Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Kljub zapletom se težave šole rešujejo

08/09/2014
Livio Semolič
Ne pomnim šolskega leta, ki bi začelo brez večjih ali manjših težav. To je pač negativna značilnost italijanskega šolskega sistema, v okviru katerega delujejo tudi slovenske šole v FJK.
Tudi sam zato delim zaskrbljenost vseh tistih, ki so v teh dneh izpostavili določeno kritično stanje, v katerem bodo morale delovati naše šole v novem šolskem letu. Tu gre v prvi vrsti za hudo pomanjkanje ravnateljev (tudi zaradi obvezne upokojitve, ki jo predvideva pred kratkim odobrena reforma javne uprave) in posledično uporabo metode regenc, s katero se bodo ubadale pravzaprav vse šole v naši deželi in seveda tudi drugje. Ne pozabimo namreč na kar precej primerov posameznih ravnateljev, ki bodo morali istočasno upravljati številne razno razne šole z nekaj tisoč učencev, kar je seveda nedopustno! Zaradi tega bo v teku leta razpisan vsedržavni natečaj za ravnatelje in upravno osebje, ki ima nadvse pomembno vlogo pri delovanju šol. Pri tem ni torej nobenega dvoma, da moramo še naprej napeti vse možne energije in delovati usklajeno do sedanje vlade ter zahtevati ustrezno rešitev perečih problemov in dejansko uresničitev vladne napovedi o omenjenem razpisu v nekaj mesecih. To naj bo tudi glavna prioritetna tema naslednjega vladnega omizja, kot je sicer pred kratkim v dopisu podministru Bubbicu predlagal predsednik SKGZ-ja Pavšič.
Povsem drugače pa gre obravnavati problem osebja goriške in tržaške izpostave urada za slovenske šole, ki ga predvideva zakon 932 iz leta 1973. Zadeva je še vedno čisto tehnične narave in še ni prešla na politično raven, ker so ministrski funkcionarji na nesrečno pobudo prejšnje deželne ravnateljice Beltramejeve prenesli državni advokaturi tozadevno vprašanje. Zaradi te nerodnosti, o kateri smo bili šele naknadno obveščeni, danes funkcionarji žal ne upajo prevzeti odgovornosti za imenovanja (ker osebno odgovarjajo), četudi v resnici ne obstaja nobena nasprotna direktiva. Verjamemo vsekakor, da bo vsaj problem goriškega šolskega urada takoj rešen in da bo tako postal ponovno operativen.
Sicer med nami ni nobenega dvoma in vsi se strinjamo s Sindikatom slovenske šole, da novo nameščeno osebje po zakonu 38/2001 ne nadomešča dosedanjega osebja predvidenega po zakonu 932 in to je bilo tudi že izpostavljeno na pristojnih mestih. V tem trenutku pa rešitev problema ni v rokah ne politike in niti civilne družbe, pač pa državne advokature, ki se mora izreči. V nesrečnem primeru negativnega odziva pa bomo naknadno vsi na potezi za složno in odločno reakcijo.
Drugače pa bi izrazil tudi svoje začudenje ob branju določenih javnih posegov, kjer se postavlja v dvom nekatere zelo pomembne zakoličene dosežke in se tako vnaša v javnost nepotrebno zmedo. Mislim predvsem na dve zelo specifični normi, ki sta bili doseženi s popravki poslanke Tamare Blažine k dekretu št. 104/2013: tista, po katerem ne bo potrebna nobena predselekcija za natečaj ravnateljev slovenskih šol in tista, še bolj pomembna, ki daje slovenski deželni šolski komisiji pristojnost OBVEZUJOČEGA mnenja glede šolske mreže slovenskih šol v Italiji. Torej daleč od tega, da bi karkoli ukinjali in stlačili v eno samo šolo.
Skratka, kar nekaj problemov pa vendar tudi nekaj dosežkov v zadnjih letih (ne pozabimo npr. na pridobitev ločenih organikov v času največjih rezov znotraj italijanskega šolskega sistema!), kar nas spodbuja, da nadaljujemo z načrtnim delom, ki sloni na stalnem usklajevanju med deželnim vodstvom naših šol in tistimi, ki vsakodnevno delujejo v korist naše šole, od Sindikata do izvoljenih predstavnikov in civilne družbe.
Seveda se v določenih primerih napori tudi izjalovijo in je potrebno začeti vse znova, kot se je zgodilo po večletnem naprezanju za širitev dvojezičnega šolstva v videmski pokrajini. Tu pa pridejo do izraza tudi drugi dejavniki ali krokarji, ki se zbudijo vedno v nepravem trenutku. Ni namreč dopustno, da se po nekaj letih truda na vseh ravneh in usklajenih korakih med vsemi (krovnima organizacijama SSO in SKGZ, javnimi upravami, deželo, šolskim uradom, vse do slovenske poslanke v Rimu in samega ministrstva) nekateri zbudijo post festum in na beneškem manjšinskem štirinajstdnevniku blatijo prav tiste, ki so se najbolj trudili za dosego širitve dvojezičnih šol, kot je predvideno po zaščitnem zakonu. Zlonamernost ali kaj več ??
Marsikje so torej še prisotne določene nedorečenosti in zapreke, ki bremenijo razvoj našega šolstva. Verjamem pa, da bomo znali vse to prebodriti in z najboljšimi močmi številnih članov učnega in neučnega kadra, ravnateljev in vseh, ki sooblikujejo naše šolstvo, še dodatno nadgraditi kakovost naše vzgojno-izobraževalne ponudbe ob konkretni podpori vseh. Vzroke za optimistični navdih mi nenazadnje dajejo tudi vsi tisti slovenski ravnatelji, ki so se prostovoljno odločili, da sprejmejo regence in tako jasno dokazali svojo navezanost na našo šolo, mimo katerekoli birokratske obveznosti. In prav ta navezanost ter čut pripadnosti določeni skupnosti lahko postaneta še večja dodana vrednost naših šol in kar številčnega učnega kadra (skoraj 500 ljudi), ki nenazadnje predstavlja pravo intelektualno hrbtenico naše manjšine v Italiji.
Ob koncu še iskrena zahvala ravnateljicam Živi Gruden, Mihaeli Pirih in Mileni Padovan, ki so sicer zapustile delovno mesto na šoli, gotovo pa ne zapuščajo našega vzgojno-izobraževalnega oz. kulturnega okolja.