Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Goriški lok o usodi pokrajin

23/01/2012
Gorica, 20.01.2012 - Udeleženci srečanja Goriškega loka
Različni ljudje si različno razlagamo prispodobe. Verjetno je tista o Goriškem loku, naslovu za diskusijske dogodke, najbolj razširjeno dojeta kot geometrijski lok, ki (naj) zaobjame širok krog stvarnosti. Privlačnejša mi je misel na pravi lok - vsekakor goriški - ki usmerja puščice na razna tematska področja. V petek je puščica bila usmerjena v morebitno žgočo ukinitev Pokrajin, ki so vmesni člen med Deželami in Občinami. Namera ni nova, saj se o tem govori že petnajst let, zlasti od leta 2006 dalje, a je gospodarski krč potisnil dvom o upravičenosti pokrajin v sam vrh lestvice ukrepov, ki naj razbremenijo trošenje sredstev za upravne aparate.
Zastopnik prireditelja SKGZ, David Peterin, se je kot moderator skoraj dve uri pogovarjal z dvema glavnima gostoma - Maro Černic in Igorjem Dolencem - in petnajstimi poslušalci. Gosta sta, glede na vsebino večera, v sami špici zastavljene tematike, saj sta podpredsednika goriške in tržaške pokrajine. Iztočnice za razpravo je vodja večera porazdelil v štiri sklope. Beseda je tekla o pristojnostih pokrajinskih uprav, prednostih oziroma pomanjkljivostih njihove ukinitve, učinkih ukinitve na slovensko narodno skupnost v FJK in ostalih izbirah. Gosta sta izmenično odgovarjala in se dopolnjevala brez protislovij, saj so problematike Pokrajin Gorica in Trst precej podobne glede na velikost, število prebivalcev, obmejnost, prisotnost jezikovnih skupnosti, pristanišč, orografije (Kras, Brda)... Tako sta si podobni, da bi se v primeru povezovanja v večje enote celo združili.
Tu je umestnem srbski vzklik »Bože spasi!«, kajti tako Mara Černic kot Igor Dolenc sta potrdila izkušnje tudi prisotnih poslušalcev, da bo ogenj v strehi, čim bi se ta možnost opredmetila. Nekaj pa bo le treba izbrati. Najslabše bo, če bosta Trst in Videm enostavno pohrustala vsak po en kos Posočja.
Sicer pa si obnovimo zadolžitve pokrajinskih uprav. Pokrajine zakonsko sledijo dejavnostim na področju varstva okolja z nadzorom nad dogajanjem v ozračju, na tleh in v vodah, ukvarjajo se z usklajevanjem odnašanja in uničevanja odpadkov, z omrežjem pokrajinskih cest, s srednjim šolstvom, z dovoljenji za lov in ribolov; zaradi občutljivosti do kakovosti življenja pa po malem tudi z mladinskimi vprašanji, civilno zaščito, zaposlovanjem (za odpuščene delavce), kmetijstvom (škoda zaradi divjadi in uveljavljanje proizvodov), usklajevanjem javnih prevozov...
Nekatere zadolžitve so pač premajhne za deželno in prevelike za posamezne občinske uprave, sta se strinjala Černičeva in Dolenc, ki sta pojasnila, da bi z ukinitvijo Pokrajin prenos zadolžitev na Deželo povzročil 20 odstotkov več stroškov, prenos na Občine pa bi enostavno ne bil mogoč, saj so te enote preveč liliputanske za upravljanje česarkoli bolj zapletenega. Trst bi bil pač izjema.
Manjšinska narodna skupnost bi z ukinitvijo ne izgubila le na reprezentančnosti, temveč bi se njena odprta vprašanja znašla v deželnem talilnem loncu, medtem ko je v pokrajinskih razsežnostih še razpoznavna. Da bi pa občinske uprave imenovale nekoga v nadobčinsko telo, ki bi jih usklajevalo na raznih področjih, je skregano s pametjo. Zakaj naj nekdo usklajuje nekoga, od katerega bi bil imenovan? Sicer pa bi na Goriškem ne mogle vse Občine imeti svojega zastopnika v novem telesu, kaj šele, da bi se do njega dokopala naša narodna skupnost! Vse kaže tudi, da je z odlokom ustavno nemogoče ukinjati izvoljenih teles, saj bi nekdo na primer z odlokom ukinil kakšno vejo sodstva in se posledično spremenil v edinega Salomona. Tudi javno mnenje je proti pokrajinskemu ustroju, ker nima jasnih pojmov, čemu služi.
Varčevanje pa je nujno, čeprav izpade ob branju časopisov, da je vse izrecno potrebno. Rezerve so v številnih pokrajinsko vzporednih ustanovah, ki nimajo več nobenega smisla, ali so predimenzionirane navzgor. Koristno bi tudi bilo preseči drobnjakarstvo, ki izhaja iz brezštevilnih postavk: teritorij, zgodovinska posebnost, oblika tal, kmetijska, industrijska in še kakšna proizvodnja, kmetijske izjemnosti, prometne povezave, vodotoki, narečja in morda celo podnebje... Sprejeti je potrebno dejstvo, da bo do sprememb prišlo. Pametno se je nanje pripraviti.
Na srečanju je bilo povedano mnogo več, a zaključimo še z vtisom, da si strankarska politika kot pes grize rep in velikih sprememb na tem področju ne bo prebavila. Zato se lahko pripeti, da bodo objektivne družbene zakonitosti usekale v sedanje nedorečenosti. V tem primeru bo celotna zadeva kot tank brez voznika.
Aldo Rupel
(Primorski dnevnik, 22. janurja 2012)