Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Ko se manjšinsko jedro neusmiljeno oži

29/05/2013
Ace Mermolja
Če se želimo ukvarjati s politiko in kulturno politiko Slovencev v Italiji leta 2013, je nujno, da izhajamo iz določenih ugotovitev, ki opozarjajo na skoraj neustavljive spremembe.
Članek ni sad študijskih izsledkov, vendar vsebuje kar nekaj osnovanih ugotovitev, ki izhajajo iz številk. Razmišljam namreč iz predpostavke, da se jedro »narodnozavednih« Slovencev krči. Narodno zavest opredeljujem kot politično zavest ali kot Renanov »vsakodnevni plebiscit«, torej kot jasno opredelitev za določen narod. V to kategorijo ne vključujem tistih, ki boljše ali slabše govorijo knjižno slovenščino ali narečja, vendar ne dajejo zadevi političnega poudarka. Kvečjemu so zavezani zgodovinskemu, kulturnemu, jezikovnemu, etičnemu in prostorskemu elementu, ki je lahko le določeno okolje ali vas (zavest v videmski pokrajini).
Politična odločitev »za narod«, drugi vsebinsko spreminjajo pojem odločitve v »danost«, vključuje kar nekaj dodatnih in konkretnih aspektov, ki niso le miselno-duhovnega značaja. Odločitev ali drugače danost predpostavljata določen angažma, narodno militantnost in aktivno prisotnost. Slednja pomeni aktivnost (dejavno ali pasivno) v organizacijah in društvih, naročnino na slovenske časopise in uporabo ostalih slovenskih medijev, kupovanje knjig, gledaliških in drugih abonmajev, prisotnost na proslavah, na komemoracijah, na shodih itd.
Politično-zaveden tip Slovenca pomeni torej tisto »aktivno« jedro, na katerega se obrača večina slovenskih organizacij in ustanov. Že slovenska šola ne zagotavlja omenjene »klasike«, saj mnogi starši, ki vpišejo otroke v slovenske vrtce in šole, odločitve ne spremljajo s politično »opredelitvijo za narod«. Obstajajo pač drugi kulturni ali čisto praktični razlogi za vpis otroka v vrtec. Poznam tudi Italijane in italijanske krožke, ki se poslužujejo slovenske ponudbe, kot so gledališke predstave z italijanskimi podnapisi, kupujejo v italijanščino prevedene knjige, obiskujejo tečaje slovenščine in ne nazadnje vpisujejo svoje otroke v slovensko šolo. Morda je ta elita celo aktivnejša od Slovencev, ki ne vstopijo v organizirano življenje manjšine, vendar ostaja dosledno italijanska v narodnem smislu in je še premajhna, da bi nadomeščala padajoč prispevek slovenskih »aktivistov«.
Ko pišem o aktivnem, zavednem in narodno-politično zavednem jedru upoštevam določeno sedanjost. Če jemljem npr. stranko Slovenske skupnosti kot narodno »čistejšo« grupacijo, saj se predstavlja kot zbirna stranka Slovencev, so trendi zaskrbljujoči. Na deželnih volitvah leta 1968 je slovenska stranka prejela 10.841 glasov, letos pa 5.431 glasov. Rezultat lahko upravičimo s padcem volivcev, vendar je pred petimi leti SSk prejela 7008 glasov, kar pomeni krepko zmanjšanje v primerjavi z letom 1968. Padca glasov ne bi pripisoval politični orientaciji stranke, saj ohranja SSk podobo klasično organizirane stranke in ne kakega ad hoc gibanja.
Ko bi se preusmeril drugam in bi primerjal rezultate slovenskih kandidatov na listah italijanskih strank, bi izstopal vsaj en podatek: leta 1998 je na deželnih volitvah Miloš Budin prejel 4.241 glasov. Vse preference niso bile slovenske, kljub temu pa je Budin pozneje kot prvi Slovenec opravljal vsedržavno vladno funkcijo. Danes je prvi slovenski predsednik italijanskega Stalnega gledališča FJK.
Ponavljam, da ne dajem političnih ocen, ampak izpostavljam nekaj več kot občutek, da se določeno skupinsko »jedro« krči. Mimo volilno izmerljivih in objavljenih postavk bi lahko omenjal padec naročnin na slovenski dnevnik in tednike; manjše število abonentov v gledališču, padec prodaje slovenskih knjig itd. Obstajajo izjeme, kot je npr. sedanja obiskanost koncertov Tržaškega partizanskega pevskega zbora, vendar to še ne pomeni, da se jedro slovenskih »aktivistov« premika drugam. Volilni in drugi izidi bi nam lahko ponovno prišli na pomoč, da potrdimo začetno ugotovitev: dejavnih Slovencev je manj in to iz različnih razlogov, ki bi jih ne našteval. Vsekakor niso (razlogi) samo neke duhovne kategorije zavesti.
