Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Mladi v SKGZ odkrivajo povojno zgodovino organiziranosti na Goriškem

07/02/2013
Gorica, 27.11.2012 - Srečanje tajništva z Gorazdom Veselom
Pri Slovenski kulturno gospodarski zvezi (SKGZ) od septembra potekajo tematska srečanja obnovljenega pokrajinskega tajništva, na katerih mlajši člani vodstva odkrivajo povojno zgodovino slovenske organiziranosti na Goriškem. V gosteh so že imeli Borisa Perica in Karla Devetaka, ki sta spregovorila o gospodarstvu in travmatični finančni krizi iz devetdesetih let, dalje Gorazda Vesela, ki je prikazal razvoj manjšine v povojnem času, izpostavil reorganizacijo dejavnosti v Gorici in omenil nove kadre, ki so na Goriško prihajali iz Trsta, ter Alda Rupla, ki je zarisal širok zgodovinski okvir in se nato osredotočil na delovanje od šestdesetih let dalje. Gost zadnjega srečanja je bil Damjan Paulin, ki je izčrpno predstavil katoliško kulturno stvarnost oz. sredine, ki delujejo pod okriljem Sveta slovenskih organizacij (SSO). <> Do izraza so prišle nekatere vzporednice pri razvoju slovenskih organizacij, tako laičnih kot katoliških. Primer je dejstvo, da sta oba tabora v povojnem obdobju črpala človeške resurse od drugod: za laični del manjšine so v povojnih letih veliko naredili kadri, ki so večinoma prihajali iz Trsta (Vesel, Rupel, Košuta, Križmančič idr.), za katoliški del pa so bili pomembni zlasti duhovniki (Filej, Močnik idr.) in nekateri posamezniki (na primer iz družine Špacapan, ki je prišla iz Argentine). Mladi SKGZ-jevci so odkrivali še druge vzporednice. Na izobraževalnem področju sta že tedaj obstajali dve središči - Alojzevišče in Dijaški dom -, ki sta vsako zase skrbeli za bodoče manjšinske kadre, predvsem pa sta bili v oporo revnejšim družinam. Podobno kot je veljalo v sedemdesetih letih za gradnjo Kulturnega doma v Gorici, je tudi katoliška skupnost imela težave pri gradnji Katoliškega doma. Lastnik objekta - nekdanje furmanske gostilne - je bil Jud, ki je trdil, da svoje posesti ne bo nikoli prodal ne Slovencem ne duhovnikom. Zato so ustanovili tričlanski odbor laikov, ki je odkupil parcelo. Podobnih trikov so se morali posluževati tudi laični krogi za odkup parcele in gradnjo Kulturnega doma, saj občinska uprava nikakor ni hotela odobriti gradbenega načrta. Odprtje Katoliškega doma je bilo leta 1962; po Trgovskem domu (1904) je bil Katoliški dom edina slovenska dvorana na Goriškem s 400 sedeži, kar je bila velika pridobitev. Kulturni dom pa je odigral ključno vlogo ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let ne le v korist slovenskih kulturnih sredin, ampak tudi kot povezovalni člen med slovenskim, italijanskim in furlanskim življem, kar sprva ni bilo enostavno. Oba kulturna hrama dajeta danes slovenski narodni skupnosti ugled in vidljivost.

