Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

SKGZ: ocene in načrtovanje

09/01/2014
Rudi Pavšič
Čas po praznikih je primeren za ocene in načrtovanja. Običajno je naša Zveza letni obračun opravila na tradicionalni tiskovni konferenci pred zaključkom leta. Tokrat želimo neposredno posredovati vsem bralcem in poslušalcem naša mnenja in ocene.
Ni dvoma, da živimo v času, ki je tudi z manjšinskega vidika precej negotov, a obenem poln perspektiv in novih izzivov. Splošne krize (ne samo gospodarsko-finančne, ampak tudi kriza vrednot, globinsko nezaupanje v katero koli institucijo in nenazadnje v sočloveka) so postale del našega vsakdana. Stiska je zaznavna v gospodarskih sredinah, ki so nam blizu in iščejo rešitve iz zagat. V neizprosni logiki računov so večkrat prisiljene zmanjšati zaposlitveno raven, kar povzroča ljudem nemalo materialnih in psiholoških težav. Verjamem in verjamemo, da bodo vsi, ki delajo v nelahkih pogojih, znali ujeti trenutek, ko se bo po nevihti prikazalo na obzorju sonce.
Politika in vse, kar je z njo povezano, doživlja zmedo in depresijo. Nekateri pokazatelji (npr. primarne volitve za tajnika DS) govorijo o želji po preobratu. Drugi pojavi pa dokazujejo nevaren razkroj civilne družbe, kjer je (v civilni družbi namreč) aktivna tudi naša Zveza. Razslojevanje ni dobro in ne ponuja rešitev, ampak samo jezo in protest.
Povratek v preteklost bi bil toliko hujši, saj lahko danes v našem prostoru z zadovoljstvom ugotovljamo, da se je odnos večine do naše skupnosti spremenil in da nismo več razlog za hude napetosti ali medetnična trenja. Odpadlo je mnogo vetov in barikad, ki so nam onemogočali kolikor toliko normalno življenje.
Z rimskimi vladnimi in upravnimi strukturami smo vzpostavili kontinuiran dialog, ki predstavlja osnovo za reševanje še odprtih vprašanj. Z deželno vlado in drugimi krajevnimi ustanovami nam je uspelo spregovoriti o ključnih zadevah in prebroditi meglo kronične nedorečenosti. Nesoglasja bomo premagovali v dialogu. Splošna slika je torej pozitivna in v tem smislu ni imela naša narodna skupnost nikoli tolikšne priložnosti za razvoj in uveljavitev.
Načenjam torej vprašanje, če smo primerno opremljeni za kakovostni skok pri delu in v življenju skupnosti. Delim mnenje predsednika ZSŠDI, ko ugotavlja, da smo kot narkotizirana skupnost, ki večkrat zaradi drevesa ne vidi gozda (priložnosti) in se osredotoča na malenkosti in ohranjevanju obstoječega. Mnenja sem, da moramo kot organizacija vse bolj prepričano stopiti med naše ljudi, z njimi deliti težave in zasluge ter skupaj reševati probleme in se soočati s stvarnostjo, ki je večkrat drugačna od tiste, ki jo radi prikazujemo na uradnih srečanjih in stikih s sogovorniki. Ne živimo v steklenem gradu. Kot Slovenci nismo imuni pred vsemi boleznimi, ki pestijo splošno italijansko družbo. Pri delu pa se moramo čim bolj naslanjati na strokovne poglede, ki nam lahko pomagajo pri razumevanju in nato pri odpiranju še zaprtih vrat. Ne smemo se bati stvarnosti, lotiti se je moramo v prepričanju, da jo bomo znali upravljati.
Ustvariti moramo mehanizme za večjo participacijo naše skupnosti pri bistvenih odločitvah. Ni realno, če si domišljamo, da smo tisti iz tretjega nadstropja Frančiškove ali kake druge ulice tako modri in vsevedni, da lahko sami odločamo in si prevzemamo odgovornosti v imenu vseh. Potrebujemo širšo legitimacijo in le na tej podlagi lahko na šahovnici našega zapletenega življenja odločamo in vlečemo poteze. To zahtevata od nas sedanji čas in čut za demokratične dinamike. Trimilijonska udeležba na primarnih volitvah je za novega tajnika Demokratske stranke večja legitimacija kot morebitna številčno visoka izvolitev na kongresu delegatov za zaprtimi vrati.
Razmišljamo, da bi v okviru naše Zveze razširili krog ljudi, ki bi sodelovali pri izbiri vodilnih članov in samega deželnega vodstva. Ne smemo se bati preverjanja, ki nas bo utrdilo in vsem nam dalo veliko večjo samozavest. V še večji meri moramo upoštevati vlogo in doprinos članov posameznikov, ki so nam z množično vključitvijo v našo Zvezo izkazali veliko zaupanje.
To ne pomeni, da nismo že danes legitimna organizacija, ki lahko zastopa interese velike večine organizirane manjšine, saj skupaj s SSO-ejem predstavljamo nad 95% organizacij in ustanov, ki sestavljajo hrbtenico našega sistema. Krovni organizaciji sta tudi zakonsko priznani (in izpolnjujeta rekvizite, ki jih je postavil deželni zakonodajalec) in de facto predstavljata manjšino v številnih pomembnih institucijah v Italiji in Sloveniji.
