokracija. O zadnjih deželnih volitvah so vsi trije verižno menili, da so bile značilne po visokem številu osebnih preferenc, da je to dokaz zaupanja posameznemu kandidatu/tki, veliko manj pa strankam, saj je kar strašljiva izguba glasov v absolutnih številih. Seracchianijeva bo zato imela bolj proste roke kot Illy, ki je moral upoštevati koalicijske partnerje. Je pa na zmago leve sredine vplivalo kar nekaj vidnih dejavnikov, ki kažejo na to, da so desnosredinski volivci ostali v precejšnjem številu doma. Poleg tega je opredeljena levica - tako je iz publike posegel Livio Semolič - imela težave s predložitvijo svoje liste in veliko glasov je šlo reformistom DS. Kandidat Bandelli je odnesel desnici 12.000 glasov, La Destra ni zbrala dovolj podpisov, zato ni pripomogla v skupni kotel in rezultat leve sredine je na dlani. Vprašani so se še najbolj razgovorili o neupravičenih predpravicah politikov. Mara Černic je ocenila, da gre za popolno izgubo čuta za stvarnost; ni omejitev in Tondo je celo opravičil razdeljevanje sredstev preko svetnikov po liniji poznanstev in povezav. Kocjančič je spomnil, da je razdeljevanje sredstev civilni družbi iz strankarskih znanih ali manj znanih proračunov potekalo že med Prvo Republiko, le da je vse teklo v skladu z zdravo pametjo in pod nadzorom notranjih struktur. Peterin je mnenja, da se je vse zaostrilo in je prišlo pod drobnogled, ker je minilo obdobje debelih krav. Poleg tega v Italiji pristopi po zdravi pameti ne delujejo, vsekakor pa se opredeljuje za ohranitev javnega financiranja, saj bi drugače šli v politiko le petičneži.

Med značilnostmi sedanjega razburjenja v zvezi s strankami je večja ali manjša oz. ničelna odprtost do članov mlajših let. Mladost sama po sebi ni zagotovilo kakovosti, na drugi strani pa zasidranost starejših na brezštevilnih funkcijah ne omogoča prenove, svežine, dinamike, dialektike... Kadrovanje je sedaj postavljeno na glavo. Tako pri Krščanski demokraciji kot pri Komunistični stranki, manj pri Socialistični, je bilo pomembno imeti svoje mesto v stranki, v kateri so te vsakoletno ali ob volilnem ciklusu ocenili in odločili, kaj bo s teboj. Potem pa so začeli vpadati outsiderji, pogosto po izboru vodilnih, ki so izbirali najbolj poslušne. Linija stranke se ne odloča na seminarjih, sestankih, srečanjih. Paradoksalno povedano zvejo o strankarski liniji tudi srednje visoko postavljeni funkcionarji iz televizijskih oddaj, kakršna je Ballaro'. Aldo Rupel je bil mnenja, da družbenim zakonitostim ni mogoče uteči; smo v fazi antiteze, ki bo trajala še nekaj let, preden pride do nove sinteze morda v obliki kritične mase brezposelnih intelektualcev, ne več delavcev v modrih kombinezonih, ki nimajo dovolj tehnološkega in kompleksnega znanja za vodenje sodobnih družb. Glede korupcije je oblikoval mnenje, da gre za posledico negativne selekcije pri kadrovanju. Občinska svetnica Marilka Korsič je dejala, kako je nujno, da je osnovno politikovo izhodišče poštenost do okolice in družbenih vprašanj; v mlajši generaciji pa primanjkuje poleta in zanimanja za »javno dobro«; v Italiji smo prešli iz ene anomalije v drugo. Vprašanje je, ali bomo dosegli v tretjem povojnem obdobju nekakšno ravnovesje. (ar)
(Primorski dnevnik, 25. maja 2013)