Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Jeziku je manjšina v zadnjih letih posvetila veliko pozornosti

03/01/2014
NULL
Povod za ta poseg je prispevek Petra Černica, ki je bil objavljen 27. decembra v rubriki Žarišče z naslovom Manjšina in jezik. V nadaljevanju bom obravnavala tri avtorjeve trditve. Te so: uveljavljane multikulturnosti postavlja na stranski tir jezikovno vprašanje; v zadnjih dvajsetih letih manjšina ni posvečala jeziku primerne pozornosti, saj se je razprava o jeziku začela šele na letošnji Dragi; predloge o opazovalnicah ali delavnicah (strokovnih ustanovah?) gre jemati kot propagandne predloge, saj niso potrebne, ker jih že imamo, čeprav jih ne priznavamo.
Znano je, da so v Evropi nekatere skupnosti govorcev manj razširjenih jezikov v zadnjih desetletjih skušale oživiti ali/in razširiti rabo svojega jezika. Pred dobrimi dvajsetimi leti so tako jezikovni aktivisti kot teoretiki postavljali v ospredje podpiranje jezikovnega prenosa preko vzgoje in javnih občil. Kasneje so prvo mesto zasedli politično priznanje, zakonodaja in pravice ter javni viri. Pri manjšinah, ki so te cilje dosegle, pa se je izkazalo, da prenos politike v stvarnost ni samoumeven in da se je prav v tej fazi marsikaj zataknilo. Čeprav so bile te reforme potrebne, so se izkazale za neučinkovite tam, kjer niso predvideli posegov, usmerjenih v oživljanje in širjenje rabe jezika med konkretnimi govorci, ki jezik uporabljajo v vsakodnevni komunikaciji in ga tako tudi prenašajo na naslednjo generacijo.
Zakoni namreč jamčijo pravico do rabe jezika, ne pa ohranjanja in nadgrajevanja komunikacijskih sposobnosti govorcev manjšinskega jezika. Tako se zna celo zgoditi, da lepega dne zakone imamo, produktivnih govorcev pa je vedno manj ali jih ni več, kljub temu da se posamezniki še dalje identificirajo z manjšinskim jezikom.
V krajih, kjer so dosegli pravno varstvo, so zato preusmeriti moči, ki so bile v prejšnjih desetletjih osredinjene v doseganje pravic, in začeli delati ne le na tem, da se ljudje poslužujejo jezikovnih storitev, ki jih predvidevajo zakoni, ampak tudi na posegih, usmerjenih v ustvarjanje pogojev in potrebe med govorci po rabi jezika v praktičnosporazumevalne namene. Ugotovili pa so tudi, da je oživljanje oz. ohranjanje jezika mogoče, le če se število govorcev širi. Da to uresničimo, je potrebno pridobiti nove govorce, ki jih seveda lahko najdemo samo med negovorci, t.j. med govorci večinskega jezika, ki se običajno odločijo za učenje manjšinskega jezika le, če živijo v večjezičnosti in večkulturnosti prijaznem okolju.
Ohranjanje manjšinskega jezika se namreč veže tudi na priložnosti parcialnih identifikacij večine z manjšino, ki se ustvarijo ob uresničevanju načel medkulturnega življenja in politike, ki na tak način deluje v prid manjšinskemu jeziku in ne smrtonosno, kot o tem misli avtor omenjenega Žarišča. Primeri v svetu dokazujejo, da uveljavljane multikulturnosti in gojenje medkulturnega dialoga ne izkopavata manjšinskih jezikov, ampak ustvarjata večjezičnosti prijazno okolje in s tem prispeva k ohranjanju in razvoju manjšinskih jezikov.