<> Glede krovnih organizacij je bilo povedano, da je SKGZ nastala takoj po vojni, leta 1954, SSO - prvi predsednik je bil ravno Paulin - pa je bil ustanovljen v Gorici leta 1976. Katoliški tabor je tedaj prvič v povojnem obdobju začutil potrebo po združevanju na deželni ravni in po povezovanju društev in ustanov. Med SSO in SKGZ takrat skoraj ni bilo odnosov. Prevladovala je politika ostre konfrontacije. Veliko bolje sta krovni organizaciji sodelovali v devetdesetih letih, vrhunec tvornega, skupnega dela je bila Programska konferenca, žal pa napor in zaključni dokumenti te skupne pobude niso obrodili sadov, saj so smernice in zaključki konference ostali le na papirju. »To gre pripisati tudi dejstvu, da je prišlo do zamenjav v vodstvu SSO. Očitno ni bilo prave volje, da bi izkazane dobre namene tudi udejanjili. Posledice vsega tega nosimo predvsem danes, v času hude finančne stiske, ko bi še kako potrebovali reformo manjšinske organiziranosti, inovativne pristope in veliko več sinergičnih načrtov, ki so sicer bili nakazani v zaključnih dokumentih Programske konference,« ocenjujejo pri SKGZ. »Dejstvo je, da ni še zaznati prave sproščenosti in pristnega medsebojnega zaupanja med vodilnimi člani "dveh taborov". Marsikoga žal še vedno bremeni preteklost. Kljub temu da zagovarjamo podobne ali celo iste cilje, neprestano prihajajo na dan nove polemike. Daleč smo od tega, da bi krovni organizaciji znali delati skupaj na projektih in programih, ko se vodstvi že skoraj leto dni ne sestajata kljub spodbudam SKGZ, ki zagovarja potrebo po rednih, celo mesečnih sestankih. Stiki se že preveč časa omejujejo na občasna srečanja dveh predsednikov, Draga Štoke in Rudija Pavšiča, sicer le v izvrševanju formalnih ali protokolarnih dolžnosti.« Mladi pri SKGZ ocenjujejo, da so nesodelovanje in spori med krovnima, o katerih smo redno priča v medijih, na socialnih omrežjih in tudi v živo, danes nesprejemljivi. Tega si ne bi smeli dovoliti še zlasti v času finančne krize, ki pesti manjšinske ustanove in organizacije. »Kdaj se bo mogoče v manjšini konkretno pogovarjati in skupno načrtovati? Zakaj šestčlanska komisija, ki sta jo krovni organizaciji imenovali za reformiranje naše organiziranosti, se že več kot leto dni ne sestaja? Je bila razpuščena?« so se spraševali.
Člani pokrajinskega vodstva SKGZ in njihovi gostje so tudi soglašali, da ima glavnina mladih v manjšini zmedene pojme in velike vrzeli glede dogajanja v slovenski narodnostni skupnosti iz povojnega časa. Med šolskim poukom komaj povohajo snov druge svetovne vojne, kaj še, da bi se seznanili z manjšinsko organiziranostjo. Ni to protislovje za manjšinsko šolo? Brez zgodovinskega spomina ne moremo usposabljati novih in prepotrebnih kadrov, ki bodo suvereno obvladovali preteklost in učinkovito načrtovali prihodnost, predvsem pa bodo znali delovati neobremenjeno v korist celotne manjšine in ne sektaško, kar še danes žal velja za nekatere protagoniste manjšinske stvarnosti.
<> Pri Slovenski kulturno gospodarski zvezi (SKGZ) od septembra potekajo tematska srečanja obnovljenega pokrajinskega tajništva, na katerih mlajši člani vodstva odkrivajo povojno zgodovino slovenske organiziranosti na Goriškem. V gosteh so že imeli Borisa Perica in Karla Devetaka, ki sta spregovorila o gospodarstvu in travmatični finančni krizi iz devetdesetih let, dalje Gorazda Vesela, ki je prikazal razvoj manjšine v povojnem času, izpostavil reorganizacijo dejavnosti v Gorici in omenil nove kadre, ki so na Goriško prihajali iz Trsta, ter Alda Rupla, ki je zarisal širok zgodovinski okvir in se nato osredotočil na delovanje od šestdesetih let dalje. Gost zadnjega srečanja je bil Damjan Paulin, ki je izčrpno predstavil katoliško kulturno stvarnost oz. sredine, ki delujejo pod okriljem Sveta slovenskih organizacij (SSO). <> Do izraza so prišle nekatere vzporednice pri razvoju slovenskih organizacij, tako laičnih kot katoliških. Primer je dejstvo, da sta oba tabora v povojnem obdobju črpala človeške resurse od drugod: za laični del manjšine so v povojnih letih veliko naredili kadri, ki so večinoma prihajali iz Trsta (Vesel, Rupel, Košuta, Križmančič idr.), za katoliški del pa so bili pomembni zlasti duhovniki (Filej, Močnik idr.) in nekateri posamezniki (na primer iz družine Špacapan, ki je prišla iz Argentine). Mladi SKGZ-jevci so odkrivali še druge vzporednice. Na izobraževalnem področju sta že tedaj obstajali dve središči - Alojzevišče in Dijaški dom -, ki sta vsako zase skrbeli za bodoče manjšinske kadre, predvsem pa sta bili v oporo revnejšim družinam. Podobno kot je veljalo v sedemdesetih letih za gradnjo Kulturnega doma v Gorici, je tudi katoliška skupnost imela težave pri gradnji Katoliškega doma. Lastnik objekta - nekdanje furmanske gostilne - je bil Jud, ki je trdil, da svoje posesti ne bo nikoli prodal ne Slovencem ne duhovnikom. Zato so ustanovili tričlanski odbor laikov, ki je odkupil parcelo. Podobnih trikov so se morali posluževati tudi laični krogi za odkup parcele in gradnjo Kulturnega doma, saj občinska uprava nikakor ni hotela odobriti gradbenega načrta. Odprtje Katoliškega doma je bilo leta 1962; po Trgovskem domu (1904) je bil Katoliški dom edina slovenska dvorana na Goriškem s 400 sedeži, kar je bila velika pridobitev. Kulturni dom pa je odigral ključno vlogo ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let ne le v korist slovenskih kulturnih sredin, ampak tudi kot povezovalni člen med slovenskim, italijanskim in furlanskim življem, kar sprva ni bilo enostavno. Oba kulturna hrama dajeta danes slovenski narodni skupnosti ugled in vidljivost.

