Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

O solidarnosti v manjšini in obsegu krize

15/02/2012
NULL
V Primorskem dnevniku z dne 10. februarja sem na prvi strani prebral naslov "Med Slovenci ni velike solidarnosti". Članek se je nanašal na sejo posvetovalne komisije Furlanije-Julijske krajine za Slovence, ki ji predseduje deželni odbornik Elio De Anna.
Kot bralci vedo, je na seji prišlo do razhajanja med slovenskimi člani komisije glede "solidarnostnih" 100.000 evrov Primorskemu dnevniku, ki mu je država skrčila podporo za leto 2010. Vsota naj bi bila "odvzeta" Slovenskemu stalnemu gledališča, ki jo je prav tako "solidarnostno" prejel v času svoje najhujše krize. Ob vprašanju so predsednik SKGZ Rudi Pavšič in nekateri drugi člani komisije (bili so v večini) optirali za pomoč PD. Predsednik SSO Drago Štoka in nekateri drugi člani pa so zagovarjali, da je bila vsota že obljubljena SSG-ju. Odbornik De Anna je preprečil volitve in sklenil, da bo odločal sam oziroma deželni odbor, ki ima po zakonu zadnjo besedo. Ne bi se dodatno poglabljal v podrobnosti in ostal pri vprašanju "solidarnosti".
Solidarnost je pomembna, če privede do konkretnih odločitev in dejanj. V besedah smo vsi lahko solidarni, dokler palica ne udari po našem hrbtu. Takrat smo ljudje običajno nekoliko manj solidarni do drugih... V primeru Slovencev v Italiji in slovenske manjšine je govoriti ali pisati o solidarnosti celo zavajajoče, saj bi solidarnost potrebovali mnogi.
Naša organizirana skupnost ima danes dva bistvena problema. Glede na splošno italijansko krizo lahko v bodoče pričakujemo manj denarja. Slovenija ne bo nadomeščala ničesar, nasprotno, kaj bo celo odščipnila, saj tudi njej pretijo evropsko-nemški recepti o strogosti s "pedagoškimi nameni". Prav ima Gad Lerner, ko piše, da so udarili po Grčiji zato, da bi se ostali naučili. S stisnjeno pestjo (od jeze) se moramo žal učiti in to tudi Slovenci v Italiji. S premikanjem 100.000 evrov od krize do krize ne bomo veliko dosegli ali kaj bistvenega rešili; verjetno se bodo morale organizacije braniti nekoliko drugače.
Seja omenjene komisije je ponovno dokazala, da se med Slovenci v Italiji ne moremo primerno meniti. Razlogi so različni. Ne bi rad bil nekorekten, vendar bom napisal, da sem član šestčlanske komisije SKGZ-SSO, ki je imela nalogo pripraviti predlog za nekakšno "racionalizacijo" sredstev v manjšini. Komisija je verjetno nastala tudi po posrednih pritiskih Ljubljane in bivšega ministra Žekša, bila pa bi potrebna tudi sicer. Žal v komisiji še nismo prišli do opaznejših zaključkov.
Ne bom izdajal skrivnosti in niti neavtoriziranih izjav. Komisija se je večkrat sestala in lahko zapišem vsaj to, da se je kmalu izkazalo, da bo težavno "premakniti" tudi manjše vsote. Naj dodam, da je delo omenjene komisije "zmotila" živahna polemika, ki se je razcvetela lansko poletje. Vsekakor je težko dajati neke predloge o krčenju ali o prioritetah, mislim, da se bo to lahko zgodilo, ko bo pritisk zelo hud. V manjšini pa je položaj enostaven: nimamo dovolj denarja in se premalo menimo. Naj dodam še vtis, da je med SKGZ in SSO priprava za konkretne domene na različnih stopnjah. Sam vidim v domeni nujo, ki jo bom v naslednjih stavkih dokazal in obenem menim, da bi morala omenjena komisija nadaljevati z nelahkim in verjetno tudi z nehvaležnim delom. Razlogi so, ponavljam, očitni.
Kriza Primorskega dnevnika se je napovedovala že nekaj časa. Ko sem bil predsednik Zadruge Primorski dnevnik sem konec vsakega leta trepetaje spraševal tedanjega direktorja Mahorčiča, kaj pravijo v Rimu. On je s še bolj trepetajočim glasom odgovarjal, da ne ve, da grozijo z rezi, a vendar se lahko stvari obrnejo na bolje itd. Tokrat se niso in PD je ponovno pred ponovno krizo, ki nadaljuje ciklična krizna stanja od druge polovice osemdesetih let dalje. Vrhunec in skorajšnji stečajni zaključek je kriza dosegla pred ustanovitvijo zadruge. Pa tudi potem so na PD razglaševali krizna stanja in pošiljali ljudi v predčasne upokojitve.
Primorski dnevnik potrebuje krepak in trajen dodatek, kar bi zahtevalo "spending rewiew" vseh manjšinskih sredstev. Iz krize v krizo se je namreč pomikala druga naša velika ustanova, in sicer že imenovano Slovensko stalno gledališče. De Anna je bil dovolj moder, da ni postavil v konflikt PD in SSG. Nedvomno pa sta ustanovi, ob šoli in Radiu TS A, najdražja subjekta v manjšini.
Seznam kriz pa je dolg. Že v preteklosti je zaradi krize Slovenski raziskovalni inštitut zaprl svoje podružnice na Goriškem in v videmski pokrajini in ohranil le center v Trstu. Nato je razvil svojo strategijo iskanja projektov. Bolečo krizo je doživela Glasbena matica, njena goriška "vzporednica" šola Emil Komel je večkrat opozorila, da ji primanjkuje denarja. Naložbe v glasbeno šolstvo in v glasbene dejavnosti so v slovenski manjšini kar velike, posebno, če pomislimo, da sta glasba in petje osrednji dejavnosti razvejane ljubiteljske kulturne mreže. Vendar tudi tu "vsak drži svoje".
Kar vem, drsi po robu Narodna in študijska knjižnica, ki ji, med ostalim, primanjkujejo prostori za skladiščenje knjig. Če naj se vrnem k tisku, naj zapišem, da je pred nedavnim zaključil krizno stanje Novi Matajur, ki je ponovno v težavah, glas pa je dvignil tudi Novi glas, ki mora stiskati pas. Dejansko so v negotovosti vse ustanove in organizacije, ki delujejo z zaposlenimi ljudmi in s strokovnjaki. Bralcem bi se zamajala tla, ko bi omenjenemu pristavil vprašanje vseh naših kulturnih domov in središč.
Osebno menim, da je v trenutku, ko zmanjkujejo sredstva, potrebno uveljaviti določene prednosti. Za narodno manjšino, kot je naša, so verjetno prioritete izobraževanje (šola), pisana beseda (v tiskani obliki ali po elektronskih mrežah) in dejavnosti, ki zbirajo ljudi. Skratka, bistveno je to, kar nudi izobrazbo, informacije in kar veže ljudi. V tej mreži se skupnost ohrani, brez nje se enostavno razprši, kot se dogaja v manjšinah, kjer je medosebna komunikacija prepuščena volji ljudi ali neki prostorski bližini (mestna četrt, stanovanjski bloki, vas itd.). Zavedam se, da marsikdo misli drugače in da je moja beseda le eno izmed mnenj, v katerega pa verjamem. Vsekakor je danes naša manjšina krepkejša od nakazanega osnovnega tlorisa, upati je da bo taka tudi ostala, a vendar...