Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Kriza, uslužbenci in možnost reform

12/12/2012
NULL
Od trenutka, ko je denarno pomanjkanje pričelo odžirati možnost za naravno dihanje slovenskih ustanov in organizacij v Italiji, sem zagovarjal, da naj dvignejo svoj glas tudi uslužbenci prizadetih organizacij. Niso bili vsi istega mnenja, vendar sem v in z SKGZ zagovarjal potrebo, da se sliši glas ljudi, ki so neposredno prizadeti.

Drastično krčenje sredstev in nezaslišana zamuda pri izplačilu sta narekovali in narekujeta, da se aktivirajo najvišji slovenski politični predstavniki, vodstvi SKGZ in SSO in obenem širša javnost. Manjšina in njene organizacije niso nek »zavarovani« prostor, za katerega se vedno najde kaka rešitev, kot sem lahko slišal in bral. Toliko manj je ta prostor zavarovan v splošni krizi, kjer je vsak človek, ki tvega, da izgubi delo ali pa ga je izgubil, vreden pomoči, obenem pa se »pomočniki« kaj radi skrijejo.

Brez vsakih iluzij je pritisk z »več strani« dobrodošel. Od začetka krize do danes, ko pišem, so se stvari sicer spremenile na bolje. Vladni stabilizacijski zakon je zvišal postavko za delovanje manjšinskih organizacij in, če bo sprejet, lahko vsi nekoliko mirneje gledamo na naslednja leta. »Nekoliko«, ker se postavka lahko v bodoče zniža in med pomanjkljivostmi zaščitnega zakona je tudi ta, da ne določa, do kdaj naj Rim pošlje denar Deželi FJK. Zakon ima še druge pomanjkljivosti, a o tem pozneje.

Uslužbenci ali del njih so se organizirali, nastopili v javnosti, priredili shode in srečanja. Sam sem se udeležil srečanja s predstavniki slovenskega predstavništva, to je s senatorko Tamaro Blažino, z deželnima svetovalcema Igorjem Gabrovcem in Igorjem Kocijančičem ter s predsednikom SSO Dragom Štoko in predsednikom SKGZ Rudijem Pavšičem. Novinarja Poljanka Dolhar in Jurij Paljk sta na omenjenem srečanju gostom zastavila 15 vprašanj. Smatral sem jih kot vprašanja širše skupine ljudi. Vse se je dogajalo, kot je pisal v PD, v ponedeljek, 3. decembra v KD Igo Gruden v Nabrežini. Omenil sem dogodek, ki sem mu prisostvoval, bili so še drugi in pomembni. Javnost je bila o njih obveščena.

Ob pozitivni oceni pobud pa bi vendarle bi omenil nekaj kritičnih točk, ki se pojavljajo, ko se moramo Slovenci združiti. Politikom, predstavnikom civilnih organizacij in takšnim ali drugačnim sindikalnim pobudam naj bi bili jasni cilji, jasni naj bi bili naslovniki protestov in prav tako naj bi bilo jasno, da se v ujmi zbadati med sabo ni produktivno. Udrihati po najbližjih, recimo po upravnih odborih, ne rešuje vprašanj, ampak jih zapleta.

Ko sem npr. bral o tiskovni konferenci, kjer je izbrani režiser predstave »Srce v breznu« izjavljal, da je upravni svet SSG sklenil ukiniti delo zaradi politične cenzure in ne zaradi pomanjkanja denarja, v to nisem verjel in se mi je zazdelo, da je tudi za umetnike zelo fascinantna »teorija zarote«, ki je v temi zgodovine pošiljala ljudi na grmade, v zapore, v Sibirije in v taborišča smrti. Prav tako se mi je zdela »izstreljena« teza, ki sem jo bral v PD, da je ukinitev (ni mi sicer znano, da bi kdo kaj ukinjal) odseka za zgodovino pri NŠK primerljiva s požigom Narodnega doma. Ko bi še tako »barbarsko« vodstvo NŠK ukinjalo odsek, bi še ne bili v fašizmu. Dopolnilna blagajna (preizkusil sem jo v obilni meri) ni ricinusovo olje, čeprav je za delavca boleč dogodek.

Določena vprašanja, ki sta jih Poljanka Dolhar in Jurij Paljk posredovala Blažinovi, Kocijančiču, Grabrovcu, Štoki in Pavšiču so bila, pa brez zamere, nekoliko čudna za ljudi, ki se ukvarjajo z informacijo. Vloga posvetovalne komisije za Slovence, ki deluje v sklopu Dežele FJK je npr. določena po zakonu, prav tako so določeni kriteriji imenovanja njenih članov. Podatki so preverljivi na spletu. Drugo je seveda ocena delovanja komisije in predvsem to, kaj in kako razumeta mnenja komisarjev deželni odbornik in odbor, ki imata odločilno besedo pri podeljevanju podpor. Tudi o tem so mediji obširno pisali in stvari smo lahko jasno razumeli na deželni konferenci za Slovence v Gorici.