<> Glede krovnih organizacij je bilo povedano, da je SKGZ nastala takoj po vojni, leta 1954, SSO - prvi predsednik je bil ravno Paulin - pa je bil ustanovljen v Gorici leta 1976. Katoliški tabor je tedaj prvič v povojnem obdobju začutil potrebo po združevanju na deželni ravni in po povezovanju društev in ustanov. Med SSO in SKGZ takrat skoraj ni bilo odnosov. Prevladovala je politika ostre konfrontacije. Veliko bolje sta krovni organizaciji sodelovali v devetdesetih letih, vrhunec tvornega, skupnega dela je bila Programska konferenca, žal pa napor in zaključni dokumenti te skupne pobude niso obrodili sadov, saj so smernice in zaključki konference ostali le na papirju. »To gre pripisati tudi dejstvu, da je prišlo do zamenjav v vodstvu SSO. Očitno ni bilo prave volje, da bi izkazane dobre namene tudi udejanjili. Posledice vsega tega nosimo predvsem danes, v času hude finančne stiske, ko bi še kako potrebovali reformo manjšinske organiziranosti, inovativne pristope in veliko več sinergičnih načrtov, ki so sicer bili nakazani v zaključnih dokumentih Programske konference,« ocenjujejo pri SKGZ. »Dejstvo je, da ni še zaznati prave sproščenosti in pristnega medsebojnega zaupanja med vodilnimi člani "dveh taborov". Marsikoga žal še vedno bremeni preteklost. Kljub temu da zagovarjamo podobne ali celo iste cilje, neprestano prihajajo na dan nove polemike. Daleč smo od tega, da bi krovni organizaciji znali delati skupaj na projektih in programih, ko se vodstvi že skoraj leto dni ne sestajata kljub spodbudam SKGZ, ki zagovarja potrebo po rednih, celo mesečnih sestankih. Stiki se že preveč časa omejujejo na občasna srečanja dveh predsednikov, Draga Štoke in Rudija Pavšiča, sicer le v izvrševanju formalnih ali protokolarnih dolžnosti.« Mladi pri SKGZ ocenjujejo, da so nesodelovanje in spori med krovnima, o katerih smo redno priča v medijih, na socialnih omrežjih in tudi v živo, danes nesprejemljivi. Tega si ne bi smeli dovoliti še zlasti v času finančne krize, ki pesti manjšinske ustanove in organizacije. »Kdaj se bo mogoče v manjšini konkretno pogovarjati in skupno načrtovati? Zakaj šestčlanska komisija, ki sta jo krovni organizaciji imenovali za reformiranje naše organiziranosti, se že več kot leto dni ne sestaja? Je bila razpuščena?« so se spraševali.
Člani pokrajinskega vodstva SKGZ in njihovi gostje so tudi soglašali, da ima glavnina mladih v manjšini zmedene pojme in velike vrzeli glede dogajanja v slovenski narodnostni skupnosti iz povojnega časa. Med šolskim poukom komaj povohajo snov druge svetovne vojne, kaj še, da bi se seznanili z manjšinsko organiziranostjo. Ni to protislovje za manjšinsko šolo? Brez zgodovinskega spomina ne moremo usposabljati novih in prepotrebnih kadrov, ki bodo suvereno obvladovali preteklost in učinkovito načrtovali prihodnost, predvsem pa bodo znali delovati neobremenjeno v korist celotne manjšine in ne sektaško, kar še danes žal velja za nekatere protagoniste manjšinske stvarnosti.