Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Razširjeni Deželni svet SKGZ: Različne ocene v razpravi o morebitni ukinitvi-združevanju pokrajin

20/09/2012
NULL
TRST - Tako kot je bilo napovedano, se razširjeni Deželni svet Slovenske kulturno gospodarske zveze, ki je predsinočnjim zasedal v prostorih kulturnega društva v Barkovljah, ni opredelil za ali proti obstoju pokrajin. Kot je uvodoma in v zaključku povedal predsednik SKGZ **Rudi Pavšič**, to tudi ni bil njegov namen. Šlo je za poglobljeno razpravo o vprašanju, ki je za našo skupnost aktualno in pomembno in o katerem je bila krovna organizacija tudi povabljena na avdicijo pristojne deželne komisije. V razpravi na deželnem svetu so prišla do izraza raznolika stališča.

Za uvodno razmišljanje je SKGZ povabila časnikarja **Bojana Brezigarja**, izkušenega in diolgoletnega upravitelja in nekdanjega predsednika evropskega urada za manj razširjene jezike. Brezigar je pri obravnavi tematike izhajal iz iz različnih modelov zaščite v evropskih državah. Tako se manjšinske paravice marsikje dodeljujejo po ključu števila prebivalstva, medtem ko je italijanski manjšinski zakon 482 uvedel sistem teritorija, na katerem so manjšinske skupnosti zgodovinsko prisotne, to načelo pa je povzel tudi zaščitni zakon (38) za našo skupnost. Iz tega vidika so krajevne uprave po Brezigarjevi oceni že opravile svojo vlogo.

Drugo relevantno vprašanje je prisotnost manjšine preko njenih izvoljenih predstavnikov. Sedaj gre za to, da v primeru ukinjenja oziroma redimenzioniranja vloge pokrajin manjšina razmisli o strategiji oziroma alternativni rešitvi. To bi lahko bila - tako Brezigar - neka močna upravna struktura za manjšinska vprašanja na deželni ravni, ki bi imela svojo avtonomijo in bi bila neodvisna od tekoče politike.

**Igor Kocjančič** je v razpravi povedal, da se pokrajin ne da ukiniti tout-court, ker so predvidene v ustavi in deželnem posebnem statutu. Dodal je je delo pristojne deželne komisije na koncu, v prvem osnutku dokumenta pa je poenostavitev sedanjih pokrajinskih uprav, od katerih naj bi nekatere pristojnosti prenesli na deželo. Vsekakor bo komisija predlagala, da se spremembe uvedejo po naravnem izteku sedanjega mandata pokrajin.

Za **Aceta Mermoljo** je premier Monti rešil Italijo pred propadom, ne glede na to, kar si lahko mislimo o njem. A prišle bodo volitve, kjer bosta dva tabora: eden za in drugi proti Evropi. Jasno je, da mora za rešitev države zmagati proevropska politika, v tem okviru pa je nujna tudi redukcija cene politike in reforma javne uprave, ukinitev pokrajin pa je del tega načrta. Na upravo moram gledati kot državljan, ne le kot Slovenec, ki je tam prisoten, je še dejal Mermolja.

Z uvodnimi izvajanji Brezigarja je soglašal **Igor Dolenc**, ki je med drugim povedal, da ni odvisno od pokrajin, če bomo Slovenci imeli več ali manj pravic, to je odvisno od tega, kakšen politični veter veje. Glede pokrajin je tudi veliko medijskega zavajanja in nepoznavanja dejstev. Po Dolenčevi izkušnji bi lahko bile pokrajine dosti več, od tega kar so danes. Res pa je tudi, da se to vprašanje daje na dnevni red pred volitvami, kar ni dobro, bolje bi bilo odločanje o tem prestaviti v čas po volitvah.

**Livio Semolič** je navedel nekaj zgovornih številk o protislovnem položaju pokrajin.Teh je v Italiji 110 in so med njimi velike razlike. Tako ime tržaška pokrajina 6 občin, Cuneo pa kar 200. Pokrajine so upravni organi in prvo vprašanje je, če država potrebuje in finančno zmore toliko upravnih organov. Problem te države pa je, da ne zna narediti nobene reforme, je dejal Semolič in poudaril, da bi bila zanj ukinitev pokrajin dobrodošla.