Zadeva o plačevanju najemnin lastnikom stavb, kjer imajo sedeže nekatere ustanove, organizacije in tisk, npr. Primorski dnevnik, je dobila neprimerno razsežnost. Noben lastnik ni danes v stanju dajati organizacijam brezplačne prostore in hkrati nositi zanje vse stroške in dajatve. Takšnega strica v manjšini preprosto ni. Trditev je možno preveriti pri pristojnih.

Med vprašanji se mi je zdelo zgovorno tisto, o »prostovoljcih in laikih, ki vodijo profesionalne ustanove, obenem pa upravljajo na sto tisoče evrov javnih sredtev.« »Je to sprejemljivo?« »Kdo in po kakšnem ključu imenuje upravitelje?«

Uslužbenci in sindikati imajo pravico kritizirati upravitelje. Strinjam se, da bi morali biti upravitelji ustanov primerno kvalificirani in ustrezno honorirani. Prikrita ali odkrita diskvalifikacija številnih upravnih odborov in njihovih predsednikov pa je prav tisto, na kar sem mislil, ko sem zapisal, da se Slovenci niti pod hudimi pritiski »ne znamo dati skupaj«. Pravila imenovanj so statutarna. V odborih deluje veliko kvalificiranih ljudi (slamnatih mož ni več). Honorarji oziroma ne-honorarji so proporcionalni z možnostmi organizacij, prostovoljno delo ostaja za našo skupnost bistveno. Vendar ne gre le za to.

Krizo, ki je zajela slovenske organizacije, so povzročile rimske vlade in ministrstva, ki so krčila denar, ga zadržale v Rimu in pustile prazne blagajne slovenskih ustanov. Pri krizi je pomagala neangažiranost deželne vlade in političnih sil, ki jo podpirajo, saj imamo dovolj informacij o tem, da so bili deželni možje glede Slovencev v Rimu sumljivo molčeči. Ko pa je podjetje brez denarja, je vsak upravni odbor in vsak predsednik dolžan, da upošteva krizno stanje in ukrepa v okviru možnosti, ki jih ima. Skritih fondov ni, kot ni kakih milijonarskih mecenov, ki bi v stiski prišli na pomoč. Sama Slovenija nastopa, lahko pritiska v Rimu, ni pa pojmljivo, da bi sredi lastne krize krila »luknje«, ki jih je izdolbla Italija. Skratka, ni utemeljeno dolžiti upravnih odborov za pomanjkljivosti, ki imajo izrazit politični predznak. Prav tako bi lahko pisci in poročevalci preverili, da so se v slovenskih manjšinskih ustanovah v zadnjih petnajstih letih odbori in predsedniki »zamenjevali« in vrstili in da je novinarska puhlica trditev, da je vse »nespremenjeno« in statično. Je nekaj primerov, vendar niso pravilo.

Bil sem nekoliko oster, vendar demagogija ne rešuje problemov. V manjšini obstaja kopica nerazčiščenih vprašanj. Potrebno pa bo ponovno »nabrati« politično potrpežljivost in spretnost, da postanejo podpore (državne in deželne) namenjene slovenski manjšini stabilnejše, da se zakonsko določijo roki za izplačila in končno, da se revidirajo nekateri členi zaščitnega zakona št. 38 iz leta 2001. Predpostavka sta državna in deželna vlada, ki bosta do Slovencev pozornejši od današnjih in prejšnje, Berlusconijeve.

Ko manjšina ne bo prisiljena živeti v stalni »emergenci«, bo lažje zahtevati, naj se vodstva lotijo odprtih vprašanj, kot je lahko smotrnejša porazdelitev sredstev. Vendar si tudi glede tega ne smemo pripovedovati pravljic: vsaka organizacija, vsak delovni kolektiv, vsak posameznik, ki živi od denarja za Slovence, bo trdil, da je najpomembnejši. Nihče noče ostati brez sredstev, brez delovanja in službe. Optimalnih rešitev za vse ne bo. Dvomim pa, da lahko govorimo o reformah na osnovi trditve, da so »Zaposleni hrbtenica naše skupnosti« (PD, 7.dec). Trditev ponuja logični zaključek in osnovni predmet skrbi. Reformna misel je manj popularna. Manjšina živi od sistema ponudbe in povpraševanja. Povpraševanje (bralci, gledalci, odjemalci socialnih, športnih in drugih uslug) ostajajo danes bistveni , verjetno ne edini, a vseeno bistveni element ocenjevanja in prednosti. Kdor dela, se bo moral nujno soočati s pravili večje ali manjše uspešnosti. To je verjetno edina formula za izhod iz tolikokrat imenovane okostenelosti. Sistem tudi v manjšini ne ponuja gotovosti... (Primorski dnevnik, 12.12.2012)