Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Predstavitev knjige Vstala Primorska si v novem življenju

05/02/2012
Gorica, 02.02.2012 - Predstavitev knjige
Gorica je bila v četrtek pod večer deležna v mali dvorani Kulturnega doma desete predstavitve knjige Vstala Primorska si v novem življenju. Prejšnje so potekale v raznih primorskih mestih in manjših krajih. Predstavitve knjig potekajo lahko ob večji ali manjši odmevnosti. Ta je odvisna tudi od prisotnosti avtorjev, založnikov in njihovih sogovornikov. Sestava trojice, ki je prisotnim štiridesetim Goričanom posredovala zasnovo, namen, sestavljanje in izid monumentalnega knjižnega proizvoda, je spominjala na težko konjenico: Štefan Cigoj, Branko Marušič, Jože Šušmelj. Katera knjiga in kateri založnik bi si ne želel takšnih »botrov«.
V imenu Kulturnega doma jih je predstavil in pozdravil ravnatelj Igor Komel in dodatno Walter Bandelj kot zastopnik krovnih organizacij, SSO in SKGZ, ki sta enovito stali za tem projektom skupaj z glavnim izdajateljem Goriškim muzejem, Območnim odborom Zveze borcev za vrednote NOB iz Nove Gorice in Raziskovalno postajo SAZU, prav tako iz mesta čez mejo.
Prvi je o knjigi spregovoril Štefan Cigoj in seznanil poslušalce z vzgibi, ki so botrovali publicistični pobudi: v zavesti srednje in mlade generacije zeva nekakšna siva časovna cona za obdobje, ki gre od konca druge svetovne vojne do osamosvojitve. Obdobja odpora med vojnama, upora med vojno in osamosvojitvenega napora so dokaj prisotna v zavesti navedenih generacij, medtem ko so obdobje boja za nove meje, povojna obnova in nastajanje drugačne družbe do odhoda iz skupne države zavite v megleno tančico, ker ni bilo tako izrazitih prelomnic kot prej in kasneje. Tudi namensko ustvarjanje pavšalnega javnega mnenja je botrovalo k temu, da je celih petinštirideset let skorajda zanemarjenih, kot če bi se v tistem obdobju na Primorskem ne dogajalo kaj ustvarjalnega in prodornega. V spomeniškem stolpu na Cerju na primer to obdobje ne bo sploh zabeleženo. Ta pečat sivine je koristno odstraniti in povedati s pomočjo pisane besede na desetine avtorjev, po čem so Primorci na obeh straneh meje stremeli, kaj so pričakovali, kaj dosegli in česa ne.
Operativno nalogo tega načrta je prevzel zgodovinar Branko Marušič, ki je med predstavitvijo svoje delo nazorno obrazložil in izpostavil nekaj vidikov. Pri izbiri besedil 106 avtorjev je na novo prelistal nekaj stotin knjig. Pri tem ga je vodila časovno vsebinska porazdelitev na prve dve povojni leti, nato na čas tako imenovanega Tržaškega vprašanja od leta 1947 do leta 1954, naslednje obdobje do leta 1975, se pravi do Osimskih sporazumov, in končno obdobje, ki ga knjiga upošteva, do smrti predsednika Tita in razkroja skupne države. V svojem posegu je izrazil zadrego v smislu, kaj lahko pove še izvirnega po vseh opravljenih predstavitvah in pisanju v zvezi z njimi. Glede na kraj tokratne predstavitve se je odločil, da nekoliko bolj izpostavi in navede vsebino prispevkov goriških avtorjev z obeh strani meje: Joško Štrukelj, Damir Fiegel, Avgust Sfiligoj, Milan Bekar - Bršljanski, Aldo Rupel, Andrej Budal, Gorazd Vesel, Jurij Paljk, David Bandelj, Marko Waltrisch, Ljubka Šorli. Objavljena dela slikarjev in kiparjev niso bila izbrana zaradi likovne odmevnosti, temveč zaradi povezanosti z določenimi dogodki in primorskim prostorom. Seveda je mogoče navesti vrsto besedil in področij, ki bi lahko bila bolj zastopana, a potrebno se je bilo pač odločati; sicer pa je najti v objavljenih besedilih dejavnosti in dogodke, ki jih sicer ni v glavnih naslovih, dopolnjujejo pa morda preredke specifične članke o športu, glasbi, gledališču ...
