Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Ob 50-letnici FJK o njeni nedorečeni avtonomiji in odnosu do slovenske narodne skupnosti

04/03/2013
Gorica, 01.03.2013 - Sodelujoči na srečanju Goriškega loka
Petdesetletnici ustanovitve dežele Furlanije-Julijske krajine, njeni nedorečeni avtonomiji in njenemu spreminjajočemu se odnosu do slovenske narodne skupnosti je bila posvečena klepetalnica Goriškega loka, ki je potekala v petek v mali dvorani Kulturnega doma v Gorici. Približno dvajsetim navzočim, med katerimi je bil tudi generalni konzul v Trstu Dimitrij Rupel, so o svojih izkušnjah na deželi spregovorili bivši deželni svetniki Ivan Bratina, Ivo Jevnikar, Bojan Brezigar, Miloš Budin in Igor Kocijančič, ki ravnokar zaključuje svoj drugi mandat v deželnem svetu. Po pozdravu pokrajinskega predsednika SKGZ Livia Semoliča je v uvodnem delu srečanja, ki sta ga vodila Aljoša Sosol in David Peterin, tekla beseda o zgodovini Furlanije-Julijske krajine, ki so jo ustanovili komaj leta 1963. Jevnikar je pri tem omenil, da sta se v povojni Italiji Krščanska demokracija in Komunistična partija znašli na precej različnih stališčih, kar se tiče vprašanja dežel. Kraščanska demokracija je bila v prvih povojnih letih za regionalizacijo Italije, Komunistična partija pa je zagovarjala centralistično ureditev države. Po prvih volitvah sta stranki povsem spremenili svoji stališči. Ker je bila Krščanska demokracija uspešna na državnih volitvah, se je zavzela za centralizacijo oblasti, Komunistična partija je po volilnem uspehu na krajevni ravni zagovarjala prenos pristojnosti na krajevne uprave in dežele. Na ustanovitev dežel, avtonomnih in navadnih, so seveda vplivali tudi geopolitični razlogi, ki so presegali krajevno raven. Protislovenski krogi, ki so po drugi svetovni vojni v Slovencih videli sovražnika in potencialnega agresorja, so bili začetno proti avtonomiji Furlanije-Julijske krajine, potem pa so po mnenju Brezigarja politični vpliv slovenske »pete kolone« omejili ravno z ustanovitvijo dežele. V deželnem statutu iz leta 1963 pa Slovenci niso omenjeni, tako da je bilo treba dolga leta čakati, preden so se na deželi začeli ukvarjati z manjšinskimi vprašanji in sploh z večjezičnostjo. »Med mandatom predsednika Riccarda Illy od leta 2003 do leta 2008 je prišlo do priznanja štirih deželnih jezikov,« je povedal Kocijančič in poudaril, da danes celo desničarji - mogoče s figo v žepu - pripisujejo avtonomijo prisotnosti slovenske narodne skupnosti.
Da se je dežela v svojih prvih letih »življenja« ukvarjala predvsem z gospodarstvom, ne pa s svojimi jezikovnimi skupnostmi, je potrdil tudi Ivan Bratina. Po njegovih besedah je bilo v šestdesetih in sedemdesetih letih treba poskrbeti za zagotovitev gospodarskega razvoja takrat še revni Furlaniji, kmalu zatem pa je bila glavna prioriteta popotresna obnova. Jevnikar je v nadaljevanju opozoril, da je država stalno skušala omejevati deželno avtonomijo, kar so potrdili tudi ostali sogovorniki. Furlanija-Julijska krajina tako danes zadrži na svojem ozemlju okrog 70 odstotkov davkov, na Južnem Tirolskem in Tridentinskem jih ostane na teritoriju kar 90 odstotkov, da ne govorimo o Siciliji, za katero so govorniki ugotavljali, da zase zadrži 105 odstotkov davkov, seveda upoštevajoč dodatni priliv državnih sredstev, ki jih je iz leta v leto deležna.
V nadaljevanju so govorniki opozorili tudi na »stranske učinke« regionalizacije. »Z ustanovitvijo dežel je prišlo tudi do novih centralizmov, birokracije, pomnožitve oblasti, širjenja korupcije,« je opozoril Budin in poudaril, da bi se morali na deželi vprašati, kako v Furlaniji-Julijski krajini prispevajo k splošni rasti italijanske države. »Če predstavlja avtonomija samo podvajanje postopkov, nima dosti smisla, da jo imamo,« je pripomnil Brezigar in opozoril, da sredstva iz zaščitnega zakona deli dežela, potem ko jih dobi od države. Zato pa je treba najprej pritiskati v Rimu, pisati pisma in zahtevati srečanja s podtajniki in rimskimi funkcionarji, nato pa je treba pozivati deželne upravitelje in sklicevati posvetovalne komisije, tako da stane na koncu celoten postopek skoraj več od petih milijonov evrov, ki jih dobi manjšina. Glede podvajanja postopkov ter odnosov med državo in deželo so sogovorniki podali več iztočnic za razmišljanje, na koncu pa je ostalo odprto vprašanje, kje lahko Slovenci dosežemo več: v Rimu ali na deželi? Konec koncev je verjetno vse skupaj odvisno od politične volje, ki je v Italiji pomembnejša od kateregakoli zakonskega določila. (dr)
(Primorski dnevnik, 3. marca 2013)