Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Manjšina na križpotju novega časa

16/07/2013
Rudi Pavšič
Prepričan sem, da obstajajo vsi pogoji za celovit razvoj slovenske narodne skupnosti v Italiji. V primerjavi s preteklostjo je danes naša skupnost postavljena pred pomembne izbire, od katerih bo v veliki meri odvisna naša bodočnost.
Tako na državni kot na krajevni ravni so razmere na upravno-politični ravni boljše in ponujajo tudi naši skupnosti možnost dialoga in skupnega iskanja rešitev na odprta vprašanja. Ne da bi skrival vrsto problemov, ki so še prisotni, velja vendarle poudariti, da so danes pogoji za njihovo reševanje veliko boljši in konkretnejši. S tem v zvezi je še posebej pomembno, da bi nova deželna uprava prevzela vodilno vlogo pri reševanju in predstavljanju instanc naše narodne skupnosti. Njena posebnost in avtonomija ji narekujeta, da odigra večjo in veliko bolj propozitivno vlogo, tako do osrednjih oblasti v Rimu kot tudi do krajevnih uprav in Republike Slovenije.
Povečana aktivnost v bilateralnih odnosih Dežela FJK-Slovenija, ki se potrjuje prav v teh dneh, je največje jamstvo, da se bodo tudi vprašanja, ki so vezana na našo narodno skupnost, obravnavala drugače v iskanju najbolj primernih rešitev. Na tem nivoju bo potrebno poiskati sistemski dialog in skupno iskanje odgovorov, ki nam jih postavlja širši prostor med Jadranom in Alpami. V tem okviru predstavlja vstop Hrvaške v EU gotovo korak naprej.
Potrebno je, da deželna uprava pripravi celovito strategijo v odnosu do naše narodne skupnosti. Osnova zanjo predstavlja deželni zaščitni zakon, ki je po šestih letih še vedno na mrtvem tiru. Ravno tako bi kazalo, da bi z delom čim prej nadaljevala deželna posvetovalna komisija, predvsem glede odprtih finančnih vprašanj. Komisija bi morala biti povezovalni člen med Deželo FJK in slovensko manjšino, saj so njeni člani izraz organizirane skupnosti, zastopniki slovenskih izvoljenih predstavnikov in slovenske šole.
Ob napovedanih spremembah v sestavi Paritetnega odbora sem mnenja, da bi bila potrebna nadgradnja njegove vloge v novem času. Paritetni odbor lahko predstavlja osrednje omizje za uresničevanje zaščitnega zakona. Danes ni razlogov, da bi se ne razmišljalo o širitvi teritorija, na katerem bi veljale zaščitne norme, še zlasti mislim na mestna središča.
Tudi krajevne uprave (še posebej občine Trst, Gorica in Čedad) bi morale storiti korak naprej pri uveljavljanju dvojezičnosti. Ta mora postati spremljevalka vsakdanjega mestnega življenja in ne le občasno pozitivno presenečenje.
Z velikim zadovoljstvom ugotavljam, da postajata manjšini (slovenska v Italiji in italijanska v Sloveniji in na Hrvaškem) vse bolj prisotni v bilateralnih in mednarodnih dejavnostih. Prisotnost predstavnikov obeh narodnih skupnosti na nedavnem uradnem srečanju predsednice slovenske vlade Alenke Bratušek v Rimu pri kolegu Enricu Letti predstavlja pomembno novost, ki jo velja nadaljevati. Na rimskem srečanju je predsednik Letta napovedal skorajšnji sklic vladnega manjšinskega omizja in imenovanje novega podtajnika, ki bo zadolžen za manjšinska vprašanja. Upravičeno je torej pričakovanje, da bo omizje čim prej nadaljevalo z delom.
Obstajajo tudi vsi pogoji za kakovosten korak v smeri večjega povezovanja in sodelovanja med slovensko narodno skupnostjo v Italiji in Republiko Slovenijo. Pri Slovenski kulturno-gospodarski zvezi smo večkrat opozorili na to potrebo in na dejstvo, da mora biti naš prostor enakovredno obravnavan pri izbirah, ki zadevajo jezikovno in kulturno strategijo ter obmejno razvojno načrtovanje. Zmanjšati je treba »razdaljo« med osrednjim slovenskim in »zamejskim« prostorom.
Slovenska narodna skupnost pa mora nameniti največjo pozornost jeziku, saj je prav od kakovosti jezika odvisna prihodnost in sam položaj naše skupnosti. Ob večanju števila vpisov v slovenske šole vzbuja skrb zlasti šibitev jezikovnega znanja pri mladih.
Tudi uporaba slovenskega jezika v javnosti ni na zadovoljivem nivoju. Slovenski jezik mora postati enakovreden večinskemu in potrebno mu je zagotoviti enako dostojanstvo. Večkrat je to odvisno od posameznikov, ki premalo uporabljajo slovenščino v odnosu z javnostjo kljub številnim možnostim, ki jih predvideva zaščitni zakon. Okoli tega vprašanja bi bila nujno potrebna resna razprava znotraj manjšine. Jezik opredeljuje našo skupnost in zato je potrebno, da to tega vprašanja imamo skupen načrt. Vanj pa moramo investirati največ energije in več finančnih sredstev.
***Rudi Pavšič***