Jože Šušmelj je izpostavil pomembnost enovitega pristopa in prepričanega sodelovanja obeh krovnih organizacij pri založniški pobudi, ki je z besedili in avtorji vsekakor presegla ideološke plotove, da državne meje niti ne omenjamo. Pojem Primorske, ki upravno ni neka konstituirana enota, bo pa v zavesti ljudi vedno ostajala od Obale do Kanalske doline (tako Marušič na zaključku prireditve), je v knjigi uspešno zaobjet. V njej so preseženi lokalizmi in na trenutke preveč izpostavljena dvojnost med Novo Gorico in Koprom. Domnevno »sivo« obdobje je v resnici bilo izredno bogato, dinamično in ustvarjalno. Kaj vse je bilo tedaj zastavljeno in izpeljano?! Prvo kot prvo: novo mesto ob meji.
Posegi, ki so sledili uvodnim poročanjem, so bili izjemno pristojni in poglobljeni. Rudi Pavšič je izpostavil, da je knjiga eden redkih uresničenih projektov na obmejnem prostoru po toliko opevanem odprtju meje. Oddaljenost, ki se je po letu 2004 večala, namesto da bi se manjšala, se zdi, da ni več tako izrazita, krovni organizaciji pa sta v projektu odigrali spoštljivo in uravnovešeno vlogo. Sedaj bi se knjiga z svojimi vsebinami morala pojavljati na šolah. Štefan Cigoj je nadaljeval z opozorilom, da je na novogoriškem območju v zadnjih petih letih čutiti stagnacijo po nekaj desetletjih zagona. V obdobju, ki ga knjiga obravnava so bile oprijemljive realnosti Meblo, Iskra, Vozila s tisoči zaposlenih. Sedaj proizvodno tkivo razpada, deluje le nekaj malih, sicer zelo uspešnih podjetij. Nekaj desetletij je življenjska raven bila visoka in na meji ni bilo nikakršnega »zidu«. To smo presegli mnogo pred ostalimi v Evropi.
Tomaž Vuga je spomnil poslušalce, da je Nova Gorica uspevala, dokler je v Sloveniji veljala vizija policentričnega razvoja; odkar je prevladala osrednja os Maribor-Ljubljana-Koper, pa ni več tako. Sedaj je v Ljubljani na odgovornih mestih zelo malo Primorcev, kaj šele Goričanov. Tudi izginjanje meje se kaže v pomanjkljivostih, ki so sledile. Dinamike so sedaj mnogo bolj zaspane.
Livio Semolič je izpostavil dva vidika iste kolajne: na eni strani se kažejo spodbudni znaki v obliki dogovora EZTS, saj je pobuda prišla nepričakovano s strani goriške desne sredine z nekdanjim ministrom Francom Frattinijem na čelu, na drugi je mrtvilo že tolikšno, da bo težko voz potegniti iz blata, posebno če bo prevladal birokratski pristop. Šele sedaj se nekateri na novo prebujajo in razmišljajo o čezmejnih zdravstvenih storitvah. Poleg tega, da ni bilo vere v skupno mesto, smo v zadnjih letih izgubili tudi rento, ki jo je sprožala obmejna situacija. Ideološko pogojevanje pa je na srečo mimo.
Na koncu je Štefan Cigoj oblikoval predlog, da bi se nekaj ljudi z obeh strani meje redno srečevalo in obravnavalo niz navedenih pojavov ter poskušalo najti tudi primerne odgovore. Vizija je pač vedno potrebna.
Aldo Rupel
(Primorski dnevnik, 5. februarja 2012)