Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Odprta tribuna

24/02/2012
NULL
Slovenska kulturno-gospodarska zveza že nekaj časa zagovarja stališče, da so znotraj naše organizirane skupnosti potrebne določene »korekture«, zato da se našim ustanovam in organizacijam in njihovi ponudbi zagotovi učinkovitejši in trajnejši obstoj in razvoj.
Ne vem, če so ta naša prizadevanja vsi razumeli kot željo po boljšem in v korist vseh. Očitali so nam, da prehitevamo čas, da nosimo v sebi razmišljanja o prevzemih, itd. Nič od vsega tega, a le želja po tistih sodobnih oprijemih, ki jih novi čas in prostor zahtevata od nas.
Svoje misli smo strnili v dokumentu (je na spletni strani naše organizacije), ki ga je lansko leto sprejel Deželni svet SKGZ in ki predstavlja osnovo našega razmišljanja. V njem izpostavljamo predvsem potrebo po vsebinski in posledično tudi finančni reorganizaciji, ki gre v smer kakovosti, sistema vrednotenja in komplementarnosti tam, kjer obstaja problem ponudbe podobnih storitev-dejavnosti.

Zaradi povedanega sem z veseljem prebral uvodnik v Novem glasu z dne 16. februarja letos. Nanaša se na pobudo Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emila Komela in njene predsednice Mare Černic, ki je obenem vidna predstavnica javne uprave in slovenske etnične stranke. Glasbeni center je dal pobudo za srečanje z vsemi organizacijami, ki delujejo v prostorih centra Bratuž, da bi razpravljali »o odsevu gospodarske krize na organiziranost in prihodnost goriških kulturnih sredin.«

V uvodniku so bile, med drugim, izpostavljene nekatere misli, ki bi jih rad poudaril. Povedano je bilo, da »se organizacije morajo načrtno in brez odlašanja lotiti notranjega preustroja, da bodo kos svojim nalogam tudi v prihodnosti«, da » notranji preustroj posameznih organizacij bo učinkovit in perspektiven, samo če bo manjšina v celoti preverila in premislila ter posamezno ovrednotila delovanje vsake organizacije. Na ta način bo uporaba javnih sredstev najbolj učinkovita«. V razpravi so dodali, da je »jasno, da sedanji sistem delitve sredstev ni učinkovit in postopoma začenja biti krivičen«.

Z izrečenimi izhodišči se strinjam in ga pri SKGZ-eju zagovarjamo že nekaj časa. Vprašanje pa je, kako lahko iz teorije preidemo v prakso.
Pri tem razmišljanju bi izpostavil še dejstvo, da ko se lotimo tako zahtevnih vprašanj, moramo imeti spoštljiv odnos do vseh, ki tako ali drugače oblikujejo našo organiziranost, ne glede na zgodovinske in druge značilnosti posamezne organizacije. Vse so izraz naše skupnosti in vse si zaslužijo potrebno spoštovanje. Manjšina je pluralna sestava in njena pluralnost je naša dodana vrednost. Ko bomo to spoznali vsi, nam bo laže pristopiti k stvari brez predsodkov in kompleksov. Imamo tako organizacijske kot siceršnje prednosti (geografska lega v prostoru, ki je evropsko središčen; vsestransko izboljšani odnosi med sosednjima državama; zakonsko zaščitno varstvo, in še marsikaj drugega), ki bi jih morali veliko bolje izkoristiti.

Drugo nezanemarljivo vprašanje zadeva načrt, ki ga moramo imeti, preden se lotimo takega procesa. Kaj je pomembno in prednostno pri takih reformnih izbirah? Osebno bi privilegiral izobraževanje in pošolsko dejavnost, uveljavljanje slovenske besede in kulture ter tiste dejavnosti, ki združujejo in bogatijo naš večjezični prostor.

Šele, ko (in če) se bomo zedinili okoli skupnih izhodišč, bomo posledično lahko resno začeli s spremembami, za katere smo že v precejšnji zamudi. Reforme v manjšini so že na startu neuspešne, če se zanje ne zavzema večinski del naše skupnosti, v prvi vrsti krovni organizaciji in z njima povezane številne ustanove, organizacije in društva. Pomoč in podporo potrebujemo tudi od politike, ki tako ali drugače predstavlja javne institucije (državne in krajevne), kjer se odloča tudi o manjšini, predvsem kar zadeva njeno financiranje in predstavniško vlogo.

SSO in SKGZ sta lani imenovali delovno omizje, ki naj skrbi za tozadevna vprašanja. V zadnjem času se je delo omizja upočasnilo. Prepričan sem, da je takšen gremij najprimernejši, da se med nami nadaljuje dialog okoli tako pomembnih tem in zato ponovno izpostavim pripravljenost članov Skgz za čimbolj redno sestajanje komisije.

Prepričan sem tudi, da bi se skupno zastopstvo lahko bolj redno sestajalo in doreklo nekatere izbire, ki so v interesu celotne naše skupnosti. Mnenja sem, da je treba v zastopstvu obravnavati predvsem tiste izbire, ki gredo v smer uveljavljanja zaščitnih norm.
Omenjena vprašanja bi verjetno morala postati središčna na bližnjem sklicu (stati generali), ki ga mora po deželnem zaščitnem zakonu šest mesecev pred iztekom mandata sklicati deželna vlada. Skupščina vseh naših organizacij, društev in ustanov ob sodelovanju vseh slovenskih izvoljenih predstavnikov (več kot 400 legitimnih predstavnikov naše manjšinske stvarnosti) bi lahko potrdila nekatere izbire, ki zadevajo našo skupnost, njeno organiziranost in sistem njenega predstavništva.

Izhodišča za omenjeno deželno skupščino bi bilo primerno, da nastanejo v deželni posvetovalni komisiji, v kateri sedijo predstavniki krovnih organizacij in članic, zastopniki slovenskih izvoljenih predstavnikov in naše šole.

Rudi Pavšič