Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Predsednik Rudi Pavšič o negibni manjšini, o jeziku, šoli, manjšinskih volitvah ...

18/12/2013
Rudi Pavšič
Izhodišče za intervjuja s predsednikoma obeh krovnih organizacij Slovencev v Italiji je bila nedavno predstavljena raziskava Sare Brezigar z Inštituta za narodnostna vprašanja (INV) o stanju in razvojnih perspektivah slovenske narodne manjšine v Italiji. Raziskovalka se je pogovarjala s številnimi predstavniki organizacij, uporabniki in izvedenci z raznih področij ter učinkovito opisala stanje. Njeni sogovorniki so bili med drugim zelo kritični do vodilnih v manjšini. Danes objavljamo intervju s predsednikom Slovenske kulturno-gospodarske zveze Rudijem Pavšičem, z njim smo se pogovorili na sedežu v Ulici San Francesco.
**Začniva pri jeziku, ki je za prihodnost skupnosti temeljnega pomena. Iz raziskave INV-ja izhaja, da se zanimanje za slovenščino v Furlaniji-Julijski krajini veča, po drugi strani pa raba slovenskega jezika na splošno peša. Razna tradicionalno slovenska okolja postajajo dvojezična ali celo italijanska - v šolah, kulturnih in športnih društvih ter ustanovah. Slovenci pa obenem premalo uveljavljamo svoje jezikovne pravice. Kako obravnavate ta vprašanja?**
Vprašanje jezika je večplastno, imamo pravzaprav tri vprašanja. Najprej govorimo o utrjevanju jezika med Slovenci in rezultati kažejo, da se naše jezikovno znanje slabša. Potem je tu vprašanje širjenja kroga govorcev slovenskega jezika: Slovenci moramo nuditi vse možnosti, da bo čim več ljudi lahko obvladalo naš jezik. Mislim, da je pri tem bistvenega pomena uvajanje slovenščine na italijanskih šolah.
**Podpirate pouk slovenščine na italijanskih šolah?**
Da. Nepoznavanje jezika je ovira, ki ustvarja vrsto drugih pregrad, zato bi jo morali odpraviti. Ko mlajše generacije spoznavajo tudi jezik sosednje skupnosti, se lahko začne razvijati drugačen dialog.
Tretji element pa je uveljavljanje našega jezika v javnosti. Jaz mislim, da smo v tem trenutku deficitarni na vseh treh področjih. Ker je jezik osnovno izhodišče za vsako manjšino, menim, da bi morali v sodelovanju z Republiko Slovenijo ustvariti nek strateški svet za jezik, ki bi bil izraz naše skupnosti, stroke ter predvsem poznavalcev, ki vedo, kako se temu streže znotraj manjšine. To bi morala biti prioriteta, saj je med drugim dokazano, da se veča razlika med slovenskim jezikom v zamejstvu in v Sloveniji. Že danes težko obvladamo slovensko tehnično izrazoslovje, saj uporabljamo preveč italijanskih izrazov. To so vprašanja za resno strokovno ekipo, katere navodila bi morali upoštevati vsi.
**Ali je tovrstni jezikovni svet ali center (predlaga ga tudi raziskovalka Sara Brezigar) že predmet pogovorov?**
Ne, ker v manjšini ni nekega sistemskega načina dogovarjanja.
**Aha, o tem malce pozneje. Z vprašanjem rabe slovenščine v javnosti je povezana pravna služba, ki je slovenska manjšina nima. Zakaj je nima?**
Ustanovitev pravne službe je eden od predlogov programske konference, ki se ni udejanjil. Danes bi morali tako službo vključiti v okvir strateškega sveta za jezik, ker je vse skupaj povezano. Vprašati se moramo, kako motivirati posameznika, da zahteva dokumente v svojem jeziku. V kampanjo je treba vključiti medije, oglaševanje, z vsem tem bi se moral torej ukvarjati omenjeni svet.
**Preidiva h kulturi. V raziskavi INV-ja intervjuvanci soglasno izpostavljajo, da je na kulturnjem področju preveč podvajanja dejavnosti in da je potrebna reorganizacija. Imamo društva in ustanove, ki so ideološko ločene, sredstev in ljudi pa ni ogromno. Ali se strinjate?**
Jaz bi rekel, da je študija, ki jo citirate, zelo podobna raziskavi, ki jo je SKGZ pred nekaj leti naročila Sloriju. 90 odstotkov rezultatov je skoraj enakih ...
