Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Osrednja proslava ob slovenskem kulturnem prazniku

11/02/2013
Gorica, 08.02.2013 - Izvajalci proslave
Osrednja proslava ob slovenskem kulturnem prazniku v Gorici je pod organizacijskim okriljem Slovenske kulturno-gospodarske zveze in Sveta slovenskih organizacij potekala v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Drzno programsko zamisel: ob petdesetletnici slovenske popevke obuditi duha šestdesetih let je pogumno izpeljala gledališka ustvarjalka mlajše generacije Jasmin Kovic.
Prireditev je bila zaradi tematike posebna. V muzikološkem smislu lahkotna popevka si ni izborila mesta, o katerem bi bilo vredno razpravljati. Kljub navidezni zunanji plehkosti popevka botruje času navkljub. Premagala je časovnega razsodnika in poslušalce gane, kot je v preteklosti. Manifestacija narodne identitete se kaže na različnih področjih, s številnimi izrazili in slovenska popevka je ena od teh. Osebnosti, ki so bile vpletene v to glasbeno gibanje, povezano s festivali, so (bili) akademiki: skladatelji, literati in slavisti ter pevci in glasbeniki. Cecilia Blasutig, Mairim Cheber, Marko Brajnik, Tadej Lukman, Matej Pintar so nas na stiliziran informativno poučni način s slikovito podanimi anekdotami seznanili s temeljnimi definicijami o popevki, šansonu, jazzu in drugih dejavnikih, ki so vplivali na razvoj te glasbene zvrsti. Nonšalantno smo občutili čas šestdesetih, ko se je začela širiti »pop kultura« in se je razmahnilo potrošništvo ter gradnje samopostrežnih, nakupovalnih centrov.
Med zahtevnejšimi nalogami pri postavitvi petkove prireditve je bilo izbrati primerne pevke, ki bi te ne-minljive popevke poustvarile dovršeno. Približati se interpretaciji pesmi, ki so jih v nesmrtnost ponesle sijajne pevke in pevci, ni enostavno. Sentimentalna sladkost, spevnost in liričnost skladb lahko v podajanju zavede. Tej zapeljivosti se je predala marsikatera izkušena pevka ali pevec, ki so s pretirano osebno interpretacijo osnovo skladbe popačili. Gojenke Glasbene matice, Marta Donnini, Kristina Frandolič, Alessia Peressini so ponudile njihove žametno božajoče in prodorne glasove, ki so čarobno zapolnjevali prostor in povsem ujele lepoto pesmi. Mentorica pevk in violončelistka Andrejka Možina je z Aleksandrom Vodopivcem priredila pesmi, ob tem pa tudi občuteno zapela; za klavirsko spremljavo je poskrbel Aleš Ogrin. Impozantne so bile pevke vokalne skupine Bodeča neža, ki so kot porcelanaste punčke, oblečene v belino in z rdečo šminko elegantno sedele za prosojnim platnom. Očarale pa so z zvonkimi glasovi prečiščenih pevskih linij. Preprostost belih kostumov za dekleta v zamislih Snežice Černic in Irene Grusovin je dodala predstavi poseben vizualni vtis o objektivni čistosti posredovanja preteklih dogodkov. Že tako bogato dogajanje so zaokrožili plesni dodatki v izvedbi Stefanie Beretta in Denija Drnovščka v popolno sinergijo razpoloženja te polpretekle zgodovine.

<> Vsakoletni praznik je tudi priložnost, da se poklonimo eminentnim osebam in institucijam, ki so prispevale k bogatitvi kulturne identitete. Priznanja so letos prejeli Pavle Merkù (zanj ga je prevzela hči Jasna Merkù), Kulturni dom Gorica in Kulturni center Lojze Bratuž. Publiko, ki je napolnila dvorano - v prvih vrstah je med predsednikoma krovnih organizacij Rudijem Pavšičem in Dragom Štoko sedel in med ostalimi gosti izstopal generalni konzul v Trstu Dimitrij Rupel -, je z odra nagovoril predstavnik komisije za podeljevanje priznanj Aleš Waltritsch, v sliki in besedi pa je bila podana utemeljitev letošnjih izbir. Slavnostni nagovor novinarke in družbene delavke Erike Jazbar je večer podčrtal z iskrenostjo, ki je v dvorani spodbudila spontano pritajene odzive: »Vsem je jasno, kaj pomenijo za neko skupnost šole, mediji, raziskovalna dejavnost, založbe, arhivi, knjižnice in poklicna kultura. Brez te strukture se kvalitetna stopnja našega jedra osiromaši ... Na koncu bom spregovorila o jeziku, najpomembnejšemu elementu, ki opredeljuje našo skupnost. Na jeziku pademo ali se razvijamo, brez znanja slovenskega jezika je naša skupnost nekaj drugačnega.«
Zlasti pa moramo biti ponosni na tisto, kar zmoremo narediti in pokazati sami, v lastni produkciji, kot je bila tudi letošnja osrednja proslava ob kulturnem prazniku.
Metka Sulič
(Primorski dnevnik, 10. februarja 2013)

