Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

SKGZ in njena vloga na Videmskem

08/08/2014
Rudi Pavšič
V tem času, ko bi morali iskati prej to, kar nas povezuje in dela zanimive, se nekateri trudijo nadaljevati v logiki takih in drugačnih napadov, kritik in cenenih diskreditacij. Tokrat je na vrsti naša organizacija na Videmskem. Petnajstdnevnik Dom in predstavnik sorodne krovne organizacije v Deželni posvetovalni komisiji sta se posebej izkazala v tem »prizadevanju«. Kaj nam očitajo? Kar veliko in v dokaj grobih tonih, zaradi česar ne moremo mimo, ne da bi tudi javno izpostavil ta dejstva, saj so bile doslej kritike na našo organizacijo javne (medijsko in v okviru javnega zasedanja deželnega posvetovalnega organa). Pravijo nam, »da smo veliko časa vodili in odločali po mili volji, da nismo še sprejeli dejstva, da nimamo več stoodstotnega monopola in da pojmujemo zelo restriktivno korist manjšine in da v bistvu želimo ubiti brata-dvojčka. Seveda so tu še kritike na račun na naše predloge glede potrebne reorganizacije manjšinskega organiziranega sistema ter še posebej, kar zadeva vprašanje dveh časopisov v Benečiji in odpravljanja dvojčkov.
Pred dnevi sem na odbornika Giannija Torrentija in člane Deželne posvetovalne komsije naslovil dopis, ki se mi zdi umestno, da ga tudi javno izpostavim. Tako sem zapisal:
Na zadnji seji Deželne posvetovalne komisije je Riccardo Ruttar, član SSO-oja v isti komisiji, v italijanščini dokaj grobo obravnaval našo organizacijo in njeno delovanje na Videmskem. Ker so bile njegove besede dokaj težke, Vam želim izpostaviti nekaj argumentiranih misli, ki zadevajo našo krovno organizacijo in njeno aktivnost na Videmskem.
O delovanju in vlogi SKGZ ima vsakdo, legitimno, svoje mnenje in svoje ocene. Neizpodbitno dejstvo pa je, da je naša Zveza od ustanovitve sredi petdesetih let prejšnjega stoletja imela vseskozi celovito vizijo razvoja slovenske manjšine, tako po interesnih in vsebinskih področjih kot teritorialno, in s tem v skladu je skušala razvijati tudi svojo politiko. Od tu tudi pojem globalnega zaščitnega zakona. Najboljši dokaz tega je politika SKGZ v videnski pokrajini in za vidensko pokrajino in to ne le zato, ker je zavrnila vsak poskus ločevanja tistega dela skupnosti, ki je niso hotele institucije niti priznati, a tudi zato, ker je postopoma od leta 1976 dalje začela razširjati tudi na tisto območje delovanje nekaterih osrednjih organizacij in ustanov (Slori, Glasbena matica, ZSKD, SDGZ, Zavod za poklicno izobraževanje...) in nekaterim nudila tudi možnost za zaposlitev, kot se verjetno dobro spomni g. Ruttar. Cilj je bil opremiti skupnost s strukturami, preko katerih se lahko okrepi in postane subjekt lastnega razvoja. V krajevnem (in tudi deželnem) vodstvu naše Zveze so bili zastopani tudi predstavniki katoliškega dela manjšine. Brez podpore SKGZ ne bi nastala niti dvojezična šola v Špetru, ki je sicer bila v rokah razgledanih in modrih ljudi, ki so znali parirati tudi konfliktnost, ki jo je na začetku vnašal del manjšine, dobro poznan g. Ruttarju, češ da je šola komunistična in podobne neumnosti.
SKGZ je imela v svojih vrstah domačine in je zato znala interpretirati stanje duha in politiko v Benečiji. Zato je podpirala zgodovinsko enotnost Slovencev na Videmskem, kjer so od ustanovitve društva Ivan Trinko (1955) sodelovali levičarji, laiki in duhovniki. Podpirala je tudi gmotno vse dejavnosti, ki so nastajale in se razvijale. Brez izjeme.