Tudi **Stefano Ukmar** se je izrekel za ukinitev, kajti Tržačani po njegovem pokrajine ne potrebujejo, pač pa so še kako potrebne resne institucionalne reforme. Pri tem nas zaustavljajo vsi mogoči problemi, pogojujejo nas kampanilizmi. Kot Slovenci moramo biti na strani reform, za Ukmarja pa je vsekakor neresno, da se dežela loteva tega vprašanja šest mesecev pred volitvami.

Za ukinitev pokrajin se je nedvoumno opredelil **Renzo Mattelig**, za katerega so pokrajine le »stolčki« in je nespametno o tem sploh razpravljati. Po njegovi oceni je očiten dokaz za to videmska pokrajinska uprava, katere predsednik je izjavil, da je to »pokrajina Furlanov«. Poleg tega Slovenci nesmiselno branimo obstoj nekaterih občin, četudi imajo samo petdeset prebivalcev.

**Mario Lavrenčič** je v razpravi pritegnil Dolencu v oceni, da pač imamo določen okvir o tem, kaj lahko sploh naredimo. Pokrajijne so po njegovi oceni postale v resnici medijski problem, kajti realno so njihovi stroški v državnem ustroju minimalni. Potreben bi bil pretres in reforma celotnega državnega aparata. Vsekakor pa mora biti problem slovenske manjšine eden od ključev, po katerem naj se reorganizira javna uprava v deželi. Prej ali slej bo majhne občine treba združevati, za uveljavljanje zaščite pa moramo od deželne uprave zahtevati našo prisotnost v »novih« upravnih organih.

Izkušnja **Nives Košuta** (svojčas je bila pokrajinska svetnica) govori o tem, da kot Slovenci nismo imeli možnosti. Dejstvo je, da državni aparat ne deluje, kot bi moral, a država je finančno še vedno na robu prepada, ja dejala Košutova, ki je poudarila, da je potrebno imeti »nekaj vmesnega« med eeželo in občinami. Veliko se govori o ukinjanju, a malo ali nič o tem, kaj narediti potem.

**Marino Marsič** je med drugim dejal, da javne uprave obstajajo, da nudijo določene storitve. V času krize pa je treba moči združevati in se tudi v javnih upravah obnašati bolj podjetniško. Spremembe so, kljub odporom, potrebne, ohranjanje statusa quo pa ne pelje nikamor, je dodal Marsič. (du - Primorski dnevnik, 20.9.2012)<> TRST - Tako kot je bilo napovedano, se razširjeni Deželni svet Slovenske kulturno gospodarske zveze, ki je predsinočnjim zasedal v prostorih kulturnega društva v Barkovljah, ni opredelil za ali proti obstoju pokrajin. Kot je uvodoma in v zaključku povedal predsednik SKGZ **Rudi Pavšič**, to tudi ni bil njegov namen. Šlo je za poglobljeno razpravo o vprašanju, ki je za našo skupnost aktualno in pomembno in o katerem je bila krovna organizacija tudi povabljena na avdicijo pristojne deželne komisije. V razpravi na deželnem svetu so prišla do izraza raznolika stališča.

Za uvodno razmišljanje je SKGZ povabila časnikarja **Bojana Brezigarja**, izkušenega in diolgoletnega upravitelja in nekdanjega predsednika evropskega urada za manj razširjene jezike. Brezigar je pri obravnavi tematike izhajal iz iz različnih modelov zaščite v evropskih državah. Tako se manjšinske paravice marsikje dodeljujejo po ključu števila prebivalstva, medtem ko je italijanski manjšinski zakon 482 uvedel sistem teritorija, na katerem so manjšinske skupnosti zgodovinsko prisotne, to načelo pa je povzel tudi zaščitni zakon (38) za našo skupnost. Iz tega vidika so krajevne uprave po Brezigarjevi oceni že opravile svojo vlogo.

Drugo relevantno vprašanje je prisotnost manjšine preko njenih izvoljenih predstavnikov. Sedaj gre za to, da v primeru ukinjenja oziroma redimenzioniranja vloge pokrajin manjšina razmisli o strategiji oziroma alternativni rešitvi. To bi lahko bila - tako Brezigar - neka močna upravna struktura za manjšinska vprašanja na deželni ravni, ki bi imela svojo avtonomijo in bi bila neodvisna od tekoče politike.

