Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Obisk skupne delegacije SKGZ-SSO na Južnem Tirolskem

04/07/2016
Delegacija z evroposlancem Herbertom Dorfmannom

Vsak pripadnik neke manjšine bi moral prej ali slej imeti priložnost za vpogled v delovanje glavnih institucij Južne Tirolske. Da si napolni baterije in da razume, kako so lahko glede manjšinskih pravic v veljavi najvišja možna merila. Ni namreč slučaj, da se Južna Tirolska glede tega postavlja kot zgled, kar je pred nedavnim poudaril tudi predsednik italijanske države.


Dobri zgledi vlečejo?


Take poudarke večkrat uporablja tudi politika, le škoda, da potem ni voljna ne sposobna takšnih zglednih visokih standardov uveljavljati tudi v drugačnih okoljih. Kakršno je je naše, denimo. Saj se tudi naša dežela navsezadnje imenuje »avtonomna« in to zaradi naše skupnosti, če se ne motim, a je njen položaj formalno in vsebinsko neprimerljiv z Južno Tirolsko. Treba je to vzeti na znanje, glede na dejstvo, da sta zgodovina in kulturni razvoj tod tekla drugače. Vendar to ne spreminja dejstva, da ob obisku pri Južnih Tirolcih bodejo v oči razlike, s katero politika in država odmerjata manjšinske pravice. Delegacija SSO - SKGZ je na srečanjih med drugim izpostavila značilni primer, ki se na Južnem Tirolskem niti slučajno ne bi mogel zgoditi: slovensko predstavništvo v italijanskem parlamentu, ki ga reforma volilnega zakona Boschijeve dejansko onemogoča. Predsednik Pokrajine Arno Kompatscher in njegovi sodelavci so v duhu manjšinske solidarnosti ponudili pomoč svojih parlamentarcev, a so hkrati tudi povedali, da se zavedajo, da to za slovensko manjšino ni isto kot da Slovenci v naslednji zakonodajni dobi ne bi imeli imeti svojega predstavnika v Rimu.


Avtonomija kot podlaga


Vsa srečanja, ki smo jih opravili na Južnem Tirolskem, so se zaključila s podobnimi vtisi: široka avtonomija, ki izhaja in statuta Avtonomne pokrajine, je vpletena praktično v vse pore družbenega življenja in upravnega delovanja. Avtonomija se začenja pri odločanju o finančnih rezurzih in njihovi razporeditvi. Glede tega je Pokrajina glavni sogovornik predsednika vlade in ministrov. Pokrajina je do nedavnega plačevala Rimu svoje davke in je potem iz vladnega proračuna dobila znesek, ki trenutno znaša blizu 5 milijard evrov. A se je stalno nekaj zatikalo, vključno z dejstvom, da se je bilo težko izogniti izrednim vladnim varčevalnim ukrepom, kot je bilo v času vlade Maria Montija. Na zahtevo Južne Tirolske so potem sistem spremenili: zdaj avtonomna pokrajina večino prihodka (90 %) od svojih davkov zadrži zase, državi pa posreduje znesek, ki ji pripada (10%) za storitve, ki jih nudi na teritoriju Južne Tirolske. Poleg tega Pokrajina prispeva državi še svoj del (0,6%) za kritje stroškov javnega dolga. Finančna avtonomija je nadalje zagotvljena s sistemom odločanja o razdelitvi sredstev, za katerega je pristojna Avtonomna Pokrajina.