Dalje bi rada izpostavila, da v svetu izvedeni poskusi in posegi, usmerjeni v oživljanje in ohranjanje manjšinskih jezikov, temeljijo na delu in spoznanjih strokovnjakov, ki delujejo v okviru specifičnih ustanov in inštitutov, katerim družba priznava kompetence in suverenost. Kot rečeno, avtor petkovega Žarišča misli, da take ustanove že imamo, čeprav jih ne priznavamo. Če družba česa ne priznava, je - žal- kot, da tega ni. Zato bi bilo primerno, da avtor pove, katere so po njegovem mnenju delavnice oz. opazovalnice, s katerimi že razpolagamo.
V takih ustanovah v svetu se strokovnjaki (in ne dobronamerni entuziasti brez strokovnega znanja) posvečajo jezikovnemu načrtovanju in z jezikom povezanimi dejavnosti, med katere sodijo npr. tudi tiste s področja profitnega trženja jezika (o tem zelo zanimivem argumentu morda kdaj drugič).
Ne strinjam se s Černicem niti, ko pravi, da manjšina v zadnjih letih ni posvečala jeziku potrebne pozornosti. Trditev, da sta si v zadnjih dvajsetih letih za slovenski jezik strokovno, a neuspešno, prizadevala samo Slavistično društvo in društvo Edinost, kot da bi se razprava o jeziku začela na zadnji Dragi (ta je namreč časovni razpon, ki ga Černic navaja), ni resnična. Avtor sicer omenja primere dobre prakse, a jih ločuje od konteksta. (Če manjšina ni posvečala jeziku potrebne pozornosti, kam naj torej lociramo primere dobre prakse?)
Seveda to ni mesto za zgodovino prizadevanj na področju ohranjanja slovenščine v Italiji, zato bom navedla le strateški projekt JezikLingua, ki je financiran s sredstvi Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007-2013. Navajam ga kot primer dosežka, ki ni nastal iz niča, ampak na osnovi sodelovanja med nosilci projekta: Inštitutom za slovensko kulturo iz Špetra, SKGZ ter SSO in najpomembnejšimi združenji in ustanovami italijanske narodne skupnosti v Sloveniji, raznimi univerzami itd., in ki sloni na v času pridobljenem znanju, izkušnjah in medkulturnem dialogu.
Ni moja naloga, da na tem mestu predstavim cilje in dejavnosti projekta JezikLingua, ki je res obširen in o katerem (če nismo sledili poročanju v medijih) lahko več izvemo, če obiščemo spletno stran www.jezik-lingua.eu in če se odločimo, da bomo v bodoče sledili vestem o njegovih dosežkih. Naj spomnim le na eno izmed dejavnosti, na usluge za govorce in ne govorce slovenskega jezika v Italiji in italijanskega jezika v Sloveniji. Gre za brezplačne tečaje slovenščine v Italiji in italijanščine v Sloveniji, svetovanje za starševstvo v večjezičnem okolju; igre, publikacije, spletno gradivo in različne z jezikom povezane dejavnosti za otroke, promocijsko gradivo, slovarje, spletno jezikovno svetovanje, spletno gradivo za spodbujanje večjezičnosti in večkulturnosti. Gre torej za dejavnosti, namenjene razvoju jezikovnih veščin med najmlajšimi, mladimi in odraslimi govorci manjšinskega jezika in širjenju števila govorcev manjšinskega jezika med večinskim prebivalstvom, ki so bile izbrane tudi na osnovi nekega znanja o tem, kako se jezik promovira in ohranja.
Tudi drugi uspešni proizvodi projekta, kot so muzej SMO v Špetru, Infolibro v Kopru, raziskave, prevodi, publikacije, posveti, sodelovanje med šolami in še druge dejavnosti, ki v sklopu projekta prav tako spodbujajo promocijo kulture jezikov, slovenskega v Italiji in italijanskega v Sloveniji, zgovorno pričajo o večletni učinkoviti naložbi obeh manjšin v jezik, o pridobljenem znanju, o strokovnih naporih in dosežkih in ne nazadnje, tudi o uspehu medkulturnega političnega dialoga.
*Susanna Pertot*