Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Konec dober, vse dobro, a vendar...

16/01/2013
NULL
Pregovor pravi, da če je konec dober, je vse dobro. Konec je dober za dosedanjo senatorko Tamaro Blažino, ki bo na naslednjih volitvah kandidirala za poslansko zbornico z veliko možnostjo za izvolitev. Do kandidature pa tokrat ni prišlo po avtomatičnem ključu »slovenske pripadnosti«, ampak na osnovi primarnih volitev in nadaljnjih pogajanj v Rimu.
Deželna tajnica Demokratske stranke Debora Serracchiani se je morala pošteno truditi, da niso izpadli nekateri pomembni kandidati FJK v korist osebnostim, ki so jih hoteli plasirati iz Rima.

Serracchianijevi je to uspelo tudi zato, ker sodi med vidnejše osebnosti DS. Za Tamaro Blažina pa je bil močan argument, da se je na primarnih volitvah v tržaški pokrajini uvrstila na drugo mesto. Brez tega rezultata bi bila njena pot do kandidature težja, če že ne nemogoča.

Poduk je enostaven: vedno težje je računati na neke apriorne in zagotovljene izbire. Zajamčeno zastopstvo v Rimu naj bi ublažilo negotovost. Dokler ga ne bo, se bodo morali slovenski kandidati uveljavljati v splošni politični areni. V bitki pa tudi najboljši prijatelj nerad ponudi svoje mesto. Zato je nujna angažiranost tako kandidata kot volilcev, ki želijo, da jih predstavlja.

Ko je Demokratska stranka razpisala primarne volitve za parlamentarce in senatorje, sem imel občutek, morda je bil zgrešen, da kandidature Tamare Blažine mnogi v manjšini niso sprejeli kot »resne«. Morda se je zdelo, da je prisotnost v tekmi za Slovenko formalnost. Ni bilo tako. K sreči se je dovolj udeležencev primarnih volitev za premierskega kandidata koalicije in članov DS zavedalo, da so tudi primarne volitve za poslance resna tekma in so šli na volišča.

Sedaj je potreben naslednji korak. Ker je Demokratska stranka edina, ki daje realno možnost za uveljavitev slovenskega kandidata, je potrebno, da zanjo voli čimveč Slovencev. S sedanjim sistemom, kjer ni preferenc, bo pač od uspeha stranke odvisno, koliko poslancev in senatorjev bo šlo iz FJK v Rim in to po vnaprej določenem vrstnem redu. Tamara Blažina je peta v vrsti. Slovenci volijo za več strank, dokler pa ne bo zajamčenega zastopstva, bo pot v Rim za Slovenca odvisna od glasov, ki jih prejmeta on in stranka. Druge poti trenutno ni.

Glede Demokratske stranke naj dodam osebno (in pristransko) mnenje, da je v Italiji danes edina večja stranka v pravem pomenu besede in da je v sedanjem predvolilnem kaosu dokazala resnost. Trditev utemeljujem z naslednjimi ugotovitvami:

a) V simbolu nima z mastnimi črkami natisnjenega imena liderja stranke.

b) Tajnik Bersani je pristal na resnične primarne volitve koalicije. Tekma z Mateom Renzijem je bila realna in ne domenjen špektakel.

c) V smislu omenjene resnosti si lahko od DS pričakujemo, da bo levosredinska koalicija, ki ji načeljuje Bersani, stabilna in da se po volitvah ne bodo odpirale razpoke, kot so se v Prodijevih vladah. Skratka, pričakujemo si vsebinska in ne le predvolilna zavezništva. To pričakovanje nas »vrača« domov k vprašanju zavezništva med Stranko Slovenske skupnosti in Demokratsko stranko. Resnost narekuje vsebinski sporazum.

Glede določenih vprašanj imata lahko tajnik SSk Damijan Terpin in tajnica DS Debora Serracchiani različna mnenja, kot jih imata npr. Vendola in Bersani. Ni pa resno, če se predvolilno zavezništvo po volitvah sprevrže v trajno znotrajmanšinsko polemiko, v napade na dejanja Tamare Blažina in na izključno naglaševanje navez z drugimi manjšinskimi strankami. Predvolilni sporazum, ki vodi po volitvah v neko trajno polemiko ni ne resen in ne zdrav. Določena lojalnost naj velja tudi po volitvah. V tem vidim ključ za premostitev problemov in sporov.

Ob »ključu« naj se ponovno vrnem h kandidaturi Tamare Blažina. Ponavljam: ko bi določeno in zadostno število Slovencev ne sodelovalo na primarnih volitvah, bi zelo verjetno Tamara Blažina ne kandidirala in ne bi bilo nobene slovenske kandidature z možnostjo za izvolitev. Sledi ugotovitev, da je pač potrebno vsakič nekaj in da ni dovolj sklicevanje na pretekle zasluge in »pravice«. To velja tudi za mnoge ostale probleme, s katerimi se srečuje slovenska manjšina. V krizi je stvar veliko ostrejša. V luči dejstev, da bo vedno izraziteje marsikaj odvisno od manjšine, ali, točneje, od posameznih Slovencev, bomo kot skupnost in posamezniki uspešni le, če bo vsak posameznik našel v sebi voljo do splošnega in izraziteje političnega angažiranja, ki ni vedno najbolj priljubljena zadeva.

Ugotovitvi sledi naslednje: manjšinske komponente bodo morale najti sposobnost, da predlagajo nekatere skupne rešitve za akutne probleme, drugače bodo o nas odločali drugi. Preigravanja in izigravanja med samimi Slovenci in komponentami imajo kratke noge, ki nikamor ne vodijo. Mahanje s slovenstvom in z načelnostjo, žal, ne bo dovolj, kar ne velja le za izključno politična vprašanja.

Danes je npr.lahko prešteti, koliko ljudi je zaprosilo dvojezične izkaznice, dvojezične volilne in druge dokumente, koliko ljudi je spremenilo priimke in imena, skratka, koliko ljudi se poslužuje uzakonjenih pravic. Prav tako je možno izračunati, koliko abonentov in kupcev ima Primorski dnevnik in koliko gledalcev ima SSG. Moč manjšine je izmerljiva in izmerjena.
Če naj torej zaključim z začetkom, da je ob dobrem koncu vse dobro, moram dodati, da sledijo vsakem koncu nov začetek, nova pot in nov konec. Danes je povsem očitno, da se je marsikaj spremenilo, določena načela, pravice in pridobitve pa je treba ohranjati dnevno. Prav je, da manjšina od države »zahteva«, vendar moramo kot skupnost in kot posameznik dnevno nekaj dati in s tem potrditi, da je »pridobljeno« tudi v praksi zasluženo in potrebno.