<> Osrednja proslava ob slovenskem kulturnem prazniku v Gorici je pod organizacijskim okriljem Slovenske kulturno-gospodarske zveze in Sveta slovenskih organizacij potekala v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Drzno programsko zamisel: ob petdesetletnici slovenske popevke obuditi duha šestdesetih let je pogumno izpeljala gledališka ustvarjalka mlajše generacije Jasmin Kovic.
Prireditev je bila zaradi tematike posebna. V muzikološkem smislu lahkotna popevka si ni izborila mesta, o katerem bi bilo vredno razpravljati. Kljub navidezni zunanji plehkosti popevka botruje času navkljub. Premagala je časovnega razsodnika in poslušalce gane, kot je v preteklosti. Manifestacija narodne identitete se kaže na različnih področjih, s številnimi izrazili in slovenska popevka je ena od teh. Osebnosti, ki so bile vpletene v to glasbeno gibanje, povezano s festivali, so (bili) akademiki: skladatelji, literati in slavisti ter pevci in glasbeniki. Cecilia Blasutig, Mairim Cheber, Marko Brajnik, Tadej Lukman, Matej Pintar so nas na stiliziran informativno poučni način s slikovito podanimi anekdotami seznanili s temeljnimi definicijami o popevki, šansonu, jazzu in drugih dejavnikih, ki so vplivali na razvoj te glasbene zvrsti. Nonšalantno smo občutili čas šestdesetih, ko se je začela širiti »pop kultura« in se je razmahnilo potrošništvo ter gradnje samopostrežnih, nakupovalnih centrov.
Med zahtevnejšimi nalogami pri postavitvi petkove prireditve je bilo izbrati primerne pevke, ki bi te ne-minljive popevke poustvarile dovršeno. Približati se interpretaciji pesmi, ki so jih v nesmrtnost ponesle sijajne pevke in pevci, ni enostavno. Sentimentalna sladkost, spevnost in liričnost skladb lahko v podajanju zavede. Tej zapeljivosti se je predala marsikatera izkušena pevka ali pevec, ki so s pretirano osebno interpretacijo osnovo skladbe popačili. Gojenke Glasbene matice, Marta Donnini, Kristina Frandolič, Alessia Peressini so ponudile njihove žametno božajoče in prodorne glasove, ki so čarobno zapolnjevali prostor in povsem ujele lepoto pesmi. Mentorica pevk in violončelistka Andrejka Možina je z Aleksandrom Vodopivcem priredila pesmi, ob tem pa tudi občuteno zapela; za klavirsko spremljavo je poskrbel Aleš Ogrin. Impozantne so bile pevke vokalne skupine Bodeča neža, ki so kot porcelanaste punčke, oblečene v belino in z rdečo šminko elegantno sedele za prosojnim platnom. Očarale pa so z zvonkimi glasovi prečiščenih pevskih linij. Preprostost belih kostumov za dekleta v zamislih Snežice Černic in Irene Grusovin je dodala predstavi poseben vizualni vtis o objektivni čistosti posredovanja preteklih dogodkov. Že tako bogato dogajanje so zaokrožili plesni dodatki v izvedbi Stefanie Beretta in Denija Drnovščka v popolno sinergijo razpoloženja te polpretekle zgodovine.

<> Vsakoletni praznik je tudi priložnost, da se poklonimo eminentnim osebam in institucijam, ki so prispevale k bogatitvi kulturne identitete. Priznanja so letos prejeli Pavle Merkù (zanj ga je prevzela hči Jasna Merkù), Kulturni dom Gorica in Kulturni center Lojze Bratuž. Publiko, ki je napolnila dvorano - v prvih vrstah je med predsednikoma krovnih organizacij Rudijem Pavšičem in Dragom Štoko sedel in med ostalimi gosti izstopal generalni konzul v Trstu Dimitrij Rupel -, je z odra nagovoril predstavnik komisije za podeljevanje priznanj Aleš Waltritsch, v sliki in besedi pa je bila podana utemeljitev letošnjih izbir. Slavnostni nagovor novinarke in družbene delavke Erike Jazbar je večer podčrtal z iskrenostjo, ki je v dvorani spodbudila spontano pritajene odzive: »Vsem je jasno, kaj pomenijo za neko skupnost šole, mediji, raziskovalna dejavnost, založbe, arhivi, knjižnice in poklicna kultura. Brez te strukture se kvalitetna stopnja našega jedra osiromaši ... Na koncu bom spregovorila o jeziku, najpomembnejšemu elementu, ki opredeljuje našo skupnost. Na jeziku pademo ali se razvijamo, brez znanja slovenskega jezika je naša skupnost nekaj drugačnega.«
Zlasti pa moramo biti ponosni na tisto, kar zmoremo narediti in pokazati sami, v lastni produkciji, kot je bila tudi letošnja osrednja proslava ob kulturnem prazniku.
Metka Sulič
(Primorski dnevnik, 10. februarja 2013)