Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Mitja Volčič in Jurij Guštinčič o gibanju neuvrščenih

25/02/2013
Gorica, 21.02.2013 - Jurij Guštinčič, Livio Semolič in Dimitrij Volčič
»Sproščen klepet med znanima novinarjema na temo neuvrščenih narodov, obenem pa tudi dragocena priložnost, da lahko prisluhnemo anekdotam, življenjskim izkušnjam in tudi nepoznanim dogodkom iz tedanjega časa.« S temi besedami je povezovalec srečanja Livio Semolič uvedel v četrtkov večer, ki je potekal na temo gibanja neuvrščenih od Jugoslavije do danes in so ga organizirali Slovenska kulturno gospodarska zveza, izobraževalni konzorcij Slovik in goriški Kulturni dom. Semoličeva napoved se je uresničila: gosta Dimitrij Volcic in Jurij Gustinčič, ki ju z ozirom na njuno sijajno kariero ni potrebno posebej predstavljati, sta preko sedemdesetim zbranim ljudem ponudila edinstven večer, med katerim so se osebne izkušnje zrcalile v zgodovinskih podatkih. Novinarja sta namreč dogodke druge polovice minulega stoletja spremljala kot dopisnika iz samih središč dveh ideoloških blokov - Volcic iz Moskve in iz drugih prestolnic evropskega vzhoda, Gustinčič pa najprej iz Londona, nato iz ZDA.
Oba sta poudarila, da leta 1948, ko se je Tito uprl Stalinu, je bila Jugoslavija v ospredju svetovne pozornosti. »Ni bilo dopisnika, ki tedaj ne bi želel poročati o tem. Zavedali smo se namreč, da je šlo za pravi potres, katerega posledice še danes niso povsem razčiščene. Bil je dogodek svetovnih razsežnosti. V Ameriki so menili, da bo Tito "trajal" le šest mesecev, a so se motili. Začetno zanimanje pa je počasi ugašalo, ko so na Zahodu začeli sprejemati relativnost Jugoslavije,« je dejal Gustinčič. Volcic je nato opisal kasnejše prijateljske odnose med nekdanjo Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo: »Ko so v Sovjetski zvezi obsodili Stalinovo linijo in ko je leta 1955 Hruščov v Beogradu nagovoril Tita z besedo "tovariš", je bil to konec nekega razdobja in posledično konec izrednega zanimanja za Jugoslavijo.« Obisk Hruščova je na letališču v živo spremljal Gustinčič, ki je povedal, da je bil Tito popolnoma hladen, ko se je Nikita Hruščov opravičil zaradi Kominforma in priznal, da je bil glavni krivec za napake, zagrešene zoper Jugoslavijo, notranji minister Abakumov. »Tito je potemnel. Takega obraza pri Titu nisem nikoli več videl,« je pristavil Gustinčič.
Kakšen pa je današnji položaj neuvrščenih držav? »Neuvrščenost predstavlja zanimiv poskus, s katerim so nekatere države iskale neko vmesno, bolj ali manj samostojno pot v obdobju, ko je bil svet razdeljen na dva bloka, katerima sta vladali velesili. Danes je ta ideja nekoliko propadla, čeprav se v Aziji in Afriki države še vedno zbirajo na konferencah. V svetu je namreč živa ideja, da se določene države nočejo podrediti višjim silam,« je dejal Gustinčič, Volcic pa je dodal: »Pred kratkim se je v Teheranu sestalo 128 držav, glavni temi debate pa sta bili antiamerikanizem in antiizraelizem. Tudi neuvrščenost ni privedla osvobojenih držav do tega, kar so morda pričakovale. Sicer so temeljne misli na papirju lepe, niso se pa uresničile. Komunizem je propadel, trenutna kriza dokazuje, da propada tudi ekstremni liberalizem, pa tudi neuvrščenost nima perspektive. Očitno neke tretje poti ni.« Gosta sta soglašala, da bi gibanju neuvrščenih lahko novega zagona dal nastanek nove velesile, ki bi kljubovala ZDA. Najresnejši kandidat za vlogo velesile je Kitajska oziroma zveza držav BRIK (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska). Gustinčič je takšno hipotezo tako ocenil: »Prezgodaj je, da bi lahko nekaj takega predvideli.« V nekaterih državah je proces demokratizacije težaven. Gosta sta omenila primer Rusije. »Vladimir Putin je najboljši vladar, ki ga trenutno zmore Rusija. Sedaj začenja prodirati neka demokratična miselnost. Lahko bi rekel, da je Rusija sedaj podobna Jugoslaviji iz šestdesetih in sedemdesetih let minulega stoletja, in sicer v smislu, da lahko protestiraš, hujših posledic pa ne boš utrpel,« je dejal Volčič, ki mu je Gustinčič pritrdil: »Rusija se je pod Putinom spremenila toliko, kolikor se Rusija lahko spremeni. Sedaj v Rusiji lahko rečeš, da je v zahodnem svetu lepo, česar pred leti ni bilo mogoče reči. Vsi vemo, da se zadeve niso veliko spremenile, spremenile pa so se v največji možni meri za ruske pogoje.«
Naj dodamo, da sta se karieri Gustinčiča in Volcica, ki sta lep del svojega poklicnega življenja preživela na nasprotnih si polih, srečali leta 1968 v Pragi. Marsikaj sta še povedala, njuna pripoved pa je bila pravi užitek za pozorno občinstvo, ki je imelo tudi priložnost, da poseže v razpravi. Med udeleženci razprave pa je izstopal generalni konzul v Trstu Dimitrij Rupel.
Albert Voncina
(Primorski dnevnik, 23. februarja 2013)