Vsega tega pa nisem napisal, da bi ponovil banalno ugotovitev: slovensko organizirano in iz državnih virov financirano ponudbo je treba preusmeriti k tistim, ali tudi k tistim, Slovencem, ki danes niso aktivisti oziroma »odjemalci«. Pot k »novim« Slovencem je potrebna, pred tem pa je potrebno v civilni družbi narediti korake, ki jih je sila razmer uvedla v politiki.
Bom skop in jasen. Analiza volilnih tokov, ki zadevajo Slovence v Italiji, je neizprosna. Ko bi Slovenci ne znali iskati zavezništev, sklepati koalicij ali se osebno uveljaviti v nekaterih italijanskih strankah, bi dosegli kvečjemu izvolitev v občinske svete občin, kjer živimo Slovenci v zadostnem številu. Morda bi prilezli do pokrajinske ravni, vendar tega ne upoštevam, v upanju, da bodo pokrajine odpravljene in da bo denar zanje raje namenjen krpanju lukenj na cestah, tudi pokrajinskih.
Slovenci smo na politični ravni vendarle odpravili nekaj barikad in tako sta danes lahko deželna svetnika Gabrovec in Ukmar pod neko skupno streho. So stvari, ki ju ločujejo in stvari, ki ju združujejo. Upam, da ju združuje želja, da bi sedanji burni tokovi ne spodnesli skupne hiše, ki je tako ali drugače Demokratska stranka. Če bo doslej neuresničeni načrt DS »zdržal« poslednjo preizkušnjo, bomo videli na prihodnjem kongresu te stranke.
Če je možno pri podpisovanju politično-strankarskih koalicijskih sporazumov prekoračiti nekdanje barikade, je nujno, da v praksi Slovenci odpravimo nekaj ideoloških usedlin, ki še vedno prepričujejo optimalno izkoriščanje resursov: intelektualnih, organizacijskih in finančnih. Ne bom ponavljal prežvečenih zgodb.
Civilna družba po svoji naravi ni harmoničen svet, nasprotno: v njej koreninijo marsikateri politični konflikti. Premoščanje pregrad ne pomeni, da poenotimo stališča glede škofa Rožmana. Ni pa nujno, da taisti škof pogojuje naše sedanje kulturno, izobraževalno in športno delovanje. Prav v vidiku oženja uporabnikov storitev ima aktivna manjšina priložnost le, če skupinice vodilnih mož odložijo svoje nabrušene srpe in križe in se potrudijo za ohranjanje bistvenega.
Če izvzamemo finančno stisko, ki mnogim posameznikom onemogoča koriščenje določenih uslug od naročnin in nakupovanja knjig vse do vpisa malčkov v jasli in otrok v glasbeno šolo, ni razlogov, da ne bi manj finančno prizadete družine kupovale Primorski dnevnik, zahajale v gledališče, omogočale otrokom obisk raznih tečajev itd. Sami ponudniki bi lahko, tam, kjer je potrebno, našli pot do sodelovanja in skupnih akcij. To je danes možno in nujno. Če v vasi ni dovolj pevcev, ne ustvarijo dveh zborov. Podobno je možno ravnati v »višjih« legah, ki postajajo dnevno »tanjše«. Priznam, da se nekateri, predvsem starejši vodilni možje ne morejo sprijazniti s sodelovanjem, saj to vidim in slišim. Kaj pa umik ljudi, ki pretirano ljubijo lastno zgodovino in spomin? Je možen?
Zaključujem s trditvijo, da je misel »združeni v politiki in ločeni v civilni družbi« na ne prav toliko daljši rok mrtva. Če je možen in nujen način takšnega ali drugačnega povezovanja v politiki, je prav tako možen in nujen način organskega sodelovanja v civilni družbi. Ker se pač ne potegujem za nikakršno funkcijo, mi bi bila iz upokojenske distance dovolj ena sama krovna organizacija, ki bi vsebovala vse obstoječe kulturne razlike. Sem spremenil mnenje? Morda sem ga, a v intimnem spoznanju, kako je nična obramba kakega malega mesteca pod širokim nebom in kako dragocena je sposobnost pogledati preko plotov svojega vrta. S preteklimi zamerami se na starost ne bom ukvarjal, v to sem se zaklel tudi zato, ker je mene, majhnega možiclja, prizadel veličastni odstop papeža Ratzingerja. Oditi je možno, zapustiti okamenele kalupe in prakse je možno, čeprav vse to zahteva neko duhovno veličino, ki je danes redka.
(Primorski dnevnik, 29. maja 2013)