**Nova študija torej potrjuje, da se v teh letih ni spremenilo nič ...**
Da. Jaz menim, da bi morali danes spodbujati kvaliteto in ne kvantitete. Doslej smo favorizirali količino: v manjšini imamo 300 organizacij, društev in ustanov, kar je zame pretirano - predvsem glede na naše realne zmožnosti kakovostnega upravljanja. Ko govorimo o kakovosti, pa upoštevajmo tudi združevanje sil.
**Ali bi recimo podprli združevanje založb?**
Marsikaj bi podprl. Tudi dogovarjanje med založbami, da dosežejo višjo kakovostno ponudbo. Naše založbe so omejene v prostoru, vprašanje pa se postavlja tudi pri dveh glasbenih šolah, dveh tednikih v Benečiji ... Najprej bi morali začrtati proces, za to pa potrebujemo sistem, ki ga v manšini trenutno ni. Nekdo bi moral prevzeti odgovornost in udejanjiti začrtane spremembe.
Načelno zagovarjam iskanje nekega sistema, ki bi nam omogočil izboljšati ponudbo. Ustanove ponujajo servis, ki mora biti čim boljši, če hočejo pritegniti čim večje število odjemalcev. Bojim se, da se krog odjemalcev oži, zato moramo razširiti ponudbo. Tako delajo tovarne: če nek artikel ne gre v prodajo, proizvajajo drugo.
**S tem je povezan sistem financiranja slovenskih ustanov in organizacij, ki je konservativen. Tako so ocenili razni deželni odborniki, nazadnje je to potrdil Gianni Torrenti. Manjšina pa teži k ohranjanju statusa quo - obstoječih ustanov, dejavnosti in delovnih mest.**
Koncept takega ocenjevanja je napačen, ne smemo metati vsega v isti koš. Tudi mediji bi morali bolj razlikovati, kaj kdo pravi. SKGZ se že dolgo zavzema za spremembo sistema financiranja, a je še ni dosegla. Zdajšnji sistem ohranja količino in ne teži h kakovosti, obenem pa birokratizira sistem. Njegovo sporočilo je, da je bistven denarni prispevek in da ni važno, ali delaš dobro ali pa slabo.
**Bistvo je ohraniti denar in delovna mesta, manjšina pa na ta način zaostaja.**
Pogosto se uveljavlja napačno mnenje, da so delovna mesta poglavitni cilj, medtem ko so v resnici sredstvo za ustvarjanje kakovostne ponudbe. Ne pozabimo, da so vse naše ustanove privatne in nikjer ni zapisano, da morajo večno obstajati. Lahko bi recimo ukinili neko ustanovo in ustanovili nekaj novega, če bi ocenili, da je za prihodnost naše skupnosti tako bolje. A v našem blokiranem sistemu se tega ne da narediti.
**Ampak, kdo naj vnaša spremembe? Ali nista za to poklicani prav krovni organizaciji?**
Krovni organizaciji morata narediti vse, to je njuna prva skrb. Ker sta dve, morata iskati soglasje, če se le da. Torrentijev predlog za spremembo sistema financiranja gre v pravo smer, mi ga podpiramo.
**Naj se povrnem k raziskavi. Razen politikov in vodilnih v manjšini so intervjuvanci zelo nezadovoljni z vodenjem manjšinske skupnosti. Prevladuje občutek, da se nič ne da narediti. Ali je manjšina hroma?**
Mislim, da je ta občutek odraz nekega realnega stanja. Mi smo pred dobrim desetletjem dajali vtis, da krovni organizaciji znata prevzeti vodilno vlogo in odgovornost v manjšini, recimo v času sprejemanja zaščitnega zakona. Posledica tega je bila programska konferenca, potem pa smo nekako zaspali, saj smo vsi mislili, da se ni treba več truditi.
**Kaj vas je uspavalo?**
Konferenca je pokazala, da sistem potrebuje spremembe, v manjšini pa imamo konservativni in reformistični duh. Upam si trditi, da sodimo mi med reformiste, sistem pa je bipolaren. To je včasih odlično, ko je dialog učinkovit in prinaša rešitve, kar se dogaja. Ko pa ni soglasja, je bipolarnost zavora. Ko zunanji dejavniki opazijo, da ni soglasja, pa navadno ne vztrajajo in njihove pobude zamrejo.
**Sliši se kot nekakšna zamejska bipolarna motnja. Kako iz te zagate?**
Ali z resnično dobro voljo krovnih organizacij, da se celovito obravnava ves sistem, ali pa alternativna rešitev, se pravi volitve v manjšini. To pa naj ne bodo volitve med levico in desnico, temveč med reformisti in konservativci.