Kje so bili v tem času drugi subjekti slovenske narodne skupnosti? Tu ne govorimo o finančnih sredstvih, ker se ne more zreducirati vsega le na materialno podporo, pač pa o politični platformi, o prizadevanjih za širitev in utrditev procesa ozaveščanja ljudi.
SSO se je organizirano pojavila v videnski pokrajini po osamosvojitvi Slovenije, ko je prvi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu dejal, da je napočil čas, da se tudi Slovenci na Videnskem opredilijo za eno ali drugo krovno. In do tega je tudi prišlo. Treba je priznati, da so, kljub vsem težavam znali Slovenci na Videnskem najti skupen jezik pri bistvenih zahtevah predvsem v političnem nastopanju, v prizadevanjih za rast in priznanje oz. zaščito dvojezične šole, pri projektu Inštituta za slovensko kulturo in sedanjega centra SMO. Zato je treba priznati v prvi vrsti pokrajinskima predsednikoma krovnih organizacij vso politično modrost in vizijo rasti naše tamkajšnje skupnosti.
Tudi pri prizadevanjih za razširitev dvojezičnega šolstva v Terske doline sta SKGZ in SSO na pokrajinski ravni nastopala dogovorjeno in zagovarjala ista stališča, in sicer da na podlagi zakona št. 38/01 lahko nastane šola v sklopu špetrske dvojezične šole. Sedaj pa beremo v pozivu časopisa Dom k skupnemu dobru (15.07.2014), da je šlo za restriktivno tolmačenje zakona, da je bila edina izvedljiva poteza vključitev terske dvojezične šole v večstopenjski zavod v Čenti in da je treba opustiti ekstremizme in maksimalistični pristop. Torej sta zgrešili obe - SKGZ in SSO?
Dejstvo je, da se v zadnjem obdobju s strani nekaterih vnašajo v videmsko pokrajino politično-strankarske zdrahe in napetosti. Komu to koristi? Dovolj je, da pozorno preberemo članke in komentarje v slovenskem petnajstdnevniku, denimo, kar zadeva zadnje upravne volitve.
Posebej sem bil kritiziran zaradi svojega predloga o združitvi oz. tesnejšem sodelovanju medijskega manjšinskega prostora v Benečiji (Novi Matajur in Dom). Vsem, začenši z bralci in naročniki (ki so na krajevni ravni skoraj eni in isti), je jasno, da bi en sam časopis imel večjo politično težo v odnosu do vseh sogovornikov in tudi naša skupnost bi navzven pokazala enoten obraz, pokazala bi se močnejša. Prepričan sem tudi, da z združitvijo intelektualnih in finančnih resurzov bi bil časopis kvalitetnejši.
Glede finančnih rezov, ki se nam tako ali drugače napovedujejo, bi bil tudi bolj na varnem. Tak cilj se lahko doseže po različnih poteh, dejstvo je, da so nekateri zbrali pot vitimizma, češ da jih kdo želi ukiniti in postaviti na stranski tir. Niso sprejeli niti možnosti, da bi začeli o tem skupen pogovor, kot sem z vodstvom Novega Matajurja pismeno predlagal zainteresiranim. Namesto odgovora (kot je običaj v omikani družbi) sem bil deležen poceni kritike na straneh petnajstdnevnika.
Spoštovani odbornik in spoštovani člani Deželne posvetovalne komisije,
moje pisanje ne želi biti polemično, ker se dobro zavedam, da so pred nami pomembne izbire, ki jih bo treba storiti skupaj in kar se da dogovorjeno. Težko pa je sesti za skupno mizo, če te sogovornik obravnava tako kot je bila obravnavana naša organizacija na zadnji seji Deželne posvetovalne komisije s strani člana sorodne krovne organizacije Riccarda Ruttarja, od katerega si tudi pričakujem primerno opravičilo.
Rudi Pavšič,
Predsednik SKGZ