Vse bolj sem prepričan, da je Slovenska kulturno-gospodarska zveza primarna organizacija naše narodne skupnosti predvsem zaradi svoje vloge, ki jo že 60 let uveljavlja v našem prostoru. Da je to res, dokazuje že dejstvo, da smo v dobrem in slabem vedno v središču pozornosti, pohval in kritik, ter da smo postali pomembni sogovorniki za rimsko, deželno in tudi slovensko vladno politiko. To zahteva od nas dodatno pazljivost, ker si moramo večkrat prevzeti nase odgovornosti, ki bi sodile drugam.
Ker sem zmeren optimist in ne vidim vedno pol praznega kozarca, bi rad poudaril dejstvo, da smo v zadnjem času dosegli nekaj vidnih rezultatov, ki jih velja omeniti. Odprtje multimedijskega centra v Špetru in večdnevni ZSKD-ejev Slofest v Trstu predstavljata špico teh dosežkov. Ob tem pa ne smemo pozabiti na odpiranje (oz. širjenje) pomembnih centrov, kot sta Narodni dom v Ulici Filzi in Trgovski dom v Gorici. Posebej sem zadovoljen, da smo našli rešitev iz zagate za nekatere naše športne ekipe in združenj, še posebej pa me veseli združevalni dogovor med goriškimi odbojkarji. Očitno so naši športniki bolj pragmatični in puščajo pred vrati določene ideološke ali nazorske razlike. Če bi se kaj podobnega dogajalo tudi v drugih naših sredinah, bi lahko rekli, da smo razumeli smisel našega časa in prostora.
Optimist sem tudi, da bodo zdajšnji sogovorniki našli pravo rešitev za Tržaško knjigarno. Ravno tako sem mnenja, da se moramo z resnim pristopom lotiti nekaterih sprememb znotraj Slovenskega stalnega gledališča ter se veseliti inovacij v Narodni in študijski knjižnici in nove vloge, ki jo tudi zunaj manjšine pridobiva Slovenski raziskovalni inštitut. Visoko priznanje predsednika RS Boruta Pahorja Glasbeni matici priča o njeni vlogi v našem prostoru, kot tudi mi je prijetno ob uspehih goriškega Kulturnega doma in Centra Lojze Bratuž ter Inštituta za slovensko kulturo v Špetru in upam, da bomo po dogovoru na rimskem vladnem omizju našli tudi dokončno prostorsko rešitev za dvojezično šolo, ki naj postane model poučevanja tudi v drugih dolinah naše Benečije. Zdi se mi lepo, da tudi števerjanski gledališčniki dosegajo zavidljive uspehe ter da vrhovska dekleta potrjujejo kakovost našega zborovskega petja. Še bi lahko našteval in navedel veliko gospodarskih, podjetniških, kulturnih in športnih potez, pa tudi posameznikov in skupin, ki se uspešno uveljavljajo ali so med vodilnimi v širši stvarnosti. Vsem resnična zahvala.
Zaradi posebnosti časa bi bilo za vse koristno, da bi Gospodarski forum prevzel vlogo koordinatorja in prvega sogovornika, ko skupaj z drugimi razmišljamo in rešujemo nekatera prostorska, gospodarska ali sorodna vprašanja. Skrbi pa me beg slovenskega bančnega zavoda iz goriškega mestnega središča. Ves čas smo namreč zagovarjali stališče, da so mestna jedra izredno pomembna za našo narodno skupnost in da jih je treba še bolj bogatiti z vsebinami in ponudbami, ne pa obratno.
V svetu slovenskih medijev, ki so bistvenega pomena, bi bilo potrebno razmišljati perspektivno ter zarisati delo in vsebine, ki bodo koristne za danes in jutri, ki je daljši od dneva. To velja v prvi vrsti za Primorski dnevnik in slovenski RAI, a tudi za naše tednike, petnajstdnevnike in elektronske medije. Načrtovanja ne smejo biti pretirano pogojena od finančnih problematik, kvečjemu obratno. Kadrovske izbire lahko iščemo tudi v širšem slovenskem prostoru, drugače težko razumem pojem skupnega kulturnega (v tem primeru medijskega) prostora.
Zaključim naj z enim med najpomembnejšimi, če ni najpomembnejše za našo narodno skupnost, to je z vprašanjem jezika. S tem v zvezi delim mnenji, ki sta ju javno izrekli Matejka Grgič in Susanna Pertot. Skupaj moramo poiskati najprimernejše možnosti za ohranjanje in razvoj našega jezika ter skrbeti za širjenje kroga govorcev slovenskega jezika. Čas je, da bi v italijanskih šolah uvedli pouk slovenščine.
Prijatelj Ace Mermolja mi je te dni napisal mail, v katerem pravi: »Slovenci smo se razvili v narod s pisano besedo. Naši temeljni kamni so Brižinski spomeniki, Trubar, Prešeren, knjiga in tisk. Ko ne bomo več pisali v slovenščini, nas ne bo več. Bomo na ravni skupnosti, kjer ljudje uporabljajo določene jezike le še v besednem sporočanju, pišejo pa v italijanščini, nemščini, angleščini itd. Konec pisanja, konec naroda. Za manjšino je to konkretna nevarnost. Veliko ljudi pri nas govori slovensko, a ne zna napisati v slovenščini najenostavnejše prošnje ali voščilnice, pa tudi bere s težavo. Tega se je zavedal že Karel Šiškovič, ko je soustvarjal SLORI in tega se je zavedalo vodstvo SKGZ, ko je ustanavljalo šolo v Benečiji. Sami pa vsakič ponovno razpravljamo o prioritetah. Morda iPad izpodriva knjigo, vendar je pomen slovenske pisane besede nespremenjen. Tavamo, ker v sodobni površnosti ne berejo več niti elite.