Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Manjšinski klepeti, prepiri in udarci

12/03/2015
Ace Mermolja

V pričujočem zapisu se nameravam dotakniti treh različnih tem. O vsaki je bilo že dovolj zapisanega in bo zato moj pristop klepetalniški.
V našem zamejskem dnevnem in periodičnem tisku, po spletnih obrekovalnicah (tja me sicer redko zanese) in v nekaterih razgovorih se je v zadnjih tednih pojavila kopica ostrih mnenj, prepirov in celo žalitev, če v sodobnih medijih sploh še lahko govorimo o žalitvah. Po televiziji, radiu in internetu je bonton izginil, tisk pa zahteva še vedno določeno previdnost, saj zapisano ostane in se ne izgubi v etru.
Povod za ostro konfrontacijo so bile napovedi in zakoni o deželnih (FJK) krajevnih reformah. Če se ne motim, so z nasprotovanjem pričeli predstavniki slovenske zbirne stranke in organizacij, ki so s taisto stranko v idejni navezi. Upam, da mi kak bralec ne bo očital, da ne navajam imen piscev protestov, saj jih je bilo več kot povprečno. Besedna napetost je zaobjela ves manjšinski prostor: od Trsta do Benečije. Tarči napadov sta se izostrili v podobah SKGZ in DS. Seveda so tudi iz teh dveh bregov, kamor sodi pisec tegale članka, pričele leteti nekatere puščice.
Prepir ni obstal pri reformi krajevnih uprav, ampak se je razpotegnil na tri običajne očitke: »ta rdeči« so narodno mlačni, udinjajo se volji italijanskih strank ter nočejo pravično porazdeliti bajt, kulturnih domov in bajeslovnega bogastva, ki naj bi kot piratski zakladi ležal na kakem daljnem otoku. Na uho so mi prišli še ostrejši očitki izrečeni na kaki skupščini, a nimam magnetofonskih zapisov in zato samo (novinarsko) natolcujem in ne navajam dokazov. Ozračje pa je trenutno napeto, vsaj med vrhovi. V dolini se ljudje ukvarjajo z vsakodnevnimi opravki.
Cilja ostrin ne bi poglabljal. Opažam, da so ostri tudi mlajši pisci in ne le stare grče. Prihodnost dveh bregov je zagotovljena. Rezultatov ves ta medzamejski prepir ne bo obrodil. Naj mi športniki ne zamerijo, saj se za politične zdrahe (kot berem v intervjujih na PD) ne ogrevajo, če uporabim njihovo geslo »Skupaj zmoremo«. Skupaj in (dodajam) sami zmoremo napolniti tržaški Kulturni dom in kako športno halo. V manjših občinah zmoremo sestaviti zmagovito krajevno listo in ne veliko več. Skupaj in sami pa ne zmoremo izvoliti deželnega svetnika in še manj državnega parlamentarca ali parlamentarko. Skupaj ne zmoremo spremeniti zaščitnega zakona, uveljavljati zahtev na področju šolstva in kulture ali pa sami upravljati in vzdrževati naš tisk, ustanove itd. Za vse to potrebujemo dialog z italijanskimi in slovenskimi (v Sloveniji) inštitucijami, z italijanskimi strankami in njihovimi predstavniki. Potrebujemo volilna zavezništva (tudi za Deželo) in podporo večinskih prijateljev. Smo pomembna skupnost v FJK, a v razmerju moči ne odločamo. Velik del tega, kar lahko na politični ravni dosežemo, je sad soočanja, dogovarjanja in tudi kompromisov. Če se ob tem dogovarjamo tudi znotraj manjšine, v prepiru o vsem zmoremo namreč še manj, bodo rezultati boljši. Izkazovanje moči in mišic zaživi in umre v našem tisku, v gostilni ali osmici. Če se na Trgu zedinjenja Italije Slovenec čuti močnega, ker je udaril Slovenca po glavi, je to le njegova »satisfaction«, bi peli Rolling Stonesi.
Drugo vprašanje, ki mi je bilo v tem časopisu na olikan način postavljeno, se tiče bližine politike in politikov ljudem. Argument bi zahteval obširen zapis, na razpolago pa imam prostor za fragment. Opozoril bi le, da je več načinov, kako je lahko politik blizu ljudem.
Berlusconi je bil dolga leta blizu svojim ljudem s predstavljanjem hedonistične Italije in z zakoni v prid premožnim slojem. Grillo je blizu ljudem s svojim političnim teatrom, ki se noče okužiti z dejanskim vključevanjem v politično areno, čeprav so predstavniki gibanja v njej, a še vedno kot igralci, ki igrajo igro režiserja.
Salvini je blizu ljudem, ko rohni nad Evropo evra, nad priseljenci in nad gospo Fornero zaradi odrezanih penzij. Ko bi bil dosleden s svojimi besedami, bi vodja Lige sprožil v Sredozemlju vojno, tako pa se (k sreči) tolče doma s Tosijem.
Skratka, če naj zapišem svoje mnenje o bližini politikov ljudem, je bližina v tem, da politik izreka besede, ki jih lahko uresniči z dejanji. Žal pa ljudstvo takega politika ne bo volilo in je zato kandidat prisiljen pretiravati z obljubami. Renzi pleše na vrvici, čeprav je spreten v podtikanju negibni Italiji kako pomembno reformo. Cipras se je v Evropi dobro kretal, a je moral doma razlagati svoje kompromise itd. Domač župan je blizu ljudem, ker ga srečajo na ulici, vendar tudi on ne bo ostal v dobrem spominu, če bo obljubljal nove greznice in nov asfalt in jih čez pet let ne bo, ali če bo nekomu izdal dovoljenje za širitev hiše, na soseda pa bo pozabil. Tudi politika majhnih uslug ima kratke noge.
Zadnji odstavek bom ponovno posvetil reformam. Vem, da se ponavljam, vendar je Italija država, ki potrebuje določene reforme zato, da izboljša življenje lastnih državljanov in da odstrani nekatere rakaste tvorbe. Italija je kot telo, v katerem se nabirajo skozi desetletja nakopičeni strupi. Imamo zakone in norme še iz časa fašizma. Dajmo primer Slovenije: ko bi od osamosvojitve dalje ne spremenila vejice, bi imela neznansko manj odvečnih bremen. Italija pa nosi na plečih butaro, ki je kot grča na starem drevesu. Zato je pot reform neizbežna, tudi če se kaka sprememba izkaže za slabo ali celo tragično, kot so bili tako imenovani izrinjeni oz. »esodati« v pokojninski reformi g. Fornero. Dvomim pa, da je takratno ministrico gnala k dejanjem sla po krvi. Nekdo je moral vzeti v roke sekiro in udariti po živem telesu, drugače bi vsi padli v brezno. To je bila Montijeva vlada in zato je ob sprejemu funkcije g. Fornero jokala. Dogajalo se je včeraj, a je vse to za nas predpotopni čas in so zato polemike enostavne; kot med nami v manjšini, ker pač mnogi polemiki ne nosijo bremena odločanja.