Stvari se spreminjajo


Avtonomija omogoča Južnim Tirolcem, da sprejemajo odločitve, ki so zanje ključnega pomena. Gre za področja kot so kultura, jezik, šolstvo. Na podlagi statuta vse sloni na proporcu med narodnimi skupinami, ki živijo na ozemlju pokrajine. Na skupno nekaj več kot pol milijona prebivlacev je nemško govorečih okrog 70%, Italijanov 26% in Ladincev 5,5%. V mestu Bocen so razmerja obrnjena (73% Italijanov, 25% Nemcev Ladinci pa v mestu ne dosegajo odstotka. Po tem ključu se že leta delijo javna delovna mesta, čeprav je v zadnjem času več fleksibilnosti kot nekoč. Pripovedovali so o znanem milanskem kirurgu, ki je želel priti na delo v bocensko javno bolnišnico. Njegov konkurent s prednostno pravico je bil nemški zdravnik iz vaškega okolja in malo izkušnjami. Zdrava pamet je narekovala, da so v službo vzeli Milančana, kar se pred leti ne bi moglo zgoditi, prevladal bi etnični ključ.
Vtis je, da se današnja Južna Tirolska zaveda, da se je svet spremenil, zato si uspešno prizadeva na vseh področjih biti v koraku s časom. Otipljiv odraz te zavesti je bocenska Evropska akademija Eurac, poliedrična raziskovalna ustanova s stotinami znanstvenih sodelavcev, ki redno gosti raziskovalce z vsega sveta in tudi manjšinska vprašanja na najsodobnejši način uokvirja v mednarodne raziskovalne tokove. Ustanova je s predstavništvi v Rimu, na Dunaju in v Bruslju nepogrešljiva referenčna točka za študije o večjezičnosti, regionalizmu, komunikacijah in federalizmu, razvoju alpskega sveta, tehnologij za okolju prijazno energetiko in zdravstvo. Čezmejno sodelovanje je za Južno Tirolsko otipljiva in uspešna stvarnost z delovanjem EZTS, ki povezuje Tirolsko, Južno Tirolsko in Tridentinsko, njeno geslo je odprtost in povezovanje. Tudi zaradi tega Južna Tirolska ne sprejema poskusov zapiranja meje na Brennerju, ki jih je ob vprašanju beguncev sprožila Avstrija.
Sicer ostaja Avstrija kot matična država za Južno Tirolsko politični referent, zlasti kot garant uresničevanja sporazuma De Gasperi - Gruber in iz njega izhajajoče avtonomije. Iz gospodarskega vidika pa se Južna Tirolska bolj obrača na Nemčijo, s katero ima močne tržne in partnerske povezave. Gospodarska kriza je deželo samo delno oplazila, danes pa so bolj kot drugod vidni znaki sanacije, saj povprečna raven brezposelnosti ne dosega štirih odstotkov, kar je svojevrsten evropski rekord.


Tradicija in sodobnost


Lahko bi rekli, da je današnja Južna Tirolska nekakšna uspešna zmes med tradicijo, v katero je globoko zasidrana, in sodobnimi trendi, zaradi česar je tudi izredno privlačna za trume turistov. Največ je Nemcev, ki jo vidijo na poti v mitično Italijo, a tam še vedno lahko govorijo v svojem jeziku. Na drugem mestu so Italijani, ki deželo ljubijo zaradi njene urejenosti in kakovosti ponudbe, tudi oni pa lahko govorijo v svojem jeziku.
Turizem je tesno povezan s kmetijstvom, tak koncept pa ima vso podporo pokrajinske vlade, kajti to je način, da se ljudje ne selijo s hribov in podeželja v dolino. Tako se teritorij kljub vsem problemom, ki danes povsod pestijo kmetijski sektor, ohranja v gospodarskem in etničnem pogledu. Še vedno je v veljavi terezijansko pravilo o zaprtih kmečkih posestvih, kjer lahko le najstarejši sin podeduje kmetijo, s tem, da bratom plača odškodnino. Edina posodobitev zadeva ženske, ki po novem tudi lahko dedujejo, česar prej niso mogle. Na to prastaro pravilo je veliko pripomb, a dejstvo je, da so na Južnem Tirolskem na ta način vse do danes ohranili celovitost in uspešnost kmetijskih posestev v hribovitem svetu. Drugod so taka območja v glavnem prepuščena emigraciji in propadanju.


Jezikovna enakopravnost


Statut avtonomije zagotavlja jezikovno enakopravnost. Ta je dvojezična (nemško - italijanska) za vso pokrajino in trojezična za dolini Gardena in Badia, kjer pretežno živijo Ladinci. Na enaki teritorialni podlagi je organiziran šolski sistem, čeprav znanje jezikov ni brez problemov. Medtem ko je znanje nemščine solidno in prevladujoče, je opazno nazadovanje italijanskega jezika (ladinski jezik je itak omejen na delno prisotnost v šolah ladinskih dolin). Nazadovanje italijanščine JužniTirolci zaznavajo kot problem, saj imajo drugi jezik za dodano vrednost. Južnotirolska Ljudska stranka vztraja pri politiki odprtosti, sožitja in čezmejnega sodelovanja in človeškega odnosa do beguncev, kar jo je na politični ravni glede na znane trende v Evropi stalo nekaj konsenza. Od leta 2008 izgublja glasove na račun dveh nemških nacionalističnih strank, ki sta tudi prisotni v Pokrajinskem svetu. Še vedno pa ima SVP s skoraj 47 odstotki trdno oblast v rokah, vlada sicer v koaliciji z Demokratsko stranko.