**Zakaj je Gabrovčev in Kocijančičev predlog o volitvah v manjšini obtičal na mrtvem tiru?**
Verjetno tudi sama nista vztrajala. Njuna napoved je bila nekakšen reklamni spot za bližnje volitve, tako zadevo pa je treba zastaviti na širši podlagi. Njun predlog vsekakor ni zgrešen in ni nič slabega v tem, da Dežela FJK daje pobude.
**Manjšine v Evropi poznajo razne oblike participacije, tudi Italijani v Sloveniji imajo svojo. Nekaj podobnega bi se verjetno dalo narediti tudi pri nas, kajne?**
Mislim, da ja. Dežela bi lahko zasnovala sistem, ki bi šel v to smer. Mi smo pred leti predlagali neko začetno-vmesno fazo. Z vsemi ustanovami in organizacijami, ki so na deželnem seznamu (teh je okrog 280), vsemi slovenskimi izvoljenimi predstavniki (njih je 140), pa še kakim elementom, kot sta šola in cerkev, bi dobili volilno telo, ki bi štelo okrog 500 ljudi. Le-ti bi suvereno izvolili člane svojega parlamenta.
**Kaj pa vsi tisti, ki niso na vodilnih mestih?**
Jaz govorim o prvi fazi. Idealna bi bila seveda druga faza z neposrednimi manjšinskimi volitvami, to pa ni tako enostavno. 500 ljudi predstavlja vsekakor neko legitimacijo in ta parlament bi lahko pripravil izhodišča za vsemanjšinske volitve, ki bi jih morala osvojiti Dežela FJK. To je bil naš predlog. Vtis imam, da tisti, ki najglasneje govorijo o volitvah, jih v resnici nočejo. Mi smo mislili resno, nasprotovali pa so nam vsi - tudi taki, ki se danes zavzemajo za manjšinske volitve.
**SKGZ se pritožuje nad konservativci, kaj pa vi? Ali ne morete uvajati novosti vsaj znotraj svojih okvirov?**
Večje organizacije so skupne. Člani upravnih svetov pa morajo biti sposobni in marljivi, za to se resno zavzemamo. Imamo nekaj dobrih primerov, kot sta NŠK in Slori, organizaciji, ki uvajata novosti. Ne pozabimo, da je vsaka organizacija suverena in da imata krovni organizaciji stimulativno vlogo. Menim, da bi morala imeti vsaka organizacija po zgledu Primorskega dnevnika svoje članstvo, ki imenuje upravni svet in ocenjuje njegovo delo. Dobro bi bilo, ko bi v manjšini tekmovali v reformah.
Kljub temu pa menim, da današnja slika ni slaba: glede na število pripadnikov smo ena izmed najbolje organiziranih manjšin v Evropi. Dovolj je, da pogledamo v soseščino: kdo ima tako strukturo, časopise, velike ustanove, gledališče? Malokatera manjšina se lahko ponaša z vsem tem. Imam pa občutek, da zmoremo še več, zato bi bilo škoda zapraviti ves potencial. A nimamo vlade oziroma izvršnega organa, ki bi odločal.
**Manjšine pa vendar ne more reformirati sama deželna uprava, pobudo morajo dati Slovenci ...**
Seveda. Dežela lahko spodbuja in mora dati zadevi institucionalni pečat, pobudo pa lahko dajo krovni organizaciji, deželni svetniki in tudi skupine ljudi, kot je bilo v primeru peticije Sama Pahorja. Predlogov je bilo že več, a deželna uprava ne dreza v sršenje gnezdo, ko opazi, da manjšina ni enotna. Zdaj bomo videli, kako bo s Torrentijevim predlogom. Mi nismo več pripravljeni dajati pobud, ki ne prodrejo nikamor, naveličali smo se. V javnosti je obveljalo, kar piše v anketi: da krovni organizaciji ne naredita ničesar. Lahko tudi razpravljamo o tem, ali bi ju bilo smiselno ukiniti. V razmišljanje o reformah sodita namreč tudi krovni organizaciji, saj nismo izvoljeni od boga. Smo neke vrste sindikat, ki je odvisen od podpore ostalih organizacij. Če te podpore ne bi bilo, bi veljalo razmisliti o možnih alternativah.
***Aljoša Fonda***
(Primorski dnevnik, 18. decembra 2013)