Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Javno srečanje z evropskih poslancem Jelkom Kacinom

16/04/2014
Evropski poslanec RS Jelko Kacin gost Goriškega loka
Pogostna prisotnost na najrazličnejših predavanjih, predstavitvah knjig, razstavah, pobudah, proslavah in konferencah daje kronistu vtis, da ima resnično možnost usposabljanja, dopolnjevanja in izpopolnjevanja, ki so celo primerljiva z univerzo za tretje življenjsko obdobje. Odmisli pa in se ne zaveda, da gre vseskozi za vsebine, ki zemljepisno nikoli ne presegajo polmera sto kilometrov v zračni črti od Gorice. Potem se pripeti, da pride v goste evroposlanec, na primer Jelko Kacin, ki skupaj z drugimi sedmimi kolegi zastopa Slovenijo v Evropskem parlamentu, in tisti polmer se podaljša na deset tisoč kilometrov, poslušalci pa začutimo, kako zatavamo v razmere, okoliščine in razsežnosti, ki se požvižgajo na krajevna dogajanja, napetosti in patetična zadoščenja.
Pred dobrim tednom je v goriškem Kulturnem domu Livio Semolič v imenu prireditelja SKGZ nagovoril Kacina in ga s kratkimi iztočnicami popeljal na poglavja evroskepticizma, na 10. obletnico vstopa Slovenije v EU, na gospodarsko stagnacijo evrocone, na posledično razočarano odhajanje mladih v tujino ... Gost je najprej spomnil na zapleten čas, ko se je Slovenija odločala za vstop v EU, saj je tedanji referendum bil povezan z vstopom v NATO pakt v trenutku, ko je zavezništvo napadlo Irak. Če bi se mesec pred referendumom ne pripetil atentat na srbskega politika Džindžiča, kar je slovensko javnost spomnilo, da varnost ni neka trajna danost, bi pozitivna izida bila vprašljiva. Če bi Slovenija bila »normalna«, bi morala biti zadovoljna s potekom dogodkov, saj ima sedaj le s Hrvaško nadzorovano mejo. Zadeve so dobro tekle, ni pa prišlo do potrebnih privatizacij. Janševa opcija je preprečila prodajo Merkatorja v Srbijo. Finančni klobuk sta postavili družbi Istrabenz in Laško, a prišla je kriza, nato nekrita zadolževanja, pritiski bank in sedaj je stanje na psu.
Po Kacinovem mnenju Slovenija nima vzroka, da žaluje nad pojavom odhajanja mladih v tujino. Za Poljake, ki so odhajali v milijonih, se je izkazalo pozitivno: nabrali so si izkušenj in so se masovno vračali ter ustanavljali lastna podjetja. Evropa ima v svoji zasnovi prost pretok blaga, idej in ljudi. V Sloveniji je glavna zavora preteklost, saj se z njo stalno obremenjuje. Drugod po Evropi so kolaboracionizem jasno opredelili in arhivirali v prvih petnajstih povojnih letih, pri nas pa se to vrača spet in spet, ob vsakih volitvah, seveda v povezavi s povojnim maščevanjem. Do Hude jame je potreben civilizacijski pristop in nato stopiti dalje. Kacinu pa se dogaja, da mora ob vsakem TV nastopu počakati na Peterletovo časovno razpoložljivost, ker naj bi sicer ne bila oddaja »uravnovešena«. V Bruslju ni globokih delitev. Tam slovenski evropski poslanci sodelujejo, se obveščajo, se usklajujejo, saj bi sicer nikamor ne prišli, ko pa morajo v osmih kriti vse dejavnosti, za katere ima samo Italija skoraj petdeset predstavnikov. Vsak Slovenec mora biti kar v treh komisijah, Kacin sam pa je (podobno ostali) dodeljen za Balkan, korejski polotok, Irak, ad hoc za Sirijo in sedaj za Ukrajino. Občutek imajo, da ta njihova složnost moti politiko v Ljubljani, ki je v parlamentu vsa razcefrana.
Iz dveh desetin prisotnih je prišlo kar nekaj razmišljanj in vprašanj. Najprej o potrati, ki izvira iz neprestane selitve glavnih evropskih ustanov iz kraja v kraj. Do tega pojava je bil gost neposredno kritičen, a vzrok tiči v dejstvu, da je parlament nemočen, o vsem odločajo predsedniki vlad, v glavnem le petih-šestih najmočnejših, ki si postavljajo izmenične prepreke. To bo ostal velik problem, dokler ne bo parlament, ki je edini izvoljen pravnomočno, prevzel suverenost nad odločanjem. Tudi Putin je zato močnejši, ko pa romajo k njemu v procesiji, namesto da bi šla na primer Merklova in mu posredovala enotna stališča. Dolgoročni interes Evrope je, da Rusija in ostale vzhodne države vstopijo v zvezo (morda brez Sibirije), da se skupaj s Kanado oblikuje milijardna skupnost ljudi, ki naj uravnovesi številčnost drugih predelov sveta, sicer se bo sistem porušil. Gre enostavno za preživetje.
Govor je bil še o pomanjkanju spodbujanja, kar je značilno za Barrosa, o bančni uniji, o populizmu, ki ni apriorno negativen pojav, saj je kritičen do status quo, ki ga zagovarja vladajoča Ljudska koalicija, o večanju socialnih razlik, ki bodo še večje, če ne stečejo gospodarske strategije. Predavatelj je pojasnil nekaj, kar verjetno ni povsem jasno: socialna politika ni odvisna od EU, temveč od vsake države posebej in nobena ne dovoli, da bi se EU vtikala. Nujno potrebna pa je enotna fiskalna politika.
Skratka, do druge polovice maja bo umestno še kaj izvedeti v zvezi z razsežnostmi, ki gredo do Finske, Irske, Uralov in Malte, če želimo zavestno stopiti na volišča in oddati pameten glas. Ta zadnji stavek je sicer kronistovo maslo, a se gotovo gost in predavatelj Jelko Kacin z njim strinja. (ar)
(Primorski dnevnik, 15. aprila 2014)