Odprtost se obrestuje


Politika odprtosti in sožitja se obrestuje, vse več je tudi Italijanov, ki se izjavljajo za Južne Tirolce, saj so tam rojeni in se s tem ne odpovedujejo svoji narodnosti. Predsednik Pokrajine Arno Kompatscher pravi, da bo SVP vztrajala pri politiki odprtosti, ki Južni Tirolski edino prinaša koristi. Po vseh garancijah, ki so jih dobili s statutom o avtonomiji, ni več čas za povratek v zaprtost in politiko ločevanja, to bi za prihodnost dežele, s katero sta poskušali obračunati dve diktaturi, fašistična in nacistična, bilo pogubno.
Po takem obisku človeka spremljajo mešani občutki. Na eni strani zadoščenje ob tem, kaj vse lahko zmore manjšina ob zavesti svoje trdne zgodovinske in identitetne podlage. Sicer je res, da na koncu praktično o vsem odločajo številke. Velika številčna premoč (nad 70% nemškega prebivalstva) omogoča nemški skupnosti na Južnem Tirolskem avtonomijo, ki je bila skozi razne faze v obdobju po drugi svetovni vojni dodelana do popolnosti. Vsemu je še vedno podlaga sporazum De Gasperi Gruber, ki mu je sledil znani južnotirolski »paket«, a tega so dopolnjevale poznejše nadgradnje. Južni Tirolci so na vseh ravneh, zlasti pa z močjo avtonomne pokrajine in skupine svojih parlamentarcev (trenutno 5 poslancev in 3 senatorji) v permanentnem pogajanju z državo. In navadno iz njih potegnejo daljši konec, kajti številke so številke. Velikokrat je bila peščica njihovih parlamentarcev jeziček na tehtnici. Dovolj se je spomniti na nesrečno levosredinsko vlado Romana Prodija, ki je bila ves čas za las na robu parlamenetarne večine. Takrat je pet ali šest južnotirolskih glasov odločalo o obstanku vlade ali njenem potopu. Južnotirolski parlamentarci so imeli vedno pripravljen seznam zahtev in pogojev za podporo vladi. Kar so vprašali, to so dobili.


Skupna delegacija


In naša delegacija? Dejstvo, da je bila skupna, ima nedvomno svoj pomen, predvsem za nas same, za krepitev medčloveškega stika, sposobnosti dialoga, skupnega dela, poglobitve medsebojnega poznavanja in razumevanja. Vtis je, da so to z odobravanjem opazili tudi naši gostitelji. Ko moraš nekomu tretjemu posredovati informacije iz svojega revirja tudi opaziš, da smo si navsezadnje precej manj različni, kot bi včasih izgledalo. Ob takih priložnostih po neki avtomatični selekciji šteje predvsem to, kar imamo skupnega, zato so take zgodbe dobra vaja za utrditev sodelovanja.
Lahko tudi rečemo, da bi delegacija, ki se je za dva dni mudila na Južnem Tirolskem težko bila bolj usklajena, kot je bila. Poglejmo nekaj detajlov.
Walter je ob predsedniški vlogi poskrbel tudi za enkraten večer na planoti Ritten-Renon nad Bocnom, kjer ponujajo same »specialne« stvari, verigo Dolomitov pa imaš kot na dlani; Marino je z uglajenostjo in samozavestjo prevzel nelahko odgovornost, da je nadomestil svojega predsednika, ki ga je nekaj zvilo tik pred odhodom v Bocen; Franca je kot županja v delegaciji odločilno okrepila institucionalno valenco, kar še zlasti na Južnem Tirolskem nekaj šteje; Dorica je logistiki delegacije prispevala tudi svoje nenadomestljive administrativne kompetence. Obe sta naše predstavništvo zavarovali pred morebitnim očitkom maskilizma, kar v teh časih ni od muh; Boris se je izkazal kot človek izkušnje in se je s svojimi toskanskimi cigarami, ko je bil čas zanje, diskretno umikal, da ne bi koga motil. Ivo je pokazal, da je vešč mnogih stvari, še zlasti tiskarsko-založniških, kot je prišlo do izraza pri založbi Athesia; Martin je bil, tako kot vedno, vsestransko aktivno prisoten, z dodatno zaslugo, da je krepko znižal starostno povprečje delegacije (z Borisom sva delovala v obratno smer); pri tem mu je pomagal Luciano, brez katerega bi bila videmska pokrajina odsotna, posebno Kanalska dolina; pa še dulcis in fundo. Častno mesto pripada Julijanu, ki je zanesljivo držal vse niti v rokah in skrbel za to, da je natrpan program obiska, ki ga je tudi načrtoval, potekel brezhibno, kot se pač spodobi za Južno Tirolsko. Naj nazadnje dodam še podpisanega, ki z zaključno piko pod ta prispevek izpolnjuje svojo nalogo.


Dušan Udovič