Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Pregled mednarodne in notranje zaščitne zakonodaje in analiza percepcije zakonov in njihovih učinkov

10/03/2014
Zaira Vidau in Bojan Brezigar
Med čezmejnimi evropskimi projekti, pri katerih so soudeležene ustanove slovenske manjšine v Italiji, ima raziskovalni projekt LEX posebno vlogo, saj se ukvarja z analizo, izvajanjem in razvojem zaščite slovenske manjšine v Italiji in italijanske narodne skupnosti v Sloveniji. Nosilec projekta je Slovenska kulturno-gospodarska zveza, pri njem pa so kot partnerji soudeleženi Italijanska unija, Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti, Inštitut Jacques Maritain, Slovenski raziskovalni inštitut, Kulturno društvo Ivan Trinko, Inštitut za upravno pravo Univerze v Ljubljani in Oddelek za politične in družbene vede Univerze v Trstu. Gre za obsežno zastavljen program, katerega namen je analiza pravne zaščite obeh manjšin glede na mednarodno in notranje pravo, raziskava o percepciji učinkov te zaščite med prebivalstvom in morebiti tudi nekatere smernice za izboljšavo pravnega statusa in posledično tudi dejanske zaščite obeh manjšin.
Pred kratkim je bila v Trstu predstavitev opravljenega dela v zvezi s slovensko manjšino v Italiji. Predstavniki Slovenskega raziskovalnega inštituta, Inštituta Jacques Maritain in tržaške univerze so predstavili opravljeno delo, ki vsebuje analizo pravnega varstva slovenske manjšine v Italiji, tako z državnega kot tudi z evropskega in širše mednarodnega vidika, raziskavo o percepciji pripadnikov manjšine o izvajanju normativov v zvezi z zaščito in raziskavo o učinkih zaščitne zakonodaje. Predstavili so pet obsežnih poročil, ki vsebujejo zelo poglobljeno analizo pravnih aspektov zaščite slovenske manjšine in učinkov te zaščite na ozemlju, kjer manjšina živi. Poročila bodo objavljena v zborniku, tukaj pa povzemamo nekaj poudarkov z namenom, da že sedaj opozorimo na pomembno gradivo, ki so ga izdelali partnerji projekta LEX.
<> **Pregled zakonodaje**
Prvi del predstavitve je zadeval pregled zakonodaje. Raziskovalka Slovenskega raziskovalnega inštituta Zaira Vidau je podala referat z naslovom ***Analiza pravnega varstva slovenske narodne skupnosti v Italiji: evropska, državna in deželna zakonodaja ter statuti pokrajin in občin***. Raziskovalec tržaške univerze Ezio Benedetti pa je imel referat z naslovom ***Pravna zaščita manjšin iz mednarodnega, evropskega in državnega vidika: primer italijanske manjšine v Sloveniji in slovenske v Italiji***. Oba referata sta bila le kratka vsebina zelo obsežnih poročil, ki sta ju pripravila raziskovalca in ki se med seboj deloma prepletata, v glavnem pa dopolnjujeta.
Zaira Vidau je svoje poročilo razdelila v tri dele. V prvem delu je obdelala evropsko raven varstva narodnih manjšin, v drugem državno in deželno zakonodajo v zvezi z varstvom slovenske manjšine v Italiji in v tretjem delu pregled določil v zvezi z zaščito slovenske manjšine v statutih občin in pokrajin ter v pravilnikih njihovih svetov.
V prvem delu je Zaira Vidau obrazložila temeljne smernice dokumentov Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, Sveta Evrope in tudi Srednjeevropske pobude, katere pobuda je za slovensko manjšino še posebej zanimiva, ker je nastala v Trstu in odraža čutenje v krogih, ki so poznali stanje slovenske manjšine. Zelo zanimiv pa je zaključni del, v katerem je Zaira Vidau opozorila na vplive, ki jih je imela Okvirna konvencija Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin, na besedilo zakona o varstvu zgodovinskih jezikovnih manjšin v Italiji, bolje poznanega kot zakona 482.