**Igor Kocjančič** je v razpravi povedal, da se pokrajin ne da ukiniti tout-court, ker so predvidene v ustavi in deželnem posebnem statutu. Dodal je je delo pristojne deželne komisije na koncu, v prvem osnutku dokumenta pa je poenostavitev sedanjih pokrajinskih uprav, od katerih naj bi nekatere pristojnosti prenesli na deželo. Vsekakor bo komisija predlagala, da se spremembe uvedejo po naravnem izteku sedanjega mandata pokrajin.

Za **Aceta Mermoljo** je premier Monti rešil Italijo pred propadom, ne glede na to, kar si lahko mislimo o njem. A prišle bodo volitve, kjer bosta dva tabora: eden za in drugi proti Evropi. Jasno je, da mora za rešitev države zmagati proevropska politika, v tem okviru pa je nujna tudi redukcija cene politike in reforma javne uprave, ukinitev pokrajin pa je del tega načrta. Na upravo moram gledati kot državljan, ne le kot Slovenec, ki je tam prisoten, je še dejal Mermolja.

Z uvodnimi izvajanji Brezigarja je soglašal **Igor Dolenc**, ki je med drugim povedal, da ni odvisno od pokrajin, če bomo Slovenci imeli več ali manj pravic, to je odvisno od tega, kakšen politični veter veje. Glede pokrajin je tudi veliko medijskega zavajanja in nepoznavanja dejstev. Po Dolenčevi izkušnji bi lahko bile pokrajine dosti več, od tega kar so danes. Res pa je tudi, da se to vprašanje daje na dnevni red pred volitvami, kar ni dobro, bolje bi bilo odločanje o tem prestaviti v čas po volitvah.

**Livio Semolič** je navedel nekaj zgovornih številk o protislovnem položaju pokrajin.Teh je v Italiji 110 in so med njimi velike razlike. Tako ime tržaška pokrajina 6 občin, Cuneo pa kar 200. Pokrajine so upravni organi in prvo vprašanje je, če država potrebuje in finančno zmore toliko upravnih organov. Problem te države pa je, da ne zna narediti nobene reforme, je dejal Semolič in poudaril, da bi bila zanj ukinitev pokrajin dobrodošla.

Tudi **Stefano Ukmar** se je izrekel za ukinitev, kajti Tržačani po njegovem pokrajine ne potrebujejo, pač pa so še kako potrebne resne institucionalne reforme. Pri tem nas zaustavljajo vsi mogoči problemi, pogojujejo nas kampanilizmi. Kot Slovenci moramo biti na strani reform, za Ukmarja pa je vsekakor neresno, da se dežela loteva tega vprašanja šest mesecev pred volitvami.

Za ukinitev pokrajin se je nedvoumno opredelil **Renzo Mattelig**, za katerega so pokrajine le »stolčki« in je nespametno o tem sploh razpravljati. Po njegovi oceni je očiten dokaz za to videmska pokrajinska uprava, katere predsednik je izjavil, da je to »pokrajina Furlanov«. Poleg tega Slovenci nesmiselno branimo obstoj nekaterih občin, četudi imajo samo petdeset prebivalcev.

**Mario Lavrenčič** je v razpravi pritegnil Dolencu v oceni, da pač imamo določen okvir o tem, kaj lahko sploh naredimo. Pokrajijne so po njegovi oceni postale v resnici medijski problem, kajti realno so njihovi stroški v državnem ustroju minimalni. Potreben bi bil pretres in reforma celotnega državnega aparata. Vsekakor pa mora biti problem slovenske manjšine eden od ključev, po katerem naj se reorganizira javna uprava v deželi. Prej ali slej bo majhne občine treba združevati, za uveljavljanje zaščite pa moramo od deželne uprave zahtevati našo prisotnost v »novih« upravnih organih.

Izkušnja **Nives Košuta** (svojčas je bila pokrajinska svetnica) govori o tem, da kot Slovenci nismo imeli možnosti. Dejstvo je, da državni aparat ne deluje, kot bi moral, a država je finančno še vedno na robu prepada, ja dejala Košutova, ki je poudarila, da je potrebno imeti »nekaj vmesnega« med eeželo in občinami. Veliko se govori o ukinjanju, a malo ali nič o tem, kaj narediti potem.

**Marino Marsič** je med drugim dejal, da javne uprave obstajajo, da nudijo določene storitve. V času krize pa je treba moči združevati in se tudi v javnih upravah obnašati bolj podjetniško. Spremembe so, kljub odporom, potrebne, ohranjanje statusa quo pa ne pelje nikamor, je dodal Marsič. (du - Primorski dnevnik, 20.9.2012)