Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

Livio Semolič: Razmišljanje o šolstvu na Goriškem

01/04/2014
Livio Semolič
Posredovati želim svoje razmišljanje na uvodnik o šolstvu, ki ga je pred kratkim napisal Jurij Paljk, s posebno pozornostjo na problem premajhnega vpisa na slovenske višje šole na Goriškem.
Po eni strani se strinjam glede velike zaskrbljenosti za sedanje stanje, kot sem sicer tudi že večkrat javno izpostavil, ne želim pa se prepustiti globokemu pesimizmu o bodočih perspektivah , saj verjamem, da bomo znali vsi primerno reagirati s konkretnimi dogovori med šolskimi organi in civilno družbo o najboljših rešitvah za »preporod« naših višjih šol.
Ne bi se niti pretirano obremenjeval s problemom identitete, večplastnosti le te, kompleksnosti sociolingvistničnih pojavov itd. Čisto enostavno naj se na naših šolah na najboljši način poučuje slovenski jezik, posreduje slovensko kulturo in navezanost na slovenski prostor (državo, narod, manjšino...), ne da bi se v tem procesu zanikalo nobenih drugih značilnosti današnje šolske populacije in seveda niti navezanosti na državo, v kateri živimo in bogato raznoliko kulturo s katero sobivamo: čisto enostavno in seveda istočasno dokaj zahtevno. Za vse to moramo biti še bolje strokovno opremljeni, se moramo še bolj potruditi in delovati koordinirano. To seveda velja predvsem za višješolske učne kolektive, ki lahko računajo na aktivno pomoč celotne naše organiziranosti od kulturne, športne, pošolske itd. Središče vsega tega procesa pa so in ostajajo šolski prostori: kje naj se oblikuje jedro slovenske prisotnosti v Italiji, če že ne v slovenski šoli in kje drugje naj se gradi osnovno ozaveščenje, poznavanje jezika in specifično izobraževanje v slovenskem jeziku?
Letošnji podatki o vpisu v prve razrede višjih šol na goriškem so čisto enostavno porazni, kot je zaskrbljujoč podatek zadnjih desetih let dejanske stagnacije ob istočasno spodbudnih številkah na ostalih ravneh našega šolstva v Italiji. Bo ta zavest o zelo zaskrbljujočem stanju pronicala v javnost z vseh strani in primis s strani šolskih protagonistov? Lahko pričakujemo, da bodo naše šole poklicale na pomoč današnje učence, družine in razne sedanje uporabnike, da skupaj premislimo in preverimo katere so šibke točke in kje je potrebno najprej poseči? Tako odprto in iskreno soočanje je prepotrebno, saj drugače ne bodo pomagali nobeni javni posveti ali sestankovanja.
Že res, da generali ne napovedujejo vojn in zato naj ne bi šolniki odločali o pomebnejših šolskih strategijah, je pa tudi res, da imajo generali hierarhično nad seboj druge pristojne organe, ki odločajo. Na področju šolske avtonomije, pa so šolski organi tisti, ki imajo popolno pristojnost skoraj za vse: da spreminjajo smeri, prilagajajo šolske urnike in predmetnike potrebam šolske populacije in še marsikaj. To je pač šolska avtonomija, s katero razpolagajo tudi naše šole!
Če zaključim svoj poseg z iskanjem razlogov za tako zaskrbljujoče stanje, ne morem mimo dejstva, da moramo upoštevati številne faktorje in marsikatero spremenljivko: od najbolj banalne marketinške poteze do kakovostne ponudbe, primerne komunikacije, občasnih inovativnih oprijemov vse do vedno koristih dobrih praks, ki jih lahko pridobimo vse naokrog. Predvsem pa je pomemben DOBER GLAS sedanjih uporabnikov slovenskih šol v Italiji, kjer lahko iztopa odličnost naših višješolskih profesorjev ob idealno maloštevilnih razredih, kjer je pouk lahko zares individualno nastrojen, ali pa lahko tudi nasprotno kritična ocena določenih večjih ali manjših pomanjkljivosti, ki jih lahko opazimo tudi s prostim očesom.
Danes ne bi vedel, koliko pozitivne energije izžareva iz naših šol, želel bi čimveč in da bi bila ta pozitivna energija prenesena na vse tiste starše in učence, ki domujejo na naših višjih srednjih šolah in so lahko najboljši promoterji le-teh v posredovanju javnosti (prijateljem, sosedu, znancem, sorodnikom).
Nič ni še izgubljenega, če obstaja zavest zelo kritičnega stanja in če bomo že v najkrajšem času zabeležili pozitivne reakcije in prepričano voljo, da takoj konkretno posežemo. Zase in za Skgz lahko takoj potrdim razpoložljivost za katerokoli soočanje in konkretno pomoč ob dejstvu, da sicer nimamo nobene možnosti nastopati ali postopati ne, da bi bil za to povabljeni s strani pristojnih šolskih organov.

Livio Semolič
Pokrajinski predsednik SKGZ