V drugem delu je Zaira Vidau analizirala državno in deželno zakonodajo v zvezi z zaščito slovenske manjšine v Italiji. Tu je uvodoma opozorila na razliko med 3. in 6. členom italijanske ustave: medtem ko 3. člen določa pravico do enakosti in torej zadeva individualne pravice, govori 6. člen o zaščiti jezikovnih manjšin, kar pomeni, da zadeva »zaščito vrednot, ki združujejo manjšine in jim omogočajo, da ohramnjajo in razvijajo skupne kulturne, jezikovne in zgodovinske vezi«. Sicer pa je v uvodnem delu govor tudi o razsodbah ustavnega sodišča, o Londonskem memorandumu in Osimskem sporazumu ter o zakonodaji, ki je bila sprejeta pred letom 2001, to je pred sprejetjem zaščitnega zakona. Prav zaščitnemu zakonu je Zaira Vidau namenila največjo pozornost in podrobno analizirala vsebino vseh členov ter ob tem navedla tudi raven njihovega izvajanja. Enako analizo je opravila tudi pri deželnem zakonu štev. 26 iz leta 2007, pri čemer ni obšla napetih odnosov, ki jih je zaščitna zakonodaja sprožila na nekaterih območjih Videmske pokrajine.
Tretji del zadeva statute občin in pokrajin ter pravilnike občinskih oz. pokrajinskih svetov. Ob tej analizi se je zaustavila predvsem pri vprašanjih priznavanja obstoja slovenske manjšine v posamezni občini oz. pokrajini, rabe slovenskega jezika v odnosih z občani, rabe slovenščine na sejah občinskih oz. pokrajinskih svetov, vidni dvojezičnosti in zaščiti zgodovinsko-kulturne dediščine slocvenske manjšine.
Ezio Benedetti pa je svojo raziskavo zajel širše, saj je mednarodno zaščito manjšin obravnaval z vidika človekovih pravic. Opozoril je, da so človekove pravice del vsakega posameznika; torej niso nekaj, kar bi si moral človek pridobiti ali zaslužiti, ampak mu enostavno pripadajo. S tem vprašanjem so se države začele ukvarjati zelo zgodaj, saj obstajajo zametki človekovih pravic že v 13. stoletju, utemeljili so jih s temeljnimi listinami ZDA in Francije (po francoski revoluciji) v 18. stoletju, volja po njihovem mednarodnem uveljavljanju pa se je v akademskih krogih in tudi v javnem mnenju izražala predvsem v času po letu 1989, to je po koncu hladne vojne, a dogajanja niso potrdila teh pričakovanj. Sicer pa so Združeni narodi že leta 1948 sprejeli Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki prvič tem pravicam priznava univerzalno vrednoto. Pri pojmovanju manjšin pa nastanejo dodatne težave začenši s samo definicijo manjšin, kjer je Benedetti omenil definicijo prof. Capotortija iz leta 1974, ki je še danes najaktualnejša, ker številni mednarodni dokumenti sploh ne vsebujejo definicije manjšin. Po tej definiciji manjšino opredeljujejo objektivni (številčnost, jezik, vera ipd.) in subjektivni (občutek skupnosti in volja po vrednotenju identitete) dejavniki. Capotorti je tudi navedel zajamčene pravice, med katerimi so pravica do lastnega kulturnega življenja, do veroizpovedi in do jezika.
Vprašanje mednarodne zaščite manjšin je bilo v največji meri predmet obravnave v Evropi. Tu je navedel dokumente Sveta Evrope z dokaj podrobno analizo Okvirne konvencije za zaščito narodnih manjšin in Evropske listine za regionalne ali manjšinske jezike, obravnaval je vlogo OVSE začenši z ugotovitvijo, da ta organizacija vidi v zaščiti manjšin temeljni element za mir in varnost, nato pa se je zaustavil pri Evropski uniji in njeni nedoslednosti, ko je od novih članic kot pogoj za članstvo zahtevala standarde zaščite manjšin, ki jih sama v nekaterih državah ne dosega.
V zadnjem delu svoje analize je Benedetti analiziral stanje zaščite slovenske manjšine v Italiji in se v tem delno prekrival z Zairo Vidau, na koncu pa je analiziral tudi pravno stanje zaščite italijanske narodne skupnosti v Sloveniji.
<> **Preverjanje stanja**
Drugi del zasedanja je vseboval predstavitev treh raziskav na osnovi anket, ki so jih opravili raziskovalci instituta Jacques Maritain, tržaške univerze in Slovenskega raziskovalnega inštituta.
Prvo raziskavo z naslovom ***Manjšine brez meja: percepcija uporabnikjov o izvajanju veljavnih normativov v zvezi z zaščito slovenske jezikovne manjšine v Italiji in italijanske v Sloveniji*** je opravil Luca Bianchi, v njegovi odsotnosti pa jo je na tržaškem zasedanju predstavil direktor inštituta. Gre za raziskavo po metodi Delphi, ki temelji na postavljanju vprašanj skupini predstavnikov izbrane populacije in ocenjevanju njhihovih odgovorov. Metoda predvideva tudi dodatno preverjanje z namenom, da so rezultati čim bližji dejanskemu stanju, seveda pa gre za preverjanje percepcije stanja s strani dejavnikov populacije.
Z drugimi besedami, vprašanja so postavljali predstavnikom manjšin, ki so jih izbrali sami, vendar ob upoštevanju raznolikosti. Ko so prejeli odgovore, so istim dejavnikom ponovili tista vprašanja, pri katerih so bile razlike velike, z namenom, da preverijo, ali je v tem primeru možno večje soglasje. Imen anketirancev seveda niso objavili, je pa v poročilu navedeno, da so anketirali predstavnike sedmih organizacij slovenske manjšine v Italije in petih organizacij italijanske narodne skupnosti v Sloveniji.
Raziskava je kompleksna in težko jo je strniti v nekaj vrstic. Zato bi lahko samo kot primer navedli nekaj podatkov v zvezi z odgovori predstavnikov slovenske manjšine v Italiji. Tako vseh sedem vprašanih soglaša, da je raven rabe slovenskega jezika s predstavniki italijanske javne uprave nezadovoljivo. Uporabo javnih sredstev v šolskem sistemu je precej zavovoljivo ocenilo 5 vprašanih, malo zadovoljivo pa dva vprašana, in enako so predstavniki manjšine ocenili porabo javnih sredstev v medijih.
Zanimivejši je drugi del, kjer prihaja do večjih razhajanj in se predstavniki manjšine, kljub dvojnemu vprašanju, niso zedinili. Nasprotno, pri nekaterih vprašanjih je bila v drugem krogu disperzija celo večja. To velja na primer pri oceni vsebin slovenskih radiotelevizijskih sporedov: v prvem krogu so jih trije označili za nezadostne, štirje pa za skoraj zadostne, v drugem krogu pa sta se za nezadostno oceno odločila samo dva, za skoraj zadostno trije, po eden pa za zadostno in za več kot zadostno.
Pri odnosih z matično domovino pa so odgovori iz prvega in drugega kroga povsem enaki: dva sta odgovorila, da so nezadovoljivi, dva, da so skoraj zadovoljivi in trije, da so zadovoljivi. To pa je samo nekaj primerov in raziskavo bo treba z zanimanjem prebrati, kadar bo v celoti objavljena.
Raziskovalka tržaške univerze Chiara Beccalli je predstavila referat z naslovom ***»Povej mi, v katerem jeziku govoriš, in povedal ti bom, kdo si.« Raba in funkcije jezikov slovenske in italijanske manjšine; biografska analiza***. Tudi v tem primeru gre za kvalitativno raziskavo, ki temelji na pogovorih s skupino pripadnikocv slovenske manjšine v Italiji in italijanske manjšine v Sloveniji o njihovih izkušnjah in o percepciji vloge manjšinskega jezika v okolju, v katerem živijo. Sicer pa je raziskovalka v uvodnem delu razvila razmišljanje o asimilaciji in integraciji, s teoretskega in tudi s praktičnega vidika. Obdelala je tudi modele analize rabe jezika manjšine, izhajajoč iz lestvice jezikoslovca Joshue Fichmana, ki je vlogo jezika manjšine opredelil v osmih stopnjah, od najvišje, kjer je jezik manjšine jezik poučevanja na univerzah, jezik občevanja z oblastmi in jezik medijev, do najnižje, kjer je jezik domena maloštevilnih starejših prebivalcev, ki so osamljeni, nimajo nobenih jezikovnih pravic in zaradi razdalj tudi težko komunicirajo med seboj.
V tem okviru so potekali intervjuji s pripadniki manjšin. Vprašanja so se nanašala na družinsko okolje, na izvendružinsko okolje, to je šolo, delovno okolje in prosti čas, društvene dejavnosti, zakonski okvir in prenos jezika na nove generacije. Veliko vprašanih je govorilo o preteklosti in ugotavljalo šikaniranja in celo grožnje, če so v drugi polovici prejšnjega stoletja na javnem prostoru govorili v slovenščini, kar zadeva rabo jezika v družinskem okolju je vidna raznika med tistimi, ki živijo na podeželju, torej v okolju, kjer je manjšinski jezik množično prisoten in drugimi, ki živijo v mestih. Problemi nastajajo tudi v mešanih zakonih, kjer zakonec, kateremu slovenščina ni materni jezik, sicer sodeluje v dejavnosti otrok, vendar se zaradi nerazumevanja dogajanja čuti osamljen. Vprašanja so zadevala tudi druge dejavnosti, na primer rabo slovenskega jezika v javnih uradih, kjer so mnenja deljena: nekateri ocenjujejo, da se v teh uradih zaradi pomanjkanja besedišča težko izražajo v jeziku manjšine, kar je avtorico privedlo do ocene, da ohranjanje jezika temelji predvsem na zavzetosti govorcev, in do zaključka, da bi morala manjšina svoj jezik uporabljati iz dolžnosti do naslednjih rodov in tudi iz narodnega ponosa.
Zadnji referat z naslovom ***Raziskava o učinkih zakonodaje glede ohranjanja manjšinskih jezikov, kultur in identitet*** so predstavili raziskovalci Slovenskega raziskovalnega inštituta Devan Jagodic, Adriana Janežič in Emidij Susič. Gre za kvantitativno raziskavo, ki so jo izvedli med 1.500 naključno izbranimi prebivalci 32 občin, v katerih živi slovenska manjšina v Italiji in 500 prebivalci dvojezičnega območja v Sloveniji. Kot so raziskovalci poudarili, je šlo za telefonske pogovore z naključno izbranimi naročniki, vendar je veliko število (približno 70 - 80 odstotkov) zavrnilo prošnjo za pogovor. To seveda relativizira naključnost, kajti očitno so se za intervju odločili ljudje, ki jih vprašanje učinkov zaščitne zakonodaje zanima.
Ob tej ugotovitvi, na katero so avtorji raziskave izrecno opozorili, so rezultati vsekakor zanimivi. Tu se bomo omejili na odgovore, ki zadevajo slovensko manjšino v Italiji, torej na 1.500 anketirancev. 879 se jih je opredelilo za pripadnike italijanske jezikovne skupnosti, 289 oa za pripadnike slovenske jezikovne skupnosti. Jih je pa 487 izjavilo, da dobro razumejo slovenščino, 295 jo razume s težavami, 702 pa je sploh ne razume. Zanimiv je podatek, da se je 25,3% vprašanih opredelilo za pripadnike slovenske manjšine, v družini kot glavni jezik pa jih slovenščino uporablja samo 19,4 odstotka.
Na vprašanja v zvezi s percepcijo glede javne rabe slovenskega jezika so odgovori zelo različni. Tu so vprašanja zadevala prometne oznake, napise na javnih poslopjih, sporočila javnih ustanov, oglaševanje zasebnikov in rabo jezika v občinskih uradih. Razlike izhajajo iz okolja, v katerem živijo udeleženci v raziskavi. Najvišji podatek zadeva prometne oznake, glede katerih je 80 odstotkov vprašanih v okoliških oblinah tržaške pokrajine odgovorilo, da so jih opazili, najnižji podatki o dvojezičnih oznakah in o rabi slovenščine na občini pa zadevajo videmsko pokrajino.
Zadnji sklop vprašanj je zadeval odnos do javne rabe slovenskega jezika. Tu je nekaj zelo zanimivih podatkov, ki jih je treba seveda upoštevati s pripombo, da je veliko število naključno izbranih odklonilo pogovor. Tako jih več kot 80% soglaša s trditvijo, da bi morali pripadniki slovenske manjšine uživati glede rabe jezika v odnosu z oblastmi uživati enake pravice kot pripadniki večine. 60 odstotkov jih soglaša s trditvijo, da bi morali vsi prebivalci svaj razumeti jezik manjšine, s trditvami, da bi morala biti slovenščina prisotna na prometnih oznakah, da bi moralo slovanščino govoriti osebje na Občini in da bi slovenščino poučevali tudi v italijanskih javnih šolah pa soglaša med 70 in 80% vprašanih.
To so samo prvi podatki raziskave in to je prva ocena projekta LEX, ki se obeta kot zelo zanimiv projekt, ki bo lahko tudi pomembno vodilo za morebitne spremembe državne ali deželne zakonodaje in vsekakor za politiko slovenske manjšine pri postavljanju njenih zahtev.

<> Med čezmejnimi evropskimi projekti, pri katerih so soudeležene ustanove slovenske manjšine v Italiji, ima raziskovalni projekt LEX posebno vlogo, saj se ukvarja z analizo, izvajanjem in razvojem zaščite slovenske manjšine v Italiji in italijanske narodne skupnosti v Sloveniji. Nosilec projekta je Slovenska kulturno-gospodarska zveza, pri njem pa so kot partnerji soudeleženi Italijanska unija, Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti, Inštitut Jacques Maritain, Slovenski raziskovalni inštitut, Kulturno društvo Ivan Trinko, Inštitut za upravno pravo Univerze v Ljubljani in Oddelek za politične in družbene vede Univerze v Trstu. Gre za obsežno zastavljen program, katerega namen je analiza pravne zaščite obeh manjšin glede na mednarodno in notranje pravo, raziskava o percepciji učinkov te zaščite med prebivalstvom in morebiti tudi nekatere smernice za izboljšavo pravnega statusa in posledično tudi dejanske zaščite obeh manjšin.
Pred kratkim je bila v Trstu predstavitev opravljenega dela v zvezi s slovensko manjšino v Italiji. Predstavniki Slovenskega raziskovalnega inštituta, Inštituta Jacques Maritain in tržaške univerze so predstavili opravljeno delo, ki vsebuje analizo pravnega varstva slovenske manjšine v Italiji, tako z državnega kot tudi z evropskega in širše mednarodnega vidika, raziskavo o percepciji pripadnikov manjšine o izvajanju normativov v zvezi z zaščito in raziskavo o učinkih zaščitne zakonodaje. Predstavili so pet obsežnih poročil, ki vsebujejo zelo poglobljeno analizo pravnih aspektov zaščite slovenske manjšine in učinkov te zaščite na ozemlju, kjer manjšina živi. Poročila bodo objavljena v zborniku, tukaj pa povzemamo nekaj poudarkov z namenom, da že sedaj opozorimo na pomembno gradivo, ki so ga izdelali partnerji projekta LEX.
<> **Pregled zakonodaje**
Prvi del predstavitve je zadeval pregled zakonodaje. Raziskovalka Slovenskega raziskovalnega inštituta Zaira Vidau je podala referat z naslovom ***Analiza pravnega varstva slovenske narodne skupnosti v Italiji: evropska, državna in deželna zakonodaja ter statuti pokrajin in občin***. Raziskovalec tržaške univerze Ezio Benedetti pa je imel referat z naslovom ***Pravna zaščita manjšin iz mednarodnega, evropskega in državnega vidika: primer italijanske manjšine v Sloveniji in slovenske v Italiji***. Oba referata sta bila le kratka vsebina zelo obsežnih poročil, ki sta ju pripravila raziskovalca in ki se med seboj deloma prepletata, v glavnem pa dopolnjujeta.
Zaira Vidau je svoje poročilo razdelila v tri dele. V prvem delu je obdelala evropsko raven varstva narodnih manjšin, v drugem državno in deželno zakonodajo v zvezi z varstvom slovenske manjšine v Italiji in v tretjem delu pregled določil v zvezi z zaščito slovenske manjšine v statutih občin in pokrajin ter v pravilnikih njihovih svetov.
V prvem delu je Zaira Vidau obrazložila temeljne smernice dokumentov Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, Sveta Evrope in tudi Srednjeevropske pobude, katere pobuda je za slovensko manjšino še posebej zanimiva, ker je nastala v Trstu in odraža čutenje v krogih, ki so poznali stanje slovenske manjšine. Zelo zanimiv pa je zaključni del, v katerem je Zaira Vidau opozorila na vplive, ki jih je imela Okvirna konvencija Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin, na besedilo zakona o varstvu zgodovinskih jezikovnih manjšin v Italiji, bolje poznanega kot zakona 482.
V drugem delu je Zaira Vidau analizirala državno in deželno zakonodajo v zvezi z zaščito slovenske manjšine v Italiji. Tu je uvodoma opozorila na razliko med 3. in 6. členom italijanske ustave: medtem ko 3. člen določa pravico do enakosti in torej zadeva individualne pravice, govori 6. člen o zaščiti jezikovnih manjšin, kar pomeni, da zadeva »zaščito vrednot, ki združujejo manjšine in jim omogočajo, da ohramnjajo in razvijajo skupne kulturne, jezikovne in zgodovinske vezi«. Sicer pa je v uvodnem delu govor tudi o razsodbah ustavnega sodišča, o Londonskem memorandumu in Osimskem sporazumu ter o zakonodaji, ki je bila sprejeta pred letom 2001, to je pred sprejetjem zaščitnega zakona. Prav zaščitnemu zakonu je Zaira Vidau namenila največjo pozornost in podrobno analizirala vsebino vseh členov ter ob tem navedla tudi raven njihovega izvajanja. Enako analizo je opravila tudi pri deželnem zakonu štev. 26 iz leta 2007, pri čemer ni obšla napetih odnosov, ki jih je zaščitna zakonodaja sprožila na nekaterih območjih Videmske pokrajine.
Tretji del zadeva statute občin in pokrajin ter pravilnike občinskih oz. pokrajinskih svetov. Ob tej analizi se je zaustavila predvsem pri vprašanjih priznavanja obstoja slovenske manjšine v posamezni občini oz. pokrajini, rabe slovenskega jezika v odnosih z občani, rabe slovenščine na sejah občinskih oz. pokrajinskih svetov, vidni dvojezičnosti in zaščiti zgodovinsko-kulturne dediščine slocvenske manjšine.
Ezio Benedetti pa je svojo raziskavo zajel širše, saj je mednarodno zaščito manjšin obravnaval z vidika človekovih pravic. Opozoril je, da so človekove pravice del vsakega posameznika; torej niso nekaj, kar bi si moral človek pridobiti ali zaslužiti, ampak mu enostavno pripadajo. S tem vprašanjem so se države začele ukvarjati zelo zgodaj, saj obstajajo zametki človekovih pravic že v 13. stoletju, utemeljili so jih s temeljnimi listinami ZDA in Francije (po francoski revoluciji) v 18. stoletju, volja po njihovem mednarodnem uveljavljanju pa se je v akademskih krogih in tudi v javnem mnenju izražala predvsem v času po letu 1989, to je po koncu hladne vojne, a dogajanja niso potrdila teh pričakovanj. Sicer pa so Združeni narodi že leta 1948 sprejeli Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki prvič tem pravicam priznava univerzalno vrednoto. Pri pojmovanju manjšin pa nastanejo dodatne težave začenši s samo definicijo manjšin, kjer je Benedetti omenil definicijo prof. Capotortija iz leta 1974, ki je še danes najaktualnejša, ker številni mednarodni dokumenti sploh ne vsebujejo definicije manjšin. Po tej definiciji manjšino opredeljujejo objektivni (številčnost, jezik, vera ipd.) in subjektivni (občutek skupnosti in volja po vrednotenju identitete) dejavniki. Capotorti je tudi navedel zajamčene pravice, med katerimi so pravica do lastnega kulturnega življenja, do veroizpovedi in do jezika.
Vprašanje mednarodne zaščite manjšin je bilo v največji meri predmet obravnave v Evropi. Tu je navedel dokumente Sveta Evrope z dokaj podrobno analizo Okvirne konvencije za zaščito narodnih manjšin in Evropske listine za regionalne ali manjšinske jezike, obravnaval je vlogo OVSE začenši z ugotovitvijo, da ta organizacija vidi v zaščiti manjšin temeljni element za mir in varnost, nato pa se je zaustavil pri Evropski uniji in njeni nedoslednosti, ko je od novih članic kot pogoj za članstvo zahtevala standarde zaščite manjšin, ki jih sama v nekaterih državah ne dosega.
V zadnjem delu svoje analize je Benedetti analiziral stanje zaščite slovenske manjšine v Italiji in se v tem delno prekrival z Zairo Vidau, na koncu pa je analiziral tudi pravno stanje zaščite italijanske narodne skupnosti v Sloveniji.
<> **Preverjanje stanja**
Drugi del zasedanja je vseboval predstavitev treh raziskav na osnovi anket, ki so jih opravili raziskovalci instituta Jacques Maritain, tržaške univerze in Slovenskega raziskovalnega inštituta.
Prvo raziskavo z naslovom ***Manjšine brez meja: percepcija uporabnikjov o izvajanju veljavnih normativov v zvezi z zaščito slovenske jezikovne manjšine v Italiji in italijanske v Sloveniji*** je opravil Luca Bianchi, v njegovi odsotnosti pa jo je na tržaškem zasedanju predstavil direktor inštituta. Gre za raziskavo po metodi Delphi, ki temelji na postavljanju vprašanj skupini predstavnikov izbrane populacije in ocenjevanju njhihovih odgovorov. Metoda predvideva tudi dodatno preverjanje z namenom, da so rezultati čim bližji dejanskemu stanju, seveda pa gre za preverjanje percepcije stanja s strani dejavnikov populacije.
Z drugimi besedami, vprašanja so postavljali predstavnikom manjšin, ki so jih izbrali sami, vendar ob upoštevanju raznolikosti. Ko so prejeli odgovore, so istim dejavnikom ponovili tista vprašanja, pri katerih so bile razlike velike, z namenom, da preverijo, ali je v tem primeru možno večje soglasje. Imen anketirancev seveda niso objavili, je pa v poročilu navedeno, da so anketirali predstavnike sedmih organizacij slovenske manjšine v Italije in petih organizacij italijanske narodne skupnosti v Sloveniji.
Raziskava je kompleksna in težko jo je strniti v nekaj vrstic. Zato bi lahko samo kot primer navedli nekaj podatkov v zvezi z odgovori predstavnikov slovenske manjšine v Italiji. Tako vseh sedem vprašanih soglaša, da je raven rabe slovenskega jezika s predstavniki italijanske javne uprave nezadovoljivo. Uporabo javnih sredstev v šolskem sistemu je precej zavovoljivo ocenilo 5 vprašanih, malo zadovoljivo pa dva vprašana, in enako so predstavniki manjšine ocenili porabo javnih sredstev v medijih.
Zanimivejši je drugi del, kjer prihaja do večjih razhajanj in se predstavniki manjšine, kljub dvojnemu vprašanju, niso zedinili. Nasprotno, pri nekaterih vprašanjih je bila v drugem krogu disperzija celo večja. To velja na primer pri oceni vsebin slovenskih radiotelevizijskih sporedov: v prvem krogu so jih trije označili za nezadostne, štirje pa za skoraj zadostne, v drugem krogu pa sta se za nezadostno oceno odločila samo dva, za skoraj zadostno trije, po eden pa za zadostno in za več kot zadostno.
Pri odnosih z matično domovino pa so odgovori iz prvega in drugega kroga povsem enaki: dva sta odgovorila, da so nezadovoljivi, dva, da so skoraj zadovoljivi in trije, da so zadovoljivi. To pa je samo nekaj primerov in raziskavo bo treba z zanimanjem prebrati, kadar bo v celoti objavljena.
Raziskovalka tržaške univerze Chiara Beccalli je predstavila referat z naslovom ***»Povej mi, v katerem jeziku govoriš, in povedal ti bom, kdo si.« Raba in funkcije jezikov slovenske in italijanske manjšine; biografska analiza***. Tudi v tem primeru gre za kvalitativno raziskavo, ki temelji na pogovorih s skupino pripadnikocv slovenske manjšine v Italiji in italijanske manjšine v Sloveniji o njihovih izkušnjah in o percepciji vloge manjšinskega jezika v okolju, v katerem živijo. Sicer pa je raziskovalka v uvodnem delu razvila razmišljanje o asimilaciji in integraciji, s teoretskega in tudi s praktičnega vidika. Obdelala je tudi modele analize rabe jezika manjšine, izhajajoč iz lestvice jezikoslovca Joshue Fichmana, ki je vlogo jezika manjšine opredelil v osmih stopnjah, od najvišje, kjer je jezik manjšine jezik poučevanja na univerzah, jezik občevanja z oblastmi in jezik medijev, do najnižje, kjer je jezik domena maloštevilnih starejših prebivalcev, ki so osamljeni, nimajo nobenih jezikovnih pravic in zaradi razdalj tudi težko komunicirajo med seboj.
V tem okviru so potekali intervjuji s pripadniki manjšin. Vprašanja so se nanašala na družinsko okolje, na izvendružinsko okolje, to je šolo, delovno okolje in prosti čas, društvene dejavnosti, zakonski okvir in prenos jezika na nove generacije. Veliko vprašanih je govorilo o preteklosti in ugotavljalo šikaniranja in celo grožnje, če so v drugi polovici prejšnjega stoletja na javnem prostoru govorili v slovenščini, kar zadeva rabo jezika v družinskem okolju je vidna raznika med tistimi, ki živijo na podeželju, torej v okolju, kjer je manjšinski jezik množično prisoten in drugimi, ki živijo v mestih. Problemi nastajajo tudi v mešanih zakonih, kjer zakonec, kateremu slovenščina ni materni jezik, sicer sodeluje v dejavnosti otrok, vendar se zaradi nerazumevanja dogajanja čuti osamljen. Vprašanja so zadevala tudi druge dejavnosti, na primer rabo slovenskega jezika v javnih uradih, kjer so mnenja deljena: nekateri ocenjujejo, da se v teh uradih zaradi pomanjkanja besedišča težko izražajo v jeziku manjšine, kar je avtorico privedlo do ocene, da ohranjanje jezika temelji predvsem na zavzetosti govorcev, in do zaključka, da bi morala manjšina svoj jezik uporabljati iz dolžnosti do naslednjih rodov in tudi iz narodnega ponosa.
Zadnji referat z naslovom ***Raziskava o učinkih zakonodaje glede ohranjanja manjšinskih jezikov, kultur in identitet*** so predstavili raziskovalci Slovenskega raziskovalnega inštituta Devan Jagodic, Adriana Janežič in Emidij Susič. Gre za kvantitativno raziskavo, ki so jo izvedli med 1.500 naključno izbranimi prebivalci 32 občin, v katerih živi slovenska manjšina v Italiji in 500 prebivalci dvojezičnega območja v Sloveniji. Kot so raziskovalci poudarili, je šlo za telefonske pogovore z naključno izbranimi naročniki, vendar je veliko število (približno 70 - 80 odstotkov) zavrnilo prošnjo za pogovor. To seveda relativizira naključnost, kajti očitno so se za intervju odločili ljudje, ki jih vprašanje učinkov zaščitne zakonodaje zanima.
Ob tej ugotovitvi, na katero so avtorji raziskave izrecno opozorili, so rezultati vsekakor zanimivi. Tu se bomo omejili na odgovore, ki zadevajo slovensko manjšino v Italiji, torej na 1.500 anketirancev. 879 se jih je opredelilo za pripadnike italijanske jezikovne skupnosti, 289 oa za pripadnike slovenske jezikovne skupnosti. Jih je pa 487 izjavilo, da dobro razumejo slovenščino, 295 jo razume s težavami, 702 pa je sploh ne razume. Zanimiv je podatek, da se je 25,3% vprašanih opredelilo za pripadnike slovenske manjšine, v družini kot glavni jezik pa jih slovenščino uporablja samo 19,4 odstotka.
Na vprašanja v zvezi s percepcijo glede javne rabe slovenskega jezika so odgovori zelo različni. Tu so vprašanja zadevala prometne oznake, napise na javnih poslopjih, sporočila javnih ustanov, oglaševanje zasebnikov in rabo jezika v občinskih uradih. Razlike izhajajo iz okolja, v katerem živijo udeleženci v raziskavi. Najvišji podatek zadeva prometne oznake, glede katerih je 80 odstotkov vprašanih v okoliških oblinah tržaške pokrajine odgovorilo, da so jih opazili, najnižji podatki o dvojezičnih oznakah in o rabi slovenščine na občini pa zadevajo videmsko pokrajino.
Zadnji sklop vprašanj je zadeval odnos do javne rabe slovenskega jezika. Tu je nekaj zelo zanimivih podatkov, ki jih je treba seveda upoštevati s pripombo, da je veliko število naključno izbranih odklonilo pogovor. Tako jih več kot 80% soglaša s trditvijo, da bi morali pripadniki slovenske manjšine uživati glede rabe jezika v odnosu z oblastmi uživati enake pravice kot pripadniki večine. 60 odstotkov jih soglaša s trditvijo, da bi morali vsi prebivalci svaj razumeti jezik manjšine, s trditvami, da bi morala biti slovenščina prisotna na prometnih oznakah, da bi moralo slovanščino govoriti osebje na Občini in da bi slovenščino poučevali tudi v italijanskih javnih šolah pa soglaša med 70 in 80% vprašanih.
To so samo prvi podatki raziskave in to je prva ocena projekta LEX, ki se obeta kot zelo zanimiv projekt, ki bo lahko tudi pomembno vodilo za morebitne spremembe državne ali deželne zakonodaje in vsekakor za politiko slovenske manjšine pri postavljanju